Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 2.237,10 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa v pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2009 dalje, ter razsodilo, da v presežku (glede razlike do neto zneska 2.237,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 17. 6. 2009 dalje) terjatev ne obstoji in da se zahtevek v tem delu zavrne; - ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 25,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2010 dalje, ter razsodilo, da v presežku (glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 24. 2. 2010 do 5. 3. 2010) terjatev ne obstoji in da se zahtevek v tem delu zavrne (I. točka izreka); - ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke : * v znesku 2.086,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2009 dalje, * v znesku 441,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2009 dalje in * v višini razlike med nadomestilom plače, ki je bilo tožeči stranki izplačano po pravnomočni sodbi in nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.237,10 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške pogodbene kazni v znesku 25,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2010 dalje do plačila, vse na fiduciarni račun pooblaščenke, naveden v izreku sodbe, v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 344,65 EUR (tristo štiriinštirideset evrov 65/100), na transakcijski račun A. pri B. d. d., naveden v izreku sodbe, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka) in - odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da sodišču druge stopnje dopolni postopek oziroma odpravi pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnik se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je v ponovnem sojenju zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno oblikovalo izrek sodbe, katerega se ne da preizkusiti. V 1. alinei I. točke izreka je sodišče nejasno ugotovilo terjatev tožeče stranke najprej v bruto znesku, nato pa je v nadaljevanju iste točke izreka glede presežka terjatve tožeče stranke sodišče uporabilo termin neto znesek. Zato izrek sodbe v tem delu ni jasen, natančen in določen, ter je sam s seboj v nasprotju (protispisen).

Sodišče prve stopnje je glede v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke odločilo napačno na podlagi napačne, nepopolne oziroma vnaprejšnje dokazne ocene. Nekritično je sledilo zgolj navedbam tožeče stranke glede domnevne nove pogodbe o zaposlitvi in ni v zadostni meri zadostilo načelu kontradiktornosti postopka in iskanju materialne resnice, ko ni izvedlo dokazovanja z vsemi predlaganimi dokazi tožene stranke. Ni zaslišalo predlaganih prič C.C. in D.D., svoje odločitve glede neizvedbe posameznih dokazov pa ni zadosti obrazložilo.

V 11. točki obrazložitve v izpodbijani sodbi sodišče med drugim ugotavlja, da enostranski preklic prenehanja delovnega razmerja ni mogoč, v nadaljevanju pa to utemeljuje s stališčem, da odpoved po prenehanju delovnega razmerja ni mogoča, kar je protispisno. Po stališču sodišče po eni strani odpoved kot enostranski voljni akt pogodbenih strank ni mogoča, na drugi strani pa jo dopušča in zgolj omejuje na veljavno sklenjeno delovno razmerje.

Pavšalna odškodnina ali pogodbena kazen, kot jo poznajo kolektivne pogodbe, je institut delovnega prava „sui generis“, ki ga lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe, njen namen pa je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 92/2001 z dne 12. 2. 2002). S pravnomočno zamudno sodbo je bila v konkretnem primeru ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih pogodbene kazni ne pozna, določena pa je v Obligacijskem zakoniku (OZ). Če razmerja niso urejena s specialnim zakonom, je potrebno tudi pri delovnih razmerjih uporabiti določbe OZ, ki v 251. členu določa, da lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti ali pa pogodbeno kazen. Izvršen reintegracijski zahtevek izključuje pogodbeno kazen. Panožna kolektivna pogodba je bila sklenjena v letu 1995 kot nadgradnja Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd), ki je bila odpovedana 31. 12. 2005. Zato je z vidika ustavno zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom vprašljiva uporaba panožne kolektivne pogodbe za razmerja, nastala po 1. 1. 2006, tožnikova odpoved pa datira komaj v letu 2009. Tožnik zgolj iz razloga, da je v delovnem razmerju pri delodajalcu, katerega panožna kolektivna pogodba ni bila odpovedana, ne more imeti več pravic kot jih ima delavec, zaposlen pri delodajalcu, za katerega je veljala le SKPgd ali le sedaj veljavna panožna kolektivna pogodba, saj bi šlo sicer za kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave RS. Zaradi navedenega tožena stranka ne more imeti manj pravic oziroma več obveznosti kot drugi delodajalec, še posebej ob dejstvu, da je na podlagi 245. člena ZDR veljala določba 112. člena (starega) ZDR, ki je določala, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo pri delodajalcih v RS in je splošna kolektivna pogodba urejala tudi pogodbeno kazen.

Pogoji za izplačilo denarne kazni, ki ima v konkretnem primeru naravo odškodnine, niso podani, saj že na abstraktni ravni kolektivna pogodba pogojev ne našteva alternativno. V besedilu v II. odstavku cit. člena kolektivne pogodbe med alinejami ni besede „ali“, zato delavcu pripada odškodnina, ko so podani našteti pogoji kumulativno. Zato je odločitev sodišča v konkretnem primeru tudi materialnopravno napačna.

Sodišče je napak izračunalo višino pogodbene kazni, saj je poleg bruto plače tožeče stranke pri izračunu upoštevalo tudi dodatke in stroške, ki jih je imela tožeča stranka zaradi dela, za kar pa ni imelo pravne podlage. Vprašanje je, ali sploh obstaja temelj za izrek takšne pogodbene kazni, saj je bil tožnik takoj oziroma nekaj dni po vročitvi tožbe, torej še pred izdajo zamudne sodbe, s katero je bilo odločeno o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, takoj pozvan nazaj na delo. Tožnik je dvakrat prišel na delo k toženi stranki, nato pa delo v nadalje odklonil in na delo kljub teku odpovednega roka več ni prišel. Izrek pogodbene kazni v konkretnem primeru ni upravičen, saj je tožnik stranka že s konkludentnim ravnanjem, ko je upošteval poziv tožene stranke in se je dejansko vrnil na delo k tožeči stranki, prekinil vzročno zvezo za vsakršno nadaljnje postopanje v smislu izkazovanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vsa nadaljnja ravnanja tožnika so očitno podana z namenom povzročanja škode toženi stranki. Ravnanja tožnika, ne glede na izdano zamudno sodbo, pomenijo dejansko zlorabo pravic.

Tožnik je po vrnitvi na delo podal ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato bi moral ostati na delu še 40 dni, kolikor je znašal njegov odpovedni rok. Tožnik je bil tisti, ki je dejansko nazadnje odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ki je z vrnitvijo tožnika na delo ponovno oživela in je bila nato s strani tožnika odpovedana. Tožnik glede na podano trditveno podlago tožene stranke slednjega ni uspel ovreči z nasprotnimi trditvami in dokazi. Sodišče tudi ni pravilno odločilo glede v pobot uveljavljene razlike med plačanimi plačami po pravnomočni sodbi in zneskom, ki ga je tožeča stranka prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Razlagovanje sodišča glede določbe 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je napačno. Na tak način je tožena stranka dejansko neupravičeno obogatena za razliko do polnega nadomestila plače in s takšno odločitvijo sodišče dejansko vzpostavlja protipravno stanje, kar je nedopustno. Dejstvo, ali je zavod izkoristil pravico do povračilnega zahtevka do delodajalca (toženca) ali ne, v konkretnem primeru ni odločilno v razmerju do utemeljenosti in upravičenosti pobotnega zahtevka tožene stranke.

Odločitev sodišča je nerazumljiva, nelogična, razlogi sodbe so nejasni in med seboj nasprotujoči, toženi stranki pa je bilo s takšno odločitvijo evidentno kršeno načelo kontradiktornosti ter ustavno varovana pravica do izjave, saj je sodišče pravočasno in substancirano obrazložene dokazne predloge tožene stranke kot nepotrebne zavrnilo. Ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP in je odločilo avtoritativno, mimo trditvene podlage tožene stranke. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom (ki smiselno izhaja iz razlogov predmetne sodbe), da se je že predhodno prepričalo o nasprotnem. Takšno vnaprejšnjo dokazno oceno je sodišče naredilo zlasti s tem, ko ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič C.C. in D.D. Zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, dopolni postopek oziroma odpravi pomanjkljivosti tako, da ponovno zasliši toženca, vse predlagane priče in po potrebi izvede tudi druge dokaze.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožene stranke v celoti prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Tožena stranka uveljavlja protispisnost v izpodbijani sodbi, kakor tudi nejasnost razlogov in njihovo domnevno medsebojno nasprotje oziroma nasprotje z listinami, zlasti v povezavi s stališči sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na nezakonito prenehanje delovnega razmerja oziroma zaključek, da tožnik ni sam podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi potem, ko se je na poziv tožene stranke vrnil nazaj na delo, kar vse je povezano s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni, pa tudi pobotnega ugovora. Po vsebini tožena stranka uveljavlja navedeni bistveni kršitvi zlasti zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da s tem uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče pritrjevalo stališčem stranke, to še ne pomeni, da je obremenjena z navedenimi bistvenimi kršitvami določb postopka.

