Jedro

Tožnik je za zaostanke plač od leta 1990 do 1994 prejel lastninski certifikat, na podlagi katerega je v postopku lastninjenja podjetja prejel ustrezno število delnic, ki ob izplačilu niso imele značaja plače, in tudi niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker prispevki niso bili plačani, je tožbeni zahtevek, da se pri odmeri starostne pokojnine upošteva tudi te zaostanke plač, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 7. 2008 in št. ... z dne 10. 2. 2009 in naloži tožencu odmero starostne pokojnine in pri odmeri upoštevanje tudi zaostankov plač za leto 1990 v višini 54.215,00 SIT, za leto 1991 216.168,00 SIT in za leto 1992 166.833,00 SIT ter v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine ter povrnitev pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu stališču, da prispevki niso bili plačani iz razlogov na strani toženca, to je zaradi njegovega doslednega vztrajanja pri stališču, da prejeti certifikati niso imeli značaja plače. Takšno stališče je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/89-23 z dne 10. 7. 2002. Stališče toženca je bilo ves čas v nasprotju s to ustavno odločbo, kar je razvidno tudi iz izpovedbe priče A.A.. Meni, da stališče sodišča, da ne more upoštevati zaostankov plač, ker niso bili plačani prispevki, ni pravilno. Ugotovljeno je bilo, da so prispevki bili nekaterim delavcem pri istem delodajalcu plačani v obrokih in da so bili plačani v vseh tistih primerih, ko so delavci vložili tožbo zoper delodajalca. Tožnik je sedaj postavljen v neenakopraven položaj, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti državljanov. Zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo poslužiti zgolj gramatikalne razlage 39. člena ZPIZ-1, ampak bi moralo upoštevati, da prispevki niso bili plačani iz razlogov na strani toženca, torej zaradi njegovega nezakonitega ravnanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se zneski za leto 1990, 1991 in 1992, ki so bili izplačani v obliki lastninskih certifikatov, vštevajo v pokojninsko osnovo.

V 4. odstavku 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in sicer pojasnila tožnikovega bivšega delodajalca A. d.d., izpovedi prič A.B., ki je v letu 2005 v podjetju prevzela obračun plač, ter A.A., ki je bil od leta 1990 do 1994 zadolžen za pravilnost izračuna zaostankov plač, ter ugotovitev revizorja po opravljeni reviziji, ugotovilo, da je tožnik za zaostanke plač od leta 1990 do 1994 prejel lastninski certifikat. Na podlagi tega je v postopku lastninjenja podjetja prejel ustrezno število delnic, ki ob izplačilu niso imele značaja plače in tudi niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Razlike v plači so bile izplačane le delavcem, ki so vložili tožbe in od teh razlik so bili plačani tudi prispevki ter izpolnjen obrazec M/8, vendar ne za tožnika. To, da niso bili plačani prispevki, je potrdil tudi sam tožnik in obenem poudaril, da razlog za neplačilo prispevkov ni na njegovi strani in zato ne bi smel trpeti posledic.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 39. členu ZPIZ-1 za vštevanje spornih zneskov v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da od zneskov, za katere tožnik želi, da se vštejejo v pokojninsko osnovo, prispevki niso bili plačani. To pa je bistveni razlog, zaradi katerega je bil tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Pri tem razlogi, zakaj prispevki niso bili plačani oziroma da razlogi za neplačilo prispevkov niso na tožnikovi strani, za samo odločitev, niso odločilni. V 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Po 39. členu zakona pa je izrecno določeno, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, tako, da ne gre za izjemo in za drugačno odločitev, kot je določeno v 7. členu ZPIZ-1. Nadalje pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožnik postavljen v neenakopravne položaj in da je kršeno načelo enakosti državljanov. Tožnik je namreč obravnavan enako kot vsi ostali primeri na podlagi identičnega dejanskega stanja.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.