Jedro

Dolžnik na podlagi sklepa o izvršbi in priloženega predloga za izvršbo ni prejel informacije o roku za vložitev ugovora na jasen in nedvoumen način, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov ugovor pravilno upoštevalo kot pravočasen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrožno sodišče v Kranju.

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrže kot prepozen, oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljen, ter da je dolžnik dolžan upniku plačati priglašene stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je dolžnikov ugovor pravočasen in obrazložen, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Pove, da iz dolžnikovega ugovora izhaja, da je sklep o izvršbi prejel 30. 10. 2014, ugovor pa je vložil 6. 11. 2014, kar je sedmi dan od vročitve sklepa o izvršbi, to pa je prepozno, saj gre za menični spor, kar jasno izhaja iz označbe verodostojne listine v predlogu za izvršbo. Pove, da iz predloga za izvršbo jasno izhaja, da gre za menični spor, saj je upnik verodostojno listino označil s kataloško številko za menico in ček s protestom in povratnim računom, torej s kataloško številko 2 in pri tem navedel številko pogodbe, za katere zavarovanje plačila je dolžnik izdal predmetno menico ter datum njene izdaje in zapadlost. Meni, da je iz teh podatkov dolžnik brez dvoma lahko zaključil, da gre za menični spor, hkrati pa je imel tudi primerni zakonski pravni pouk v sklepu o izvršbi. Po njegovem mnenju je pri tem treba upoštevati, da je upnik fizična oseba, ki sploh ne more izdati računa, dolžnik je menico izdal kot porok, upnik pa ga je pred vložitvijo predloga za izvršbo pisno pozval na izpolnitev poroštvene obveznosti skupaj z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru unovčil prejeto menico. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava in kršitev ustavne pravice upnika do zaupanja v pravno in socialno državo ter do enakega varstva pravic. Nadalje navaja, da v kolikor bi sodišče sklenilo, da je ugovor dolžnika pravočasen, pa po mnenju upnika iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj bi sodišče moralo utemeljenost dolžnikovega ugovora presojati po četrtem odstavku 61. člena ZIZ. Ker gre za menično zadevo, upnik izpostavlja, da dolžnikov „pavšalni“ ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne zadostuje. Trdi, da ugovorna navedba, da sodišče prve stopnje dolžniku razen sklepa o izvršbi ni vročilo drugih listin, ne predstavlja ugovora, ki bi lahko privedel do zavrnitve upnikovega zahtevka in se sklicuje na sodno prakso ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS. Nadalje pove, da dolžnik tudi ni specificiral predlaganih dokaznih predlogov. Meni, da bi sodišče moralo v konkretnem primeru upoštevati samo ugovore po meničnem pravu, ki jih opredeljuje in se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4368/2008 z dne 25. 2. 2007. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da dolžnik v ugovoru ni navedel pravno relevantnih dejstev, zaradi česar bi moralo njegov ugovor kot neutemeljen zavrniti. Obrazložitev sodišča je po mnenju upnika podana pavšalno in pomanjkljivo, zgolj s povzemanjem zakonskih določb, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti niti nima konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih - to po njegovem mnenju pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Sodišču očita, da je odločalo avtomatizirano brez vsebinske preveritve ugovornih navedb in specificiranosti predlaganih dokaznih predlogov. Prilaga listinske dokaze ter priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena dolžnici, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka navedbe upnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni podana. Po ustaljeni sodni praksi v primeru, ko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, katerega sodišče šteje za obrazloženega, v sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni dolžno obrazložiti oziroma navesti razlogov, zakaj šteje dolžnikov ugovor za obrazložen, ampak le sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba (in določen izvršitelj), postopek pa nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. V opisani odločitvi sodišča prve stopnje je vsebovana tudi že presoja sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen. Odločitev, da je ugovor obrazložen, ni odločitev o utemