Jedro

Tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo s tem, ko ga je tožena stranka (ne da bi mu vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) odjavila iz socialnih zavarovanj.

Tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročala pravilno preko pooblaščenke tožnika, saj tožnik pooblastila ni podal za zastopanje v postopku odpovedi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno in se izpodbijana sodba delno razveljavi: - v točki I/1 izreka glede ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje trajalo do vključno 28. 9. 2010 z vsemi pravicami, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi št. 14-0087/2009 z dne 23. 6. 2009 - v točki I/2 izreka - v točki II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, ki mu je nezakonito prenehalo 15. 8. 2010, trajalo do vključno 28. 9. 2010, z vsemi pravicami, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 23. 6. 2009. V točki I/2 izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od 15. 8. 2010 do vključno 28. 9. 2010 prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ ter druga zavarovanja, mu obračunati nadomestila plač, mu odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače v plačilo, do plačila, 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh. V točki II izreka je zavrnilo, kar je tožnik zahteval več in drugače (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo izvedeno zgolj z odjavo tožnika iz evidence ZPIZ, obstoj delovnega razmerja, reintegracijo, reparacijo, vse za čas po 28. 9. 2010 in povračilo stroškov postopka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP, zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je v točki I/1 izreka sodbe samo zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 15. 8. 2010 prenehalo nezakonito, obenem pa je nepravilno zaključilo, da ne drži tožnikova trditev, da ga je tožena stranka zgolj odjavila iz zavarovanja in zato ni sledilo njegovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi bilo izvedeno zgolj z odjavo iz evidence ZPIZ. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, tudi odjava iz zavarovanja ZPIZ ni mogla biti izvedena na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je hkrati ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo 15. 8. 2010 oz. mu je prenehalo nezakonito, ker mu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena, obenem pa je ugotovilo, da je do prenehanja delovnega razmerja vseeno prišlo, ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, čemur je sledila odjava iz evidence. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi preko oz. mimo zahtevka, saj učinkovanje oz. veljavnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2010, na podlagi katere naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 29. 9. 2010, ni bilo predmet tega postopka. Ta postopek je tekel zato, ker tožniku ni bil vročen nikakršen akt, ki bi opravičeval prenehanje njegovega delovnega razmerja in njegovo odjavo iz evidence ZPIZ. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2010 je priložena odgovoru na tožbo le kot dokaz navedb tožene stranke in ne z namenom, da se vroči tožniku (tožena stranka je sicer vztrajala pri tem, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila že 13. 8. 2011). Sodišče prve stopnje je kršilo tudi 8. člen ZPP, saj izvedenih dokazov ni presodilo vestno in skrbno, zaradi česar je prišlo do napačnih zaključkov (datum sestave izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je lahko najmanj 23. 9. 2010, ko je tožena stranka odgovor na tožbo s prilogami, tudi s sporno izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, preko pošte s priporočeno pošiljko posredovala sodišču). Napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, saj je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Tožnik je zagovor opravil 30. 7. 2010. Tožena stranka ni dokazala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v resnici podana že 11. 8. 2010, njen nastanek je mogoče z zagotovostjo opredeliti šele z dnem 23. 9. 2010, kar pa je po izteku prekluzivnega roka iz člena 110/2 ZDR. Na rok pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranke se pritožuje zoper točko I/1 in točko I/2 izreka izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika. V pritožbi navaja, da je v postopku izredne odpovedi sodeloval tudi tožnik, seznanjen je bil s tem postopkom in tudi z okoliščino, da mu je tožena stranka to izredno odpoved želela osebno vročiti. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku vročena ob upoštevanju določb ZPP o vročanju in načinih nastanka fikcije vročitve. Ker tožnik te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izpodbija, za postavljeni tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu nima pravnega interesa. Pravni učinki izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so nastopili z dnem njene izdaje, z ozirom na to pa tožnik ni postavil pravno pravilnega tožbenega zahtevka. Tožnik zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva v prekluzivnem roku 30 dni.

