Jedro

Veljavnost skupne oporoke glede oblike je odvisna od tega, ali izpolnjuje zahteve kakšne od oblik, določenih v zakonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da oporoka zapustnika H. K. z dne 15.12.1988 ni veljavna. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedinja J. M. K.. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je oporoka z dne 15.12.1988 veljavna, podredno pa, naj napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica meni, da obstaja med udeleženci spor o dejstvih in sicer o tem, ali listina z dne 15.12.1988 predstavlja oporoko. Po stališču pritožnice bi moralo sodišče najprej ugotoviti, ali predstavlja ta listina prepovedano dednopravno pogodbo ali oporoko. Šele nato bi lahko presojalo njeno veljavnost. Pritožnica navaja, da izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, saj odločilnih razlogov pravzaprav sploh ne vsebuje. V obrazložitvi je tako zapisan le citat teoretika K. Z.. Tako je v obrazložitvi moč zaslediti zgolj to, da gre za vzajemno oporoko, ki je po stališču judikature prepovedana. Iz teh razlogov pa po mnenju pritožnice ne izhajajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče lahko to zaključilo. Že samo sodišče postavlja v nadaljevanju pod vprašaj svoje razlogovanje, ko zapiše "verjetno zaradi tega...". Pritožnica dalje meni, da je podana tudi bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji ni bila dana možnost, da se o vlogi dedičev z dne 28.12.1999 izjavi pred zapuščinsko obravnavo 20.1.2000. Pritožnica ob siceršnjem pomanjkanju razlogov lahko le sklepa o razlogih ter se ji zdi še najbolj verjetno, da je sodišče ocenilo, da listina z dne 15.12.1988 nasprotuje 62. členu ZD v povezavi s 63. členom ZD. Za tak zaključek pa po njenem mnenju ni nobenih razlogov, saj listina povsem ustreza pogojem 63. člena ZD. V nasprotnem primeru pa je možno le to, da je sodišče listino štelo za prepovedano dednopravno pogodbo, v tem primeru pa so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju z izrekom. Pritožnica zaključuje, da zgolj z upoštevanjem teoretičnega stališča dr. K. Z. sodišče ne more pavšalno napraviti in opreti zaključka, kot ga je. Zakaj je v konkretnem primeru oporoka neveljavna, tega sodišče po pritožničinem mnenju ni obrazložilo. Na pritožbo sta z vlogo odgovorila dediča B. in V. K., ki menita da je pritožba neutemljena. Pri tem posebej izpostavljata, da listine ni mogoče šteti za oporoko, saj bi sicer tako tudi pisalo, poleg tega pa v zapisu navedena hiša na Bermudih sploh ne sodi v zapuščino. Pritožba je utemeljena. Iz razlogov sodišča prve stopnje je mogoče razbrati dvoje. Prvič, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za pravno vprašanje glede veljavnosti oporoke, o katerem odloča sodišče v zapuščinskem postopku, in drugič, da naj bi obravnavana listina predstavljala skupno oporoko, ki je a priori neveljavna. Pritožbeno sodišče se s pravno presojo sodišča prve stopnje ne strinja. Res je sicer, da Zakon o dedovanju - ZD ne omenja skupne oporoke, vendar pa to še ne pomeni, da ji odreka sleherno veljavo. Ob presojanju ali je tako ali drugače izražena zapustnikova volja pravno veljavna ali ne, je sodišče v prvi vrsti vezano na določila ZD, ki govorijo o pogojih za veljavnost oporoke. 62. člen navedenega zakona določa, da je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Ker zakon skupne oporoke ne pozna, je potrebno konkretno zapustnikovo voljo presojati po drugih pravilih zakona. Veljavnost le-te glede oblike bo torej odvisna od tega, ali izpolnjuje zahteve kakšne od oblik, določenih v zakonu. Najbližje listini v obravnavani zadevi je oblika lastnoročne oporoke, ki jo opredeljuje 63. člen ZD. Le-ta je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Sodišče prve stopnje je listini odreklo naravo pravno veljavne oporoke ter se pri tem sklicevalo tudi na 103. člen ZD, ki naj bi se po stališču prvega sodišča sporni oporoki najbolje prilegal ter določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu. Namen tega pravila je v tem, da ščiti svobodo oporočnega razpolaganja. Pogodba pa je zaveza, ki jo je potrebno spoštovati (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), v čemer se od oporoke bistveno razlikuje, saj je ta enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebno dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti (dr. Karel Zupančič, Dedno pravo). Zakonodajalec je dal prednost svobodi testiranja, zato dednopravnim pogodbam odreka veljavnost. Navedeno pa ne more pomeniti nič drugega kot to, da tak pravni akt nima obligacijskopravnih posledic, v kolikor pa izpolnjuje pogoje za veljavnost oporoke, pa ni nikakršnega pravnega razloga, ki bi mu odrekal dednopravne posledice. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno napačno, zaradi česar so bila zmotno uporabljena procesna pravila ZD (210.člen ZD). Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, saj niso podani materialnopravni pogoji za uporabo 3. odstavka 210. člena ZD, pri čemer pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da se v druga vprašanja, ki se nanašajo na veljavnost in vsebino oporoke ni spuščalo, saj niti niso bila predmet pritožbenega preizkusa.