Jedro

V primerih kadar taksna obveznost velja tudi za druge udeležence postopka, ni razloga, da ne bi bili tudi slednji opravičeni plačila sodnih taks, če po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmorejo teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžnico oprostilo plačila sodnih taks v tem postopku (1. točka izreka) ter predlog tretjega za oprostitev plačila sodnih taks, zavrglo (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka sklepa vlaga tretji laično pritožbo brez posebne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da mu zakon dovoljuje ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi in zakon ne nalaga plačila sodnih taks za udeleženca v postopku. Podal je ugovor tretjega zaradi zahteve, da naj sodišče izvršbo na socialne transferje izreče za nedopustno, ker je po zakonu dolžan zavarovati svoje imetje. Tudi Ustava RS mu daje enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Mnenja je, da ne glede na položaj udeleženca v postopku, ima vsak pravico do oprostitve plačila sodnih taks oz. sodnih stroškov, če bi s plačilom le-teh utrpel udeleženec težko nadomestljivo oz. nenadomestljivo škodo. Njegova družina je v slabih finančnih razmerah in je njihov edini vir preživetja denarna socialna pomoč.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja razlogovanje sodišča, da 11. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ne določa, da se plačila sodne takse lahko oprosti tudi udeleženca postopka (tj. tretjega), ampak le stranko. Tretji pa po 5. točki prvega odstavka 16. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) nima položaja stranke in zato njegov predlog ni dovoljen.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšno stališče preozko in formalistično ter se je strinjati z mnenjem pritožnika, da ima vsak udeleženec postopka pravico do oprostitve plačila sodnih taks, če bi s plačilom le-teh utrpel nenadomestljivo škodo. Z institutom oprostitve plačila sodne takse, kot ene od oblik t.i. „pravne dobrote“, se uresničuje načelo socialne države. S tem se omogoča dostop do sodišča tudi osebam, ki sicer svojih ustavnih pravic (pravica do sodnega varstva – 23. člen Ustave RS, enakost pred zakonom – 14. člen Ustave RS) zaradi slabega premoženjskega stanja ne bi mogle učinkovito in uspešno uveljaviti. Namen oprostitve plačila sodne takse je torej zagotavljanje možnosti za učinkovito sodno varstvo tudi socialno šibkim osebam, ki brez te „pravne dobrote“ ne bi mogle uspešno uveljaviti svojih pravic pred sodiščem prav zaradi slabega finančnega položaja.

Pritožbeno sodišče je zato mnenja, da v primerih kadar taksna obveznost velja tudi za druge udeležence postopka, ni razloga, da ne bi bili tudi slednji opravičeni plačila sodnih taks, če po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmorejo teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Ob tem je še pripomniti, da Pravilnik o obrazcu izjave o premoženjskem stanju, izdan na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZST-1, izrecno navaja poleg strank tudi druge udeležence sodnega postopka, ki morajo priložiti predpisano izjavo k predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev od katerih je odvisna utemeljenost predloga za oprostitev plačila sodne takse in je zato v tem obsegu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tretjega ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ), da o predlogu vsebinsko odloči v skladu z določbami ZST-1.