Tožnik in tožena stranka sta podala tudi odgovore na pritožbo, v katerih predlagata pritožbenemu sodišču zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev dela izpodbijane sodbe, ki ga napada pritožba nasprotne stranke.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dne 15. 8. 2010 (posledično pa reintegracijo, reparacijo, prijavo v zavarovanje po tem datumu do vrnitve na delo in povrnitev pravdnih stroškov), ker tožena stranka za prenehanje delovnega razmerja tožniku ni izdala nikakršnega akta. Tožena stranka je tožnikov tožbeni zahtevek prerekala s tem, da je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2010, ki jo je podala tožniku po vročenem vabilu na zagovor (katerega se je tožnik tudi udeležil in se zagovarjal).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročala skladno s členom 87/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v povezavi z določbami ZPP, ki opredeljujejo postopek vročanja. Zato je pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 15. 8. 2010 nezakonito prenehalo (s tem dnem ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanja). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel kot prilogo skupaj z odgovorom na tožbo. Ta mu je bil vročen 28. 9. 2010, zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pričela učinkovati 29. 9. 2010. Zaključilo je tudi, da je potrebno šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ob upoštevanju člena 139/6 ZPP in 142/7 ZPP vročena, ko je bila kot priloga odgovora na tožbo vročena njegovi pooblaščenki. Tožnik zoper to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki mu je bila vročena skupaj z odgovorom na tožbo) ni zahteval sodnega varstva, zato mu je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 15. 8. 2010 (datum nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) do 28. 9. 2010, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo (za prijavo v zavarovanje v matično evidenco ZPIZ po 28. 9. 2010, za reparacijo po 28. 9. 2010, za reintegracijo in za povračilo pravdnih stroškov).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, prav tako pa razlogi niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami oz. zapisniki. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 15. 8. 2010 ni prenehalo oz. mu je prenehalo nezakonito (ker mu izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena), da pa je do prenehanja delovnega razmerja vseeno prišlo, ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, čemur je sledila odjava iz evidence, ni podanega nasprotja v razlogih v sodbi. Ta ugotovitev predstavlja zgolj povzetek dejanskega stanja (da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo, ker je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, čemur je sledila odjava iz evidence) in zaključek, da tožniku dne 15. 8. 2010 delovno razmerje ni prenehalo zakonito.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje prekoračilo njegov tožbeni zahtevek. Sodišče prekorači tožbeni zahtevek (in s tem stori absolutno bistveno kršitev določb postopka), če tožniku prisodi nekaj drugega ali več od tistega, kar je zahteval v tožbi. Tožnik je v tožbenem zahtevku uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, izvedeno zgolj z odjavo iz evidence ZPIZ, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 8. 2010, da mu še vedno traja po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu od 15. 8. 2010 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v ustrezno zavarovanje ZPIZ in druga zavarovanja, mu od 15. 8. 2010 do ponovnega nastopa dela obračunati in izplačati pripadajočo plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov ter mu povrniti njegove pravdne stroške. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo. Odločilo je v mejah postavljenega zahtevka, tako da o očitani prekoračitvi tožbenega zahtevka ne more biti govora.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o kršitvi 8. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju odloči, katere dejstva se štejejo za dokazana. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 11. 8. 2010, temelji na datumu, zabeleženem na tej izredni odpovedi (B5), tako da v zvezi s tem sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz 8. člena ZPP, še posebej ob dejstvu, da tožnik samemu datumu izdaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zabeleženem na tej listini, niti ni izrecno oporekal. Ker sodišče prve stopnje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni presojalo (tožnik ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tožbenem zahtevku ni vtoževal), so irelevantne pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku po izteku prekluzivnega roka iz člena 110/2 ZDR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik za vodenje tega individualnega delovnega spora ne izkazuje pravnega interesa, ker ne izpodbija izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v postopku uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (izredne odpovedi mu tožena stranka ni vročila). Zato je njegov pravni interes podan. Prenehanje delovnega razmerja brez vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nezakonito, zato je odločitev sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu točke I/1 izreka pravilna.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka za obdobje po 28. 9. 2010 (vključno z reparacijo), ker tožnik v skladu s členom 204/3 ZDR ni zahteval sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, datirane z dnem 11. 8. 2010, v 30 dneh od dneva, ko je bila ta izredna odpoved vročena njegovi pooblaščenki kot dokaz (oz. kot priloga) skupaj z odgovorom na tožbo.

Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem sta obe pogodbeni stranki v medsebojnem odnosu nosilcev pravic in obveznosti, ki izhajajo iz takega razmerja. Delovno razmerje, elemente, ki ga opredeljujejo, način in postopek sklenitve delovnega razmerja, medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot tudi načine in postopek prenehanja delovnega razmerja (s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) opredeljuje ZDR kot temeljni zakonski akt. Eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi (4. alineja 75. člena ZDR). Odpoved je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, zaradi katere pogodba o zaposlitvi preneha (s tem pa preneha tudi delovno razmerje). V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ZDR predpisuje formalne in vsebinske pogoje za zakonitost takšne enostranske izjave volje ene od strank delovnega razmerja, določa pa tudi postopek pravilnega vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugi pogodbeni stranki (člen 87 ZDR). Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomembna zaradi določenih pravnih posledic, ki jih določa ZDR (na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe). Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ni vročena nasprotni stranki, ne more imeti pravnih učinkov. Če delodajalec poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa mu jo ne vroči, takšna odpoved na pravice delavca ne more imeti vpliva. Če delodajalec takšno odpoved kljub nevročitvi delavcu izvrši (in delavca odjavi iz zavarovanja), je dolžan delavec v roku 30 dni od dneva, ko izve za kršitev pravice, zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (člen 204/3 ZDR).

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, datirane z dne 11. 8. 2010 (B5), ni vročila v skladu z 87. členom ZDR oz. v skladu z ustreznimi določbami ZPP, ki opredeljujejo postopek vročanja pisanj, ki se vročajo osebno. Tožnik je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od tožene stranke prejel (poleg vabila na zagovor z dne 22. 7. 2010 – B2) še dopis z dne 18. 8. 2010 (A2), iz katerega izhaja tudi, da mu je z dnem 15. 8. 2010 v zvezi z izdanim sklepom o odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Z ozirom na datum sestave tega dopisa je potrebno zaključiti, da je tožnik tožbo za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (poleg tega pa tudi za reintegracijo in reparacijo) vložil v roku 30 dni, ko je izvedel za kršitev pravice (za nezakonito prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi), upoštevaje člen 204/3 ZDR.

Po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni bil dolžan v tem postopku, ki je tekel zaradi zatrjevane nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (oz. delovnega razmerja), po členu 204/3 ZDR še posebej uveljavljati sodno varstvo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena njegovi pooblaščenki skupaj z odgovorom na tožbo (kot dokaz). Vročanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kot enega od predloženih dokazov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, ne more sanirati nepravilnega vročanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po toženi stranki in ne more imeti istih posledic, kot če bi tožniku tožena stranka vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 87. členu ZDR. Tožena stranka je sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vložila v spis z namenom dokazovanja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 15. 8. 2010 na zakonit način, ne pa z namenom, da tožnika seznani z izjavo svoje volje za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po stališču pritožbenega sodišča se prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje tudi na člen 139/6 ZPP. Ta sicer določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V takšnem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. To določbo pa je potrebno razlagati v povezavi s celotnim 139. členom ZPP. Njen namen je sanirati nepravilno vročanje pisanj ob pogoju, da je sicer do prejema pisanja po vročevalcu dejansko prišlo (torej v postopku vročanja pisanja). V konkretni zadevi pa ne gre za tak primer, saj ni šlo niti za vročanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po toženi stranki, niti za vročanje z namenom seznanitve tožnika z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Razen tega gre pri podajanju in vročanju odpovedi za postopek, ki teče med delavcem in delodajalcem, tožniku pa je bila ta odpoved vročena kot dokaz v sodnem postopku. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi tožnik v postopku pri delodajalcu za zastopanje pooblastil pooblaščenko, ki ga zastopa v sodnem postopku, zato bi bilo potrebno tudi v primeru, če bi šteli, da je možno tudi takšno vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi šteti kot vročitev po delodajalcu, zaključiti, da vročitev ni bila pravilno opravljena (vročitev se šteje za opravljeno osebno stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu, le v primeru, da pooblastilo za zastopanje – torej tudi za vročanje, obstoji). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi imela pooblaščenka tožnika tudi pooblastilo za zastopanje tožnika v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek delno neutemeljen (za obdobje po 28. 9. 2010) zato, ker tožnik zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal sodnega varstva, je vsaj preuranjeno zavrnilo ta del njegovega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in na podlagi 355. člena ZPP zavrnilni del sodbe razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje izrecno uveljavljala prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po členu 118/2 ZDR (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 5. 11. 2000) je bilo potrebno razveljaviti tudi del izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je trajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki do vključno 28. 9. 2010 z vsemi pravicami, ki jih je imel po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 6. 2009. V primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem ne bi bilo več mogoče tudi v primeru, če delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, in sicer ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank. V takšnem primeru lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja (praviloma) najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja za navedeno obdobje ter ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V primeru uporabe določbe 118/2 člena ZDR mora sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) poskrbeti, da se med obravnavo navedejo tudi vsa odločilna dejstva v zvezi z morebitno uporabo člena 118/2 ZDR, sodno razvezo nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi in glede odločitve o pripadajoči odškodnini.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča odločiti o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, in nato ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.