Jedro

Po določbi 4. odstavka 307. člena ZKP sodišče v rednem postopku odloči o opravi glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca po zaslišanju državnega tožilca. Če sodišče tega ne stori, gre za kršitev v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP le v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe.

Če obdolženec pooblasti zagovornika potem, ko je bil že določen datum za glavno obravnavo, je stvar obdolženca, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Če zagovornik nanjo ne pride, je sodišče po določbah 2. odstavka 439. člena ZKP ni dolžno preložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni S.L. je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu S.L. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Obsojeni S.L. je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Kazenski zakon naj bi bil kršen s tem, da ni dokazano, da je obsojenec storil kaznivo dejanje naklepno in ker je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, čeprav sta izostanek z nje opravičila, to pa naj bi bile okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost. Sodišče naj ne bi popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar je kršitev po 7. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je sodbo oprlo na pisno mnenje izvedenca grafologa, ki je pristransko v škodo obsojenca; zavrnilo je predlog za postavitev novega izvedenca kljub utemeljenim razlogom za to; ne bi smelo opreti obsodbe na ponarejeno osebno izkaznico obsojenca in na ponarejeni priglasitveni list za vpis njegovega podjetja v register gospodarskih družb; ponaredki javnih listin pa tudi niso javne listine. Kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da ne obsojenec ne njegov zagovornik nista bila navzoča na glavni obravnavi, sodišče ni sprejelo dokaznega predloga obrambe, da se postavi drugega izvedenca grafologa in ni pravilno ocenilo izpovedbe priče I.K. Kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da je bil spoznan za krivega na podlagi ponarejene osebne izkaznice in ponarejenega priglasitvenega lista ter kljub temu, da ga I.K. ni prepoznal kot osebo, ki je vložila te ponarejene listine. Kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, čeprav bi moralo v skladu z določbami 310. člena ZKP glavno obravnavo preložiti, pred odločitvijo o tem ni v skladu s 4. odstavkom 307. člena ZKP zaslišalo državne tožilke, s kršitvijo 329. člena ZKP je onemogočilo obrambi dokazne predloge in sklepno besedo obsojenca ter zagovornika. Zavrnilo je predlog obrambe, da se zasliši kriminalista o tem, kaj mu je obsojenec povedal v fazi zbiranja obvestil. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti obtožbe ali pa se ju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da so bili za sojenje v nenavzočnosti obsojenca izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zagovornik je predložil pooblastilo za zastopanje obsojenca tik pred glavno obravnavo in takrat predlagal njeno preložitev, zgolj iz tega razloga pa sodišče ni dolžno obravnave preložiti. Za sojenje v nenavzočnosti se je sodišče odločilo v nasprotju s 4. odstavkom 307. člena ZKP brez zaslišanja državne tožilke, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe, ostale navedbe v zahtevi pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko obsojenec vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, ne more pa je vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji preizkus zakonitosti sodbe samo na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Obsojeni S.L. se v zahtevi za varstvo zakonitosti za utemeljitev navedb v njej sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče razlogov, ki jih vsebuje pritožba obsojenca zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni moglo upoštevati.

Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev določb kazenskega zakona o kazenski odgovornosti z navedbami, da ni dokazano, da bi obsojenec storil kaznivo dejanje naklepno in da je bila glavna obravnava nezakonito opravljena v nenavzočnosti obsojenca in zagovornika. Za kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, gre, kadar sodišče ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo kazensko odgovornost, pa ne uporabi ustreznih določb kazenskega zakona o izključitvi kazenske odgovornosti. Zahteva ne zatrjuje, da je sodišče obsodilo obsojenca, čeprav je ugotovilo okoliščino, ki izključuje njegovo kazensko odgovornost, ampak zatrjuje, da ni storil kaznivega dejanja oziroma da ni dokazano, da bi ga storil naklepoma ter s tem, da ni bilo pogojev za glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in zagovornika. Z njimi torej utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev kazenskega postopka, ne pa kršitev kazenskega zakona.

Uveljavljana bistvena kršitev kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, kadar med opisom dejanja v izreku sodbe in v obtožbi ni objektivne identitete dejanja v smislu 1. odstavka 354. člena ZKP. Izpodbijana sodba pa je v izrek dobesedno prevzela opis dejanja iz obtožnega predloga (list. št. 61 in 62) s spremembo na glavni obravnavi dne 13.4.2004, zato zatrjevana kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Razlogi, s katerimi zahteva utemeljuje to kršitev, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (neverodostojnost izvedenskega mnenja in zato potreba po novem izvedencu, ponarejena osebna izkaznica in priglasitveni list), česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določb ZKP ali na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti to kršitev utemeljuje s tem, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in zagovornika, s tem pa naj bi tudi onemogočilo predlaganje dokazov in sklepno besedo obsojenca in zagovornika. Ti razlogi ne morejo podpreti trditve, da se izpodbijani sodbi opirata na nedovoljene dokaze v smislu 2. odstavka 18. člena ZKP. Zatrjevani razlog bi lahko pomenil bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če bi bil res podan. Načeloma in v skladu z določbo 2. alineje 29. člena Ustave ima obdolženec pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, toda po določbah 1. odstavka 442. člena ZKP se sme glavna obravnava opraviti v njegovi nenavzočnosti, če je bil v redu povabljen, če je že bil zaslišan in če njegova navzočnost ni nujna, ker je ob teh pogojih obdolžencu zagotovljeno, da lahko izkoristi pravico sojenja v svoji navzočnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 6.4.2004 izhaja, da je sodišče v navzočnosti obsojenca odločilo, da se glavna obravnava preloži na 13.4.2004 ob 13.30 uri, s to odločitvijo je bil obsojenec seznanjen in se je odpovedal pisnemu vabilu, obveščen je bil tudi, da se glavna obravnava lahko opravi v njegovi nenavzočnosti, kar vse je potrdil s podpisom. Obsojenec je podal zagovor na glavni obravnavi dne 17.3.2004 potem, ko se v preiskovalnih dejanjih dne 12.2.2001 ter na glavni obravnavi 18.6.2003 in 14.1.2004 ni hotel zagovarjati, na več narokov za glavno obravnavo pa sploh ni prišel. Ker njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna, tudi Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca.

Po določbi 4. odstavka 307. člena ZKP sodišče v rednem postopku odloči o opravi glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca po zaslišanju državnega tožilca. V obravnavanem primeru sodišče tega ni storilo, na kar opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, ker pa ne gre za kršitev postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, bi bila v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP kršitev bistvena le v primeru, če bi vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva ne zatrjuje.

Glede na povedano je neutemeljeno tudi zatrjevanje zahteve, da je bil obsojenec zaradi odsotnosti na glavni obravnavi prikrajšan za pravico, da predlaga dokaze v svojo korist in do zaključne besede, saj ti pravici lahko izkoristi samo obdolženec, ki je na glavni obravnavi navzoč. Obsojenec se je pravici do aktivne obrambe na glavni obravnavi odpovedal s tem, da se je ni udeležil. Po določbah 1. odstavka 439. člena ZKP sodišče povabi na glavno obravnavo tudi zagovornika, seveda istočasno, ko vabi tudi druge osebe. Na glavni obravnavi dne 6.4.2004, ko je obvestilo navzoče o datumu nadaljevanja obravnave, obsojenec še ni imel zagovornika, zato ga sodišče ni moglo vabiti. Če obdolženec pooblasti zagovornika po tem, ko je bil že določen datum za glavno obravnavo, je stvar obdolženca, da zagotovi navzočnost zagovornika na glavni obravnavi in zato sodišče po določbah 2. odstavka 439. člena ZKP ni dolžno preložiti obravnave, če zagovornik nanjo ne pride. Sodišče torej z opravo glavne obravnave v nenavzočnosti zagovornika v tej zadevi ni kršilo nobene določbe kazenskega postopka.

Tudi kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zahteva utemeljuje z razlogi, ki zatrjevanih napak sodbe ne morejo utemeljiti (pomen izpovedbe priče I.K., vprašanje, ali sta bila osebna izkaznica in priglasitveni list ponarejena in kdo ju je prinesel), zato zahteva tudi v tem delu ni utemeljena.

Trditev, da bi sodišče moralo zaslišati kriminalista o tem, kaj mu je obsojenec povedal v predkazenskem postopku, v resnici predlaga izvedbo dokaza, na katerega se sodba ne more opirati (1. odstavek 83. člena ZKP).

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima srednjo strokovno izobrazbo, je delovno sposoben in solastnik stanovanjske hiše) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona ter izpodbijala dejansko stanje).