8. Pritožba se sklicuje tudi na nasprotje v izreku oziroma nejasnost izreka v prvi alinei I. točke izreka izpodbijane sodbe. Ugodilni del te alinee je povsem jasen, odločitev pa je skladna z odločitvijo v III. točki izreka sodbe. Zavrnilni del navedene 1. alinee I. točke izreka sodbe (ki naj bi bil nejasen oziroma nerazumljiv glede na ugodilni del te alinee) pa ne more biti predmet pritožbe tožene stranke, ker za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa. Zato tudi ne more biti predmet pritožbenega preizkusa (ker je sodba v zavrnilnem delu pravnomočna).

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do enakega varstva pravic oziroma smiselno uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka istega člena ZPP (ker naj sodba ne bi vsebovala vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ampak vsebuje le pavšalno navedbo, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo).

Po določbi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po določbi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja.

Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info).

Le pomanjkljivost pri obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga stranke sama po sebi še ne pomeni, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma ustavnih pravic, ki jih izpostavlja pritožba, saj je potrebno to vprašanje presojati širše ob upoštevanju pomena in posledic zavrnitve dokaznega predloga. Pri tem je bistvenega pomena presoja, kateri dokazi so bili zavrnjeni in kaj je stranka z njimi hotela dokazati oziroma ali se nanašajo na odločilna dejstva ali ne.

Pritožba navaja, da naj bi bila toženi stranki kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri čemer izpostavlja zlasti zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje dveh prič (ki je bil zavrnjen že v prvem sojenju, nato pa ponovno v novem sojenju), ki je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke tudi ni ustrezno obrazložilo, sodišču prve stopnje pa očita arbitrarnost in odločanje na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge tožene stranke kot nepotrebne, saj je pravilna ugotovitev, da so izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev. Vsa odločilna dejstva so bila namreč pravilno in popolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo zlasti listinske dokaze (pravnomočno zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča in listine v spisu opr. št. Pd 178/2009, ostale listine v zvezi s postopkom izvršbe) ter izpoved priče E.E. (v zvezi z odjavo tožnika iz zavarovanja) in obeh strank. Pravilna je pravna presoja glede vprašanja, ali je dopusten enostranski preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani delodajalca, v času, ko teče sodni spor v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaslišanje predlaganih prič ne bi v ničemer vplivalo na odločitev, zato ni bilo potrebno. Zlasti iz 7. in 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno stališče sodišča do spornih vprašanj, ki je obenem razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke. Zato tudi očitek, da zavrnitev dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložena, ni utemeljen. Iz razlogov sodbe, ki se nanašajo na vsebino spora, je namreč mogoče sklepati, zakaj ni potrebno nadaljnje raziskovanje dejanskega stanja v smeri, za katero se zavzema tožena stranka glede na svoje zmotno stališče, da v obravnavanem primeru sploh ni prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi (o čemer naj bi izpovedali predlagani priči). Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom ter da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 8. 2006 na delovnem mestu „natakar“, tožena stranka pa mu je dne 6. 3. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ga po poteku odpovednega roka z dnem 5. 4. 2009 odjavila iz zavarovanja.

- Dne 3. 4. 2009 je tožnik vložil tožbo zaradi nezakonite odpovedi, tožena stranka pa ga je pozvala na vrnitev na delovno mesto dne 21. 4. 2009. Tožnik se je na poziv odzval. Na delovnem mestu se je zglasil tega dne ter naslednji dan 22. 4. 2009. Z novo pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila ponujena v podpis, se tožnik ni v celoti strinjal in je zato ni podpisal, ampak jo je vrnil toženi stranki zaradi popravkov, kot so mu svetovali na sindikatu.

