Jedro

Res je sicer, da ni nujno, da se sodišče do prav vsakega izmed dokazov, navedenih v dokaznem sklepu, izrecno in izčrpno opredeli in ga oceni, če šteje, da dokaz za ugotovitev bistvenih dejstev ni relevanten (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 477/2003 z dne 10.6.2004), vendar mora v obrazložitvi svoje odločitve to navesti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi smrti bližnjega v višini 8.346,00 EUR ter mesečne rente zaradi izgubljenega preživljanja v višini 1615,27 EUR mesečno s pripadki in zahtevek za povračilo pravdnih stroškov (I. odstavek izreka). Tožnici je naložilo toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.872,67 EUR s pripadki (drugi odstavek izreka).

Zoper tako sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno podalo izključno o izvedenskem mnenju izvedenca F.K., do drugih v obrazložitvi odločbe navedenih dokazov pa se ni opredelilo. Sodišče tudi ni ugodilo predlogu tožnice, da se zaradi razjasnitve kontradiktornosti izvedenskega mnenja in ugotovitev Komisije izvedenca neposredno zasliši, razlogov za zavrnitev tega predloga pa ni navedlo. Prav tako sodišče ni navedlo nobenih razlogov o Končnem poročilu št. 2633-0005/00-0707 z dne 21.7.2000, ki ga je sestavila zgoraj navedena komisija. Vse to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče razen ocene izvedeniškega mnenja tudi ni navedlo drugih razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, v kolikor bi taki razlogi obstajali, pa je tožnica prikrajšana za ustavno pravico do pravnega sredstva. Tožnica nadalje navaja, da izvedensko mnenje ni objektivno, tudi zaradi razmerja izvedenca do toženke oziroma Ministrstva, saj je F.K. očitno edini izvedenec v RS s tega področja. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Obstajajo namreč neskladja med izvedenskim mnenjem in ugotovitvami komisije, ki bi jih bilo mogoče razjasniti prav z neposrednim zaslišanjem izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je glede na ugotovitve komisije odgovornost kontrolorja letenja prikazana v več delih njegovega delovanja ter je bila podana vsaj soodgovornost kontrolorja letenja - to je toženke. Sicer pa v razlogih prvostopne sodbe materialna podlaga odločitve niti ni navedena. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tožnice.

Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe ter naložitev stroškov postopka toženke v plačilo tožnici. Navaja, da neposredno zaslišanje izvedenca ne bi privedlo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, saj navedene kontradiktornosti sploh ne obstajajo. Tudi navedbe pritožbe o pristranskosti izvedenca niso v ničemer izkazane. Okoliščine, ki jih komisija navaja pod "vplivi na nesrečo" in na katere se sklicuje tožnica pa ne kažejo na krivdo kontrolorja ter so trditve tožnice s tem v zvezi v celoti neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica v pritožbi popolnoma utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo s strani tožnice predlagani dokaz po neposrednem zaslišanju izvedenca, ki ga je tožnica predlagala na glavni obravnavi dne 25.4.2008 z namenom razjasniti kontradiktornosti glede ugotovitev Komisije Končnem poročilu z dne 21.7.2000 in ugotovitev izvedenca v izvedenskem mnenju. Na podlagi drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP sodišče sicer res lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena ter zgolj pavšalna navedba, da se "dokazni predlogi kot nepotrebni zavrnejo" ne zadostuje (glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003 z dne 13.4.2005, II Ips 438/99 z dne 24.2.2000, II Ips 342/2000 z dne 7.2.2001). V predmetni zadevi sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje izvedenca ni z ničemer obrazložilo. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa bi bila prav izvedba tega dokaza za razsojo v obravnavani zadevi pomembna, saj bi lahko prispevala k razjasnitvi stališč izvedenca do zaključkov Končnega poročila komisije, prav tako pa tudi k razjasnitvi okoliščin nesreče na eni strani ter dolžnih ravnanj pilota in kontrolorja letenja na drugi strani. Ker sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo, razloga za to pa ni obrazložilo, pravdne stranke z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznega predloga niso bile seznanjene, s tem pa jim je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti.

Pritožbi je pritrditi tudi v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da je v dokazni sklep povzelo številne dokaze, v nadaljevanju obrazložitve pa se do njih ni opredelilo, ampak je ocenilo izključno dokaz z izvedenskim mnenjem ter na mnenje izvedenca v celoti oprlo tudi svojo odločitev. Na podlagi 8. člena ZPP sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je do nesreče prišlo zaradi ravnanja pilota, ne pa tudi zaradi ravnanja kontrolorja letenja, utemeljilo izključno na izvedenskem mnenju, medtem ko drugih dokazov, sicer relevantnih za presojo tega dejstva v izpodbijani sodbi, ni ocenilo. Res je sicer, da ni nujno, da se sodišče do prav vsakega izmed dokazov, navedenih v dokaznem sklepu, izrecno in izčrpno opredeli in ga oceni, če šteje, da dokaz za ugotovitev bistvenih dejstev ni relevanten (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 477/2003 z dne 10.6.2004), vendar pa mora v obrazložitvi svoje odločitve to navesti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja o vzrokih za nesrečo bi bilo vsekakor poleg izvedenskega mnenja treba oceniti tudi druge izvedene dokaze, bistvene za odločitev o temelju tožbenega zahtevka (npr. Končno poročilo o nesreči) in šele na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotavljati katera dejstva je šteti za dokazana in katera ne. Ker se sodišče prve stopnje do sicer izvedenih dokazov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, z izjemo izvedenskega mnenja, ni z ničemer opredelilo, je bila pravdnim strankam odvzeta možnost seznaniti se s stališčem sodišča prve stopnje do izvedenih dokazov. V skladu z načelom kontradiktornosti pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 720/2003 z dne 13.4.2005). Ker iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje taka opredelitev do izvedenih dokazov ne izhaja, tudi navedena pomanjkljivost izpodbijane prvostopne sodbe predstavlja kršitev načela kontradiktornosti.

Ker je sodišče prve stopnje tako s tem, ko ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožnice po neposrednem zaslišanju izvedenca, kot s tem, da ni podalo dokazne ocene izvedenih dokazov, bistvenih za odločitev v obravnavani zadevi, kršilo načelo kontradiktornosti, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker že navedene bistvene kršitve določb postopka predstavljajo razlog za razveljavitev prvostopne sodbe, se pritožbeno sodišče z nadaljnjimi navedbami pritožbe v smeri neobjektivnosti izvedenskega mnenja, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo.

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje upoštevalo zgoraj navedene ugotovitve ter postopek izvedlo tako, da bo zagotovilo upoštevanje načela kontradiktornosti v vseh fazah postopka na prvi stopnji. Pri tem bo predvsem pozorno, da bo izvedlo vse dokaze, ki so za odločitev v predmetni zadevi bistvenega pomena, v kolikor pa bo štelo, da izvedba določenega dokaza ni potrebna, bo svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Opraviti pa bo moralo tudi "materialnopravno diagnozo zadeve", ter se opredeliti na podlagi katerih določb je treba presojati odgovornost tožene stranke (in v primeru ugotovitve njene odgovornosti - višino odškodnine oziroma rente) ter v svoji odločbi navesti tudi pravno podlago, na katero bo svojo odločitev oprlo. Pri tem bo upoštevalo, da ni izvedenec, ampak sodišče tisto, ki na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob uporabi ustreznih določb materialnega prava presoja o odgovornosti toženke (pri tem se bo moralo opredeliti, ali se odgovornost toženke presoja po načelu objektivne ali krivdne odgovornosti ter skladno s tem ugotavljati obstoj ustreznih predpostavk odgovornosti) in morebitnem obstoju (so)krivde pilota, pri čemer bo materialno podlago iskalo tudi v določbah predpisov, ki urejajo letalstvo.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.