Jedro

11.Ker je bilo v obravnavanem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ob upoštevanju stališč sodišča v tej sodbi o zadevi ponovno odloči.

ZBPP ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena.

Izrek

12.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 539/2024 in 540/2024 z dne 9. 8. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez naroka za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo tožene stranke je bilo odločeno, da se postopka odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) tožniku Bpp 539/2024 in 540/2024, združita v en postopek, pri čemer bo vodilni spis Bpp 539/2024 in bo izdana ena odločba (I. točka izreka). Prošnji tožnika za dodelitev BPP se kot neutemeljeni zavrneta (II. točka izreka).

------------------------------- 1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 239/2014 z dne 20. 4. 2016 in X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 64528/2023 (Bpp 539/2024) in I K 85939/2023 (Bpp 540/2024). Tožena stranka je tožnika po pooblaščencu pozvala na dopolnitev tožnikovih prošenj za dodelitev BPP v zvezi z razjasnitvijo okoliščin glede izpolnjevanja objektivnega kriterija iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z dokaznim gradivom v kazenskih spisih. Tožnikov pooblaščenec se v odgovoru na poziv toženke ni opredelil do vseh dokazov posebej, temveč je citiral sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 6. člen EKČP in Ustavo RS ter zaključil, da tožnik izpolnjuje objektivni kriterij za dodelitev BPP. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, zato izpolnjuje finančni kriterij iz 12. člena ZBPP. V zvezi z vsebinskim kriterijem za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP pa navaja, da se tožnikovi prošnji za dodelitev BPP nanašata na kazenska postopka, v katerih se tožniku očita izvršitev štirih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in storitev enega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Navaja, da gre za kazniva dejanja za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta ter se pregon začne na predlog. Toženka ugotavlja, da glede na težo kaznivega dejanja ni pričakovati težkega in zapletenega postopka, v katerem bi tožnik potreboval zagovornika. Prav tako ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj. Ugotavlja, da je bil tožnik že večkrat pogojno obsojen, zato mu kazenski postopki niso tuji in se mora zavedati svojih pravic ter razume česa je obdolžen ter se je sposoben tudi sam braniti pred očitki v obtožbi. Toženka ugotavlja, da upoštevajoč predpisano denarno kazen ali kazen zapora do enega leta, teža dejanja ni taka, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku zagotovi strokovna pomoč zagovornika. Meni tudi, da upoštevajoč predlagano izvedbo dokazov, ni podanih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnik imel zagovornika. Meni, da je po smislu in namenu ZBPP potrebno prošnjo kateregakoli prosilca za dodelitev BPP zavrniti, če je njegova zahteva v očitnem nasprotju z interesom pravičnosti. Dodelitev BPP bi bila tudi nesorazmerna glede na opis in težo očitanih kaznivih dejanj, zato zaključi, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP. Pojasni, da se zaveda ustaljene sodne prakse višjih sodišč, da pa je pravo živo in se spreminja, ter da vsakega odstopa od sodne prakse ni mogoče šteti za kršitev ustavne pravice. Meni, da je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik že večkrat pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja. Tožena stranka ugotavlja, da bi v primeru povratništva delovala v nasprotju z javnim interesom in pravno državo, če teh lastnosti tožnika ne bi vzela v obzir.

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka s svojo razlago vsebinskega kriterija v kazenskem postopku izvotlila pomen pravice do zagovornika in pravice do primerne možnosti za pripravo svoje obrambe (29. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 48. člen Listine o temeljnih pravicah EU in 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah). Pojasnjuje, da tožniku grozi zaporna kazen do enega leta zapora, zato je zanj življenjskega pomena, da se brani s pravnim strokovnjakom, ker je to njegova ustavna in zakonska pravica. Ob tem se sklicuje na pravico do obrambe z zagovornikom po določbi druge alineje 29. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja, katere namen je zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku. Sklicuje se tudi na Direktivo EU 2016/2019 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 10. 2016 (v nadaljevanju Direktiva), ki je bila sprejeta za zagotavljanje pravice do poštenega sojenja in iz nje izhajajoče pravice do obrambe v zvezi z BPP. Iz 2. člena Direktive izhaja, da je eden od razločevalnih elementov grožnja prostostne sankcije. Iz 4. člena Direktive pa izhaja dolžnost držav članic, da imajo osumljene in obdolžene osebe, ki nimajo dovolj sredstev za plačilo pomoči odvetnika, pravico do BPP, kadar to zahtevajo interesi pravičnosti. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, po katerem zakona ni mogoče razlagati tako, da je prošnja prosilca, ki mu grozi kazen zapora očitno nerazumna, pri čemer je ocena možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena. Tožnik meni, da navedeno stališče izključuje možnost organa, da napravi dokazno oceno v posamezni kazenski zadevi, saj gre sicer za kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in pravice do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Presoja verjetnih izgledov za uspeh v kazenskem postopku pomeni presojo krivde obdolženca, česar pa v postopku dodelitve BPP ni mogoče izvesti zaradi odsotnosti jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku. Zaradi navedenega meni, da lahko služba za BPP presoja le resnost sankcije, zahtevnost kazenskega postopka in težo dejanja. Kadar je za očitano dejanje zagrožena kazen odvzema prostosti, se v vsakem primeru šteje, da je podan interes pravičnosti in je vsebinski kriterij izpolnjen. Drugačno stališče bi pomenilo kršitev mednarodnopravno in ustavnopravno zagotovljenih pravic obdolženca. Pojasni, da obrazložitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in je v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zveza:

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev BPP v predmetni kazenski zadevi. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča in poudarja, da gre za bagatelna kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog in ne gre za obravnavo zapletenih pravnih vprašanj, tožnik pa tovrstna kazniva dejanja ponavlja. Opozarja, da pravica do zagovornika ni absolutna, ampak relativna pravica. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovim stališčem glede izključenosti presoje verjetnega izgleda za uspeh, ker je to v nasprotju s sodno prakso tukajšnjega sodišča, ki jo citira. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže ali zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

5.Tožba je utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

6.Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 64528/2023 (Bpp 539/2024) in I K 85939/2023 (Bpp 540/2024), ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega oziroma vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP.

7.Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se tako pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Pridruženi dokumenti:*

8.Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je ureditev iz ZBPP glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave RS in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje, ki še ni pravnomočno končan, uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. ZBPP zato ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena.

9.Sodišče ugotavlja, da sodna praksa Upravnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, izhaja iz obdobja pred sprejetem stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 v zvezi z dopustnostjo presoje izpolnjevanja objektivnega kriterija pri dodelitvi BPP v kazenskem postopku na prvi stopnji. Sicer pa sodna praksa v Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava, temveč sekundaren vir prava, ki zagotavlja zgolj enotno uporabo formalnih virov prava.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

10.Upoštevaje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskih postopkih, v katerih je za očitana kazniva dejanja zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, torej kazen odvzema prostosti, zato bi morala tožena stranka tudi po sodni presoji tožniku ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti BPP za zastopanje z zagovornikom v teh kazenskih postopkih, če je izpolnjeval tudi ostale z zakonom predpisane pogoje. Sodišče je zato zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve tožnikovih pravic iz 29. člena Ustave RS ter c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.