- Dne 23. 4. 2009 je tožnik toženi stranki povedal, da ne bo več delal pri njej, ker že ima drugo službo. Tega dne sta tožnik in tožena stranka podpisala izjavo o vrnitvi finančnega posojila, tožnik pa je prejel delovno knjižico in se prijavil na Zavodu za zaposlovanje. S 1. 5. 2009 je začel delati pri novem delodajalcu.

- Delovno sodišče v Mariboru je z zamudno sodbo opr. št. Pd 178/2009 z dne 29. 5. 2009 ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 3. 2009 nezakonita ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, navedena sodba pa je postala pravnomočna dne 17. 6. 2009. Na njeni podlagi je tožnik dne 17. 5. 2010 vložil predlog za izvršbo in zahteval plačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 5. 4. 2009 do 1. 5. 2009, vrnitve na delo pa ni zahteval. - S tožbo, ki jo je vložil dne 9. 6. 2010, je tožnik v tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteval pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 2.237,10 EUR.

- Tožena stranka je podala pobotni ugovor in uveljavljala v pobot terjatev iz naslova pogodbene kazni, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, za primer neupoštevanja odpovednega roka s strani tožnika, ker je po stališču tožene stranke tožnik po vrnitvi na delo k toženi stranki sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi zato moral ostati na delu še 40 dni. V pobot pa je uveljavljala še terjatev za plačilo odškodnine (za škodo, ki je nastala zaradi tega, ker je bilo treba v času odpovednega roka tožnika kot delavca nadomestiti) ter plačilo razlike med izplačanimi plačami po pravnomočni sodbi in zneskom, ki ga je tožnik za isto obdobje prejel iz naslova nadomestila za brezposelnost na Zavodu za zaposlovanje.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ter svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbo 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami in dopolnitvami), po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, dolžan izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pri odločitvi je upoštevalo, da je pravnomočna sodba, na podlagi katere tožnik zahteva plačilo pogodbene kazni, zamudna sodba opr. št. Pd 178/2009 z dne 29. 5. 2009, ki je postala pravnomočna 17. 6. 2009. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki sploh ni prenehala, saj iz navedene sodbe izhaja nasprotno – tožniku je pogodba o zaposlitvi (in s tem delovno razmerje) prenehala na podlagi nezakonite odpovedi z dne 6. 3. 2009, ki jo je podala tožena stranka, z zamudno sodbo pa je bilo ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, zaradi česar jo je sodišče razveljavilo, ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo, ampak še traja, tožena stranka pa je tožnika dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ki je trajalo od 5. 4. 2009 do 1. 5. 2009).

12. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik do pogodbene kazni upravičen, saj so za uveljavitev te pravice izpolnjeni vsi pogoji, določeni v citirani določbi panožne kolektivne pogodbe. Nobenega dvoma ni o tem, da pogodbena kazen pripada delavcu v vseh primerih nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (oziroma pogodbe o zaposlitvi) in ne le v primerih, ki bi po sedaj veljavnih predpisih ustrezali odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Razlaga določbe 36. člena panožne kolektivne pogodbe v tem smislu, da bi morali biti vsi pogoji izpolnjeni kumulativno (nezakonito prenehanje delovnega razmerja, nezakonita uvrstitev med presežne delavce ….), za kar se zavzema tožena stranka, je zmotna in nelogična, zlasti če se upošteva namen določb o pogodbeni kazni (oziroma pavšalni odškodnini) v kolektivnih pogodbah, ki so še vedno v veljavi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila tožena stranka v neenakopravnem položaju, ker navedena panožna kolektivna pogodba ni bila odpovedana, nekatere druge panožne kolektivne pogodbe, ki so bile prav tako sprejete v času veljavnosti Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki je bila podlaga za določitev instituta pogodbene kazni v panožnih kolektivnih pogodbah (ki že več let ni več v veljavi), pa so bile odpovedane in delavci pravice do pogodbene kazni pri svojih delodajalcih ne morejo več uveljaviti. Takšno stališče tožene stranke je zmotno, saj nima opore niti v določbah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR), ki velja za obravnavano sporno razmerje, niti v sedaj veljavnem zakonu (ZDR-1) niti v drugih predpisih, ki so podlaga za urejanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja v kolektivnih pogodbah. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o višini pripadajoče pogodbene kazni. Kot osnovo je pravilno upoštevalo le bruto plačo tožnika, ne pa tudi drugih prejemkov, ki so bili v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo izplačani tožniku iz naslova povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo, čeprav tožena stranka v pritožbi trdi nasprotno. Izračun pogodbene kazni (priloga A6) je namreč v skladu s podatki o višini bruto plače tožnika za mesece januar, februar in marec 2009, ki jih je predložila sodišču tožena stranka sama (B10), saj je upoštevana le postavka „skupaj bruto plača“ brez povračil stroškov (ki so v plačilnih listah navedeni posebej pod postavko „skupaj pribitki“ in prišteti k neto plači). Zato tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke, ter ugotovilo, da v pobot uveljavljane terjatve ne obstojijo. Kot je že navedeno, je pravilno presodilo, da tožnik ni sam podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav se je po vložitvi tožbe na poziv tožene stranke dne 22. 4. 2009 vrnil na delo k toženi stranki in se z njo dogovarjal o popravkih nove pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je ponudila v podpis, ki pa je ni podpisal, nato pa 23. 4. 2009 toženo stranko obvestil, da se bo zaposlil pri drugem delodajalcu. Pritrditi je potrebno stališču sodišča prve stopnje, da enostranski preklic že podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoč. V aprilu 2009, ko je bil sodni spor zaradi nezakonite odpovedi še v teku, zaradi (dne 6. 3. 2009) podane odpovedi s strani delodajalca – tožene stranke ni veljala niti prejšnja pogodba o zaposlitvi niti nova, ker je tožnik po vrnitvi na delo ni podpisal. Zato ni mogoče šteti, da bi odpoved pogodbe v tem času podal tožnik (ustno oziroma s konkludentnimi dejanji), saj tedaj ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, ker je bila pogodba že prej odpovedana s strani tožene stranke, tožena stranka pa ga tedaj tudi ni prijavila v zavarovanje.

Tudi sicer taka oblika odpovedi s strani delavca ni skladna s predpisi, saj je v ZDR predpisana obličnost odpovedi tako za delavca kot za delodajalca (86. člen ZDR, 87. člen ZDR-1). To pa pomeni, da niti ustna odpoved, še manj pa odpoved „s konkludentnim ravnanjem“, nista zakoniti in ne moreta imeti pravnih učinkov. Ker tožnik ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi odpovednega roka ni imel, kar pomeni, da v pobot uveljavljana terjatev iz naslova pogodbene kazni zaradi neupoštevanja odpovednega roka ne obstoji.

14. Isto pa velja za terjatev iz naslova škode, ki naj bi jo tožena stranka utrpela, ker je morala izgubo delavca za čas, ko bi moral v okviru odpovednega roka opravljati delo, nadomestiti zaradi zagotovitve nadaljnjega nemotenega poteka delovnega procesa (pri čemer je morala tožena stranka, ki sicer opravlja delo poslovodenja, sama opravljati dela v strežbi). Tožena stranka pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, te terjatve tudi sicer ni izkazala niti po temelju niti po višini.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pobotnem ugovoru tudi glede terjatve v zvezi s preveč izplačanimi plačami za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (glede te terjatve je pobotni ugovor oziroma izrek napačno formuliran – tožena stranka, kot izhaja iz njenih navedb, v pobot uveljavlja znesek, za katerega naj bi bil tožnik obogaten, to pa je znesek v višini prejetega nadomestila za brezposelnost, ne pa znesek v višini razlike med izplačano plačo in prejetim nadomestilom za brezposelnost, kot je navedeno v izreku). Odločitev je ustrezno obrazložena zlasti v 15., 16. in 17. točki izpodbijane sodbe. Kot bistveno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da Zavod RS za zaposlovanje od tožene stranke kot delodajalca ni zahteval vrnitve zneska tožeči stranki nakazanega nadomestila v času, ko je bila kot brezposelna prijavljena pri zavodu in da tožena stranka zavodu tega zneska ni vrnila. Iz tega razloga tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka tega zneska ne more uveljavljati v pobot v tem sporu. Tožnik je sicer nedvomno neupravičeno obogaten, ker je za isto obdobje prejel tako nadomestilo kot tudi plačo, vendar ne na račun tožene stranke (ki tega zneska ni vrnila zavodu in zato ni oškodovana, kar bi bila le v primeru, če bi poleg polnega zneska plače delavcu morala plačati še nadomestilo, ki ga je delavec prejel na zavodu za isto obdobje). Iz teh razlogov so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, kar pomeni, da ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.