Jedro

S stopnjo verjetnosti je upnica, ki je terjatev prerekala, izkazala, da je šlo za posel, ki je bil le navidezno sklenjen s tretjo osebo, kar pomeni, da je šlo za dejanje po 498. členu ZGD-1, ki se šteje za kapitalsko posojilo družbenika. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bila terjatev prenesena na pritožnico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 12. 5. 2025 (PD 395), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2.Zoper navedeni sklep se je upnica v delu, ki se nanaša na njeno terjatev, pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Navaja, da ta terjatev niti teoretično ne more predstavljati kapitalskega posojila, saj je posojilo pritožnici odstopila družba A., d. o. o., ki ni bila družbenik dolžnika. Odločitev je v nasprotju z odločitvijo v zadevi VSL I Cpg 1254/2015 z dne 14. 10. 2015. Prav tako družbenik posojilodajalki ni zagotovil zavarovanja ali poroštva. Pravni položaj tretjih pa je v 498. členu ZGD-1 urejen drugače in položaja družbenika ne z jezikovno ne z namensko razlago ni mogoče širiti na položaj tretjih. Položaja družbenika nima niti pritožnica. Prav tako dolžnik v času sklenitve posojilne pogodbe ni bil v finančni krizi, domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti kot eden od položajev insolventnosti pa je bila ugotovljena šele na dan 31. 3. 2024, torej po sklenitvi pogodbe.

3.Na pritožbo sta odgovorila dolžnik in upnica banka B., d. d., pri čemer je dolžnik predlagal ugoditev pritožbi, upnica pa njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V izpodbijanem delu sklepa je sodišče prve stopnje presodilo, da ni verjetno izkazana terjatev družbe C.-X., d. o. o., v znesku 1.273.275,50 EUR, ker gre za kapitalsko posojilo na podlagi 498. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1, terjatev pa sta prerekala tako upnica banka B., d. d., kot upravitelj. C.-X., d. o. o., je terjatev pridobila od družbe A., d. o. o., ta pa jo je pridobila s sklenitvijo kreditne pogodbe z dne 27. 9. 2023. Za soglasje in drugo sta se z banko B., d. d., dogovarjala D. D. in E. E., ki sta bila direktorja družbe F., d. o. o., ki je bila takrat (večinski) družbenik dolžnika, pogodbo pa sta nato dejansko sklenila družba A., d. o. o., in dolžnik, pri čemer so bistvene sestavine te pogodbe enake, kot jih je D. D. v imenu družbe F., d. o. o., predstavil banki B., d. d. Bistveno vlogo pri sklepanju pogodbe je tako imel družbenik dolžnika, sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da gre zgolj za navidezno sklepanje te pogodbe z dolžnikom s strani tretje osebe, saj je bil družbenik tisti, ki je dolžniku nakazal posojilo, družbenik pa je tudi vse svoje terjatve prodal upnici C.-X., d. o. o., in upnici G.-X., d. o. o. Podrobno je obrazložilo tudi, zakaj je presodilo, da je bil v času najema posojila dolžnik v finančni krizi.

6.V skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe (drugi stavek prvega odstavka 498. člena ZGD-1). Tretja oseba, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dala posojilo in ji je družbenik dal zavarovanje za vračilo posojila ali se je k temu družbenik zavezal kot porok, lahko v stečaju ali postopku prisilne poravnave zahteva le izplačilo razlike, ki je ni dobila ali je ne bi dobila iz naslova zavarovanja ali poroštva (drugi odstavek 498. člena ZGD-1). Določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila (tretji odstavek 498. člena ZGD-1). Ne šteje se za posojilo družbi namesto lastnega kapitala, če tretji ni izkoristil pravice zahtevati zavarovanje ali pravice odpovedi pogodbe in vračila danega posojila (četrti odstavek 498. člena ZFPPIPP).

7.Dejstva, da sta se za sklepanje pogodbe z enako vsebino dogovarjala zakonita zastopnika družbe F., d. o. o., ki je bil v času sklepanja pogodbe (večinski) družbenik dolžnika, pritožba ne izpodbija, prav tako ne izpodbija ugotovljenega dejstva, da je znesek posojila dolžniku nakazal F., d. o. o., ne pa posojilodajalec A., d. o. o. Vztraja le pri tem, da je posojilo dala tretja oseba, ne pa družbenik, zato se ne more šteti za kapitalsko posojilo v smislu 498. člena ZGD-1.

8.Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v navedenih okoliščinah primera ni mogoče upoštevati dejstva, da je bila posojilna pogodba sklenjena z A., d. o. o., ki je sicer res bila tretja oseba in ni bila družbenik dolžnika. S stopnjo verjetnosti je tako upnica, ki je terjatev prerekala, izkazala, da je šlo za posel, ki je bil le navidezno sklenjen s tretjo osebo, kar pomeni, da je šlo za dejanje po 498. členu ZGD-1, ki se šteje za kapitalsko posojilo družbenika. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bila terjatev prenesena na pritožnico.

9.Čim se je tako dejanje opravilo v času finančne krize (insolventnosti), se šteje, da je že ob opravi dejanj predstavljalo premoženje družbe, saj se tako šteje po drugem stavku prvega odstavka 498. člena ZGD-1 za primer postopka prisilne poravnave.

10.Na odločitev tudi ne more vplivati stališče iz sodbe VSL I Cpg 1254/2015 z dne 14. 10. 2015, saj se nanaša na drugačno dejansko stanje. Tam je namreč šlo za iste osebe, ki so bili tako družbeniki posojilodajalca kot dolžnika. Tu pa je s stopnjo verjetnosti izkazano, da sploh ni šlo za posojilo tretje osebe, temveč družbenika in je bila pogodba le navidezno sklenjena s tretjo osebo.

11.Pritožnica je uveljavljala tudi, da dolžnik ob sklenitvi posojilne pogodbe ni bil v položaju finančne krize (insolventnosti). To utemeljuje z dejstvom, da je bila domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti kot eden od položajev insolventnosti ugotovljena šele na dan 31. 3. 2024, kar izhaja iz poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij.

12.Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij je res ugotovil položaj insolventnosti na ta dan, vendar pa to ne pomeni, da tak položaj ni obstajal že prej. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je insolventnost obstajala že v času sklenitve posojilne pogodbe, pritožba pa se z razlogi sodišča prve stopnje sploh ne sooči in jih z ničemer ne izpodbija. S trditvijo, da je insolventnost obstajala na določen dan, pa ne more izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje.

13.Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Zveza:

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 498, 498/1, 498/2, 498/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.