Jedro

Z vpisom v obrtni register je tožnica podlagi kogentnih zakonskih določb postala članica OZS, kot taka pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. O ustavnosti teh zakonskih določb se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo. Odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa gre za okoliščine, zaradi katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo se tožeči stranki odmeri članarina v višini 12,03 EUR po posameznih mesecih leta 2007 in določijo datumi zapadlosti posameznih zneskov v plačilo. Hkrati se ugotovi, da je bila do dneva zajema podatkov članarina plačana v znesku 84,21 EUR, da ostaja razlika za plačilo ter da neplačana članarina zapade takoj oziroma na dan vročitve odločbe.

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da se tožnici kot članici Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: OZS) in Območno obrtno-podjetniške zbornice A. (v nadaljevanju: OOZ), ki je vpisana v obrtni register pod št. 5523237 z dne 6. 3. 1995, izda odločba o odmeri članarine po uradni dolžnosti. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 31. člen Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 40/2004, 117/06, 102/07 – v nadaljevanju: ObrZ), po katerem se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združijo v OZS in po sedežu obrata oziroma firme v območne enote obrtno-podjetniške zbornice. Iz četrtega odstavka 39. člena ObrZ izhaja, da višino in način plačevanja članarine določi skupščina OZS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ObrZ se glede osnove, načina določitve in plačevanja članarine smiselno uporabljajo določbe 39. in 42. člena istega zakona. Osnova za določitev članarine za fizične in pravne osebe je določena v drugem odstavku 39. člena ObrZ. Sklep o višini in načinu plačevanja članarine za leto 2007 je sprejela skupščina OZS na 2. seji 19. 12. 2006 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 3/07. Tožena stranka je tožečo obvestila o višini in načinu plačila članarine v mesecu februarju oziroma mesecu vpisa v obrtni register. Tožeča stranka članarine ni poravnala mesečno v skladu s prejetim obvestilom v celoti. Zato se ugotavlja obveznost iz naslova članarine za leto 2007 z izpodbijano odločbo.

Pritožbo tožeče stranke je Upravni odbor tožene stranke zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa po vpogledu v obrtni register in poslovni register AJPES ugotavlja, da glavna dejavnost, ki jo opravlja (25.990 – Proizvodnja drugje nerazvrščenih kovinskih izdelkov), pa tudi druge, v register vpisane obrtne dejavnosti, tožečo stranko uvrščajo med obrtnike, ki so v skladu z ObrZ obvezno vpisani v obrtni register. Tožeča stranka je po podatkih obrtnega registra vpisana v register od 6. 3. 1995. Vpis je bil v skladu s tedaj veljavno zakonodajo (Obrtni zakon, Uradni list RS, št. 50/94) opravljen po uradni dolžnosti. S tem je tožeča stranka postala obvezen član OZS in OOZ in je zato skladno z 39. členom ObrZ dolžna plačevati članarino. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na nezmožnost plačevanja članarine, tožena stranka zavrača kot nerelevantne za odločitev in hkrati pouči tožnico, da so takšne navedbe lahko razlog za odpis ali zmanjšanje članarine, o čemer se odloča v posebnem postopku. V tej zvezi pa nato ugotovi še, da je bil postopek za odpis oziroma zmanjšanje članarine v konkretnem primeru že izpeljan in da se je zaključil z izdajo sklepa o oprostitvi plačila še neplačane članarine za leto 2007, pri tem ko so bili tožnici pred tem izdani vsaj trije sklepi o odlogu neplačane članarine. Glede izbrisa iz obrtnega registra tožena stranka navaja, da po razpoložljivih podatkih AJPES do izdaje izpodbijane odločbe ni bilo razlogov za izbris, saj je imela tožnica kot glavno dejavnost registrirano že navedeno, obrti podobno dejavnost. Pa tudi če temu ne bi bilo tako in bi vrnila obrtno dovoljenje, bi za izbris morala izpolnjevati tudi pogoje za izbris v zvezi z obrtnimi dejavnostmi, za katere ji je bilo ravno tako že izdano obrtno dovoljenje in kar je tožena stranka tožeči že pojasnila v odgovoru na predlog za izbris iz članstva z dne 20. 4. 2009. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). Navaja, da je od leta 2001 delovni invalid I. kategorije in da od 22. 6. 2002 izpolnjuje pogoje za odjavo iz obveznega zavarovanja, kar je tudi storila. Obrt je zadržala le zaradi zaposlitve sina B. Tožena stranka je zato napačno ugotovila, da je tožeča stranka pokojninsko in zdravstveno zavarovana iz naslova opravljanja dejavnosti in je zato odločba nezakonita. Od leta 2008 dalje OZS članarino odmerja na podlagi števila zaposlenih, kar je po mnenju tožeče stranke nesprejemljivo in v nasprotju z Ustavo. Tožeča stranka jo je uvrstila v 3. kategorijo, torej med podjetnike s tremi zaposlenimi in ji odmerila 30 EUR mesečne članarine. Najvišja članarina je 50 EUR in jo plačujejo podjetniki, ki imajo več kot 10 zaposlenih. To ni pošteno. Pošteno bi bilo odmeriti članarino glede na dobiček podjetja. Tako pa tožena stranka posega v minimalno socialno varnost tožnice. Tožnica namreč dejavnosti več ne more opravljati in zato že več let ne ustvarja dobička, kar pa tožene stranke ne moti in bi članarino prisilno izterjala iz invalidske pokojnine, kar ni človeško, saj se s tem posega v pravico do minimalne socialne varnosti. Poleg tega je po mnenju tožnice članarina nezakonita. Pri tem se sklicuje na Zakon o gospodarskih zbornicah in poudarja, da toženi stranki ni nikoli podala pristopne izjave. Zahtevala je celo, da se jo izbriše iz obveznega članstva, saj od članstva ni imela nobene koristi niti takrat, ko je izrecno zaprosila za pomoč. Namesto pomoči je bila žrtev davčne izvršbe. Zato vztraja pri predlogu za izbris iz obveznega članstva in iz obveznega plačila članarine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori se sklicuje na že podane navedbe in utemeljitve v odločbi prve in druge stopnje. V zvezi z očitkom, da je odmerjanje članarine na podlagi števila zaposlenih nesprejemljivo, pojasnjuje, da je takšen način odmere v skladu z določbami četrtega odstavka 39. člena ObrZ. Način plačevanja pa določi skupščina zbornice s sklepom, na katerega se sklicujeta izdani odločbi. Tožnici je bila članarina odmerjena v skladu z navedenimi predpisi. Glede na to, da je v letu 2007 zaposlovala eno osebo, se je tožnica uvrstila v razdelek za določitev članarine, ki se nanaša na 1 do 3 zaposlene. Tožena stranka je torej upoštevala eno zaposleno osebo in ne tri, kot trdi tožnica, in kar je tudi izrecno navedeno v tabeli prvostopne odločbe. Odjava iz obveznega zavarovanja, glede na pravila o odmeri članarine, ni relevantna. Pri odmeri se upošteva zgolj dejstvo, da ima tožnica status samostojne podjetnice. Zato je bila pravilno razvrščena v 3. kategorijo. Tožnica nadalje napačno trdi, da je bilo v drugostopni odločbi ugotovljeno, da je pokojninsko in zdravstveno zavarovana. Organ druge stopnje se namreč s tem vprašanjem, ker ni pomembno, sploh ni ukvarjal. Neobratovanje podjetja je lahko razlog za oprostitev plačila članarine in ne za odločanje o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odmerne odločbe. Sicer pa je tožnica to možnost že izkoristila in je bila članarine za leto 2007 že oproščena. Zato se postavlja vprašanje njenega pravnega interesa za tožbo. Obvezna članarina ni nezakonita, saj je temelj zanjo v 39. členu ObrZ. Sicer pa je vprašanje obveznega članstva obravnavalo že Ustavno sodišče in ga s svojimi odločitvami potrdilo. Prav tako je sprejelo stališče, da zakonsko določena obveznost plačevanja članarine ni v neskladju z Ustavo. OZS ni gospodarska zbornica in zato zanjo ne velja ZGS. Članica OZS pa je postala tožnica, kot je že navedeno v odločbah, po uradni dolžnosti, v skladu z določbami ObrZ in zato posebna pristopna izjava tožeče stranke za vpis v obrtni register ni bila potrebna. Tožbene trditve, da dejavnosti ne opravlja, tožeča stranka z ničemer ne izkazuje in je v nasprotju z njeno zahtevo za izstop iz članstva OZS. Da se vpisu v obrtni register ne protivi, pa je mogoče sklepati tudi iz njene vloge za spremembo podatkov v obrtnem registru z dne 21. 9. 2010, na podlagi katere ji je bila izdana dne 23. 9. 2010 ustrezna odločba. V katerih primerih preneha članstvo v OZS, določa 17. člen ObrZ. Po razpoložljivih podatkih poslovnega registra tožeča stranka v letu 2007 in ob izdaji izpodbijanih odločb ni izpolnjevala predpisanih razlogov za izbris, saj je imela kot glavno dejavnost registrirano že navedeno obrti podobno dejavnost. Zato je ni mogoče izbrisati iz registra. Pa tudi, če bi je ne imela in bi vrnila obrtno dovoljenje, bi morala izpolnjevati pogoje za izbris tudi v zvezi z ostalimi obrtnimi dejavnostmi, za katere ji je bilo ravno tako izdano obrtno dovoljenje. Vse to je bilo tožeči stranki pojasnjeno že v odgovoru na njen predlog za izbris iz članstva. Sicer pa se v tem postopku ne odloča o predlogu za izbris tožeče stranke iz članstva v OZS, ki je predmet drugega postopka. Zato tožena stranka zgolj iz previdnosti dodaja, da tožeča stranka nedvomno izpolnjuje pogoje za obvezno članstvo in s tem za plačilo članarine toženi stranki. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožeča stranka od tožene nima nobene koristi, pa tožena stranka navaja, da zagotavlja vse storitve, ki jih je dolžna zagotavljati članom na podlagi ObrZ in Statuta, oziroma da sredstva obvezne članarine uporablja za tiste naloge, ki jih določa ObrZ v 40. členu in so namenjene članstvu v najširšem pomenu besede.

V odgovoru na odgovor tožeče stranka prereka navedbe v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih navedbah in pri predlaganem izbrisu iz članstva. Pri tem se sklicuje na Ustavo in zakon, po katerem je združevanje svobodno. Vztraja, da z ozirom na že povedano ni in niti ne more biti obvezna članica OZS ter da zato ni dolžna plačevati članarine.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica registrirana kot s. p. in tudi ne, da je njena glavna dejavnost (s klasifikacijo 25 990) – Proizvodnja drugje nerazvrščenih kovinskih izdelkov. Ker je takšna dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti opredeljena kot obrti podobna dejavnost, se tožnica uvršča med obrtnike, kar nenazadnje sama pripozna v tožbi, ko navaja, da je obrt zadržala iz razloga zaposlitve svojega sina, izhaja pa tudi iz podatkov upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka. Obrtniki so v skladu z določbami ObrZ obvezno vpisani v obrtni register. Tožnica je po nespornih podatkih spisov vpisana v obrtni register od 6. 3. 1995 in tudi še v letu 2007. S tem je postala, na podlagi kogentnih zakonskih določb, član OZS, kot (obvezen) član OZS pa je, na podlagi prav tako kogentnih zakonskih določb, zavezana plačevati članarino. Plačevanje obvezne članarine torej ni nezakonito, kot trdi tožnica. O ustavnosti zakonskih določb o obveznem članstvu v OZS in o obveznem plačevanju članarine pa se je že izreklo Ustavno sodišče, ki neustavnosti takšne ureditve ni ugotovilo.

Na zakonu utemeljen je tudi način, po katerem se odmerja članarina in ki ga pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje, podrobno opiše tožena stranka v izpodbijanih odločbah in v odgovoru na tožbo. Pri tem pravilno poudari, da odjava tožnice iz obveznega zavarovanja za odločitev o plačevanju članarine ni pravno pomembna. Z izpodbijano odločitvijo tudi ni v ničemer povezan sprejem Zakona o gospodarskih zbornicah, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi, ter v tem zakonu predpisano prostovoljno članstvo. Po določbah ObrZ kot zakona, ki velja posebej za obrtnike, namreč obvezno članstvo v OZS ostaja, s tem pa ostaja obvezno tudi plačevanje članarine. Predlog tožnice za izbris iz članstva v OZS ni predmet tega postopka. Kolikor tožnica uveljavlja, da dejavnosti ne more opravljati in da zato ne more plačevati članarine, pa gre, kot pravilno pojasni že tožena stranka, za okoliščine, iz katerih se lahko predlaga odlog ali odpis članarine. V tem smislu so bile njene vloge že obravnavane in, kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, konkretno iz sklepa upravnega odbora z dne 12. 1. 2010, tožnici že odpisan dolg iz naslova članarine za obdobje do 25. 10. 2009, in torej tudi za še neplačano članarino za leto 2007, ki se ji nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.