Up-225/04 - 5

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojne podjetnice A. – A., B. B., s.p., Ž., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba samostojne podjetnice B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 196/2000 z dne 14. 1. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1868/98 z dne 13. 1. 2000, odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35603/038/98 z dne 13. 11. 1998 in sklepom Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, inšpekcija za okolje, Območna enota Ljubljana, št. 356-04-0056/97/214-ŠB z dne 9. 10. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Inšpekcijski organ je ugotovil, da je njegova odločba, s katero je ustavni pritožnici naložil, da s pomočjo pooblaščene inštitucije izvede meritve hrupa v naravnem in življenjskem okolju, izvirajočega iz njene delavnice kovinoplastike, postala izvršljiva. Zato je dovolil izvršbo te odločbe, ustavno pritožnico pa pozval, naj v dodatno določenem roku izvrši to obveznost. Hkrati je odločil, da bo v primeru, če zavezanka te obveznosti ne bo izpolnila, kot prisilno sredstvo uporabil denarno kazen v višini 100. 000 SIT. Pritožba ustavne pritožnice zoper tako odločitev na pristojno ministrstvo je bila zavrnjena. Zavrnjeni pa sta bili tudi njena tožba v upravnem sporu in pritožba na Vrhovno sodišče.

2.Ustavna pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da v postopkih, kjer so bile izdane v izreku navedene odločbe, ni bila " prisotna " ter da sta sodišči odločali, ne da bi razpisali glavno obravnavo. Navaja tudi, da je samozaposlena ter da zaradi bolezni ni mogla delati in povzročati hrupa, zaradi česar tudi pooblaščena inštitucija ne bi mogla izvesti preizkusa meritve hrupa. Pri tem opozarja, da nobena upravna ali sodna odločitev ne bi smela povzročiti poslabšanje zdravja posameznika. Zatrjuje, da so ji z odločitvami upravnih organov in sodišč kršene pravice iz 2., 14., 15., 21., 22., 24., četrtega odstavka 49. člena in 51. člena Ustave. Hrup naj bi povzročala sosednja delavnica kovinoplastike.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V pritožničinem primeru to pomeni, da Ustavno sodišče s tega vidika in v okviru navedb v ustavni pritožbi preveri le akte, ki so bili izdani v postopku izvršbe upravne odločbe, s katero je bila ustavni pritožnici naložena obveznost, da s pomočjo pooblaščene inštitucije izvede meritve hrupa, ne more pa posegati v postopek, v katerem ji je bila ta obveznost naložena. Iz tega razloga Ustavno sodišče ni moglo upoštevati navedb ustavne pritožnice, s katerimi ugovarja pravilnosti odločitve upravnega organa (inšpekcije), ki je obveznost meritve hrupa odredil. To zlasti velja za ugovor, da sama ni povzročiteljica (vir) hrupa.

4.Pritožnica sicer zatrjuje kršitve številnih človekovih pravic, vendar je glede na vsebino ustavne pritožbe Ustavno sodišče lahko preizkusilo samo tiste trditve, ki bi, če bi se izkazale za resnične, lahko utemeljevale očitane kršitve človekovih pravic. Očitek, da sta sodišči odločali, ne da bi opravili glavni obravnavi, bi lahko glede odločanja sodišča prve stopnje pod določenimi pogoji utemeljeval zatrjevano kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po določbi drugega odstavka 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nas. – ZUS) lahko to sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Ustavna pritožnica v tožbi (ki jo je priložila) ni zahtevala glavne obravnave niti ni ugovarjala ugotovljenemu dejanskemu stanju; predlagala je le drug način izvršbe. Zato v primeru ustavne pritožnice Upravnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Iz istih razlogov je neutemeljen tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice do javnega sojenja (24. člen Ustave). Prav tako je neutemeljen tudi očitek, da ji je z izpodbijanimi akti v nasprotju z določbo četrtega odstavka 49. člena Ustave naloženo prisilno delo. Kot sta obrazložili obe sodišči, je v tem izvršilnem postopku pomembno sodelovanje ustavne pritožnice zaradi zagotovitve obratovanja delavnice. Tega sodelovanja ni mogoče označiti kot prisilno delo, pač pa gre za enkratno in kratkotrajno obveznost ustavne pritožnice pri izpolnitvi obveznosti, ki izhaja iz – na zakonu temelječe – odločitve pristojnega upravnega organa.

5.Kršitve drugih človekovih pravic (drugi odstavek 14. člena, 15., 21. in 51. člen Ustave) ustavna pritožnica sicer zatrjuje, vendar jih v ustavni pritožbi z ničemer ne utemelji. Ustavno sodišče se zato do teh očitkov ni moglo opredeliti. Enako velja za očitek o samovoljnem odločanju upravnih organov in sodišč (pritožnica sicer navaja, da gre za kršitev 2. člena Ustave), s čimer smiselno zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavna pritožnica, Ustavno sodišče njene pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan