Jedro

Tožena stranka je dokazala, da iz šestmesečnega poslovanja ni mogoče razbrati stalne potrebe po delu, tako da je pravilna ugotovitev, da je v tožničinem primeru obstajal utemeljen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da med tožečo stranko in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas od 6. 4. 2010 dalje in še vedno traja, da je tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „prodajalec“, z datumom veljavnosti od 6. 4. 2010 dalje ter jo pozvati nazaj na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, kot če bi delala, vključno z nadomestilom plače in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plače do vrnitve nazaj na delo od mesečnih bruto zneskov 553,75 EUR in izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov, to je od vsakega 19. v mesecu za neto nadomestilo plače preteklega meseca do plačila ter od obračunanih bruto zneskov mesečnih plač plačati tudi pripadajoče prispevke (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati iz naslova nadurnega dela bruto znesek v višini 37,86 EUR, obračunati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust bruto znesek v višini 138,44 EUR, obračunati davke in prispevke in neto znesek izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti sorazmerni del stroškov postopka v višini 183,30 EUR, v roku 8 dni od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da iz šestmesečnega poslovanja ni mogoče razbrati stalne potrebe po delu in da je tožena stranka dokazala, da je obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema, zato je pri zadostitvi zakonskih pogojev za sklenitev takšne pogodbe potrebno upoštevati več okoliščin. Za sodišče prve stopnje je bila edina odločujoča okoliščina promet v poslovalnici tožene stranke v K., ki je v spornem obdobju upadel, zaradi česar tožnici ni bila ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da je bilo v juniju 2010 v tej poslovalnici zaposlenih 8 delavk, da je dvema delavkama dne 3. 6. 2010 prenehalo delovno razmerje in da je v mesecu avgustu 2010 tožena stranka zaposlila tri nove delavke in sicer dve že 2. 8. 2010, kar je le tri dni pred potekom delovnega razmerja tožnici. Iz tega izhaja, da je imela tožena stranka stalno potrebo po delu, tako da tega ni mogoče presojati le po prometu, ki ga je imela tožena stranka v spornem obdobju. Tožena stranka je ocenila za obdobje od marca do avgusta 2010 povečan obseg dela in temu prilagodila kadrovsko strukturo. Pri tem pritožba poudarja, da ne gre za neizkušenega delodajalca, ampak za izkušen tuj koncern, ki ima v Sloveniji odprtih kar 41 poslovalnic, zaradi česar bi lahko predvideval potek in obseg dela. Tožena stranka je očitno zlorabila zakonsko izjemo sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas in s tožnico sklenila verigo treh zaporednih pogodb za določen čas, kljub temu da je delovno razmerje imelo vse elemente delovnega razmerja za nedoločen čas. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo nadaljnje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila s toženko tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju od 6. 3. 2010 do 5. 8. 2010 zaradi povečanega obsega dela. Tožnica kot nezakoniti izpodbija dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas in sicer pogodbi, sklenjeni dne 23. 3. 2010 in 21. 5. 2010, saj naj bi imela tožena stranka v tem času stalno potrebo po delu. Ker je tožnica pri toženi stranki po prvih dveh pogodbah o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010 in 23. 3. 2010 delala polovični delovni čas in sicer po prvi ob četrtkih, petkih in sobotah, po drugi pa ob ponedeljkih, torkih in sobotah, je tožena stranka očitno prilagajala število zaposlenih glede na potrebe delovnega procesa v pravkar odprti trgovini. Tretjo pogodbo o zaposlitvi je sklenila dne 21. 5. 2010 za polni delovni čas in sicer zaradi koriščenja dopusta delavk in nenadnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi treh zaposlenih delavk. Zato je tožena stranka v mescu maju, ko je bil promet v poslovalnici še vedno dokaj visok glede na kasnejše mesece, po stališču sodišča prve stopnje upravičeno sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovni časom. V vseh primerih je tako šlo za povečan obseg dela. Ker sta bili obe izpodbijani pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas zakonito, skladno s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do plačila dveh nadur, česar pa pritožba ne izpodbija.

V 52. členu ZDR so določeni pogoji, pod katerimi se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. Med njimi je določen tudi pogoj povečanega obsega dela. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se po določilu 1. odstavka 53. člena ZDR sklene za omejen čas, to je za čas, ki je potreben, da se delo v primerih iz 1. odstavka 52. člena istega zakona opravi. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako ima sicer prav pritožba, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema, vendar pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da iz šestmesečnega poslovanja ni mogoče razbrati stalne potrebe po delu in s tem dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, drugih okoliščin pa naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta bili prvi dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, t.j. pogodba z dne 2. 3. 2010, ki je tožnica ne izpodbija in pogodba o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010, zakoniti, ker sta bili sklenjeni zaradi povečanega obsega dela. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da je bil razlog povečanega obsega dela utemeljen, saj je tožena stranka poslovalnico v K. odprla 18. 3. 2010 in odprtje nove trgovine je povzročilo večje zanimanje kupcev, posledica tega pa je bila potreba po večjem število zaposlenih. Pri tem se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na izpoved priče H.H. (l. št. 29-30), ki je izpovedala, da je praksa tožene stranke, da ob odprtju nove trgovine zaposlijo več delavcev in se kasneje izkaže, koliko jih dejansko potrebujejo. V zvezi s tretjo tožničino pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 5. 2010 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v mesecu maju obseg dela še vedno povečan. Tri delavke od devetih so z delom pri toženi stranki prenehale na lastno željo v mesecu juniju. Tako je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom zaradi povečanega obsega dela, ki je bil posledica odpovedi treh delavk in še vedno povečanega obsega dela, zaradi zanimanja kupcev in s tem večjega obiska trgovine. Res je tožena stranka v mesecu avgustu zaposlila tri nove delavke, kar je izpovedala tudi priča H.H., vendar je pojasnila, da je je bil razlog temu bolniška odsotnost, odsotnost zaradi koriščenja dopustov in odpovedi nekaterih delavk, kar potrjuje tudi listina v prilogah pod B1. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi ta tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena skladno z določilom 52. člena ZDR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), tožeča stranka pa tudi ne navaja nobenih drugih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s 155. členom ZPP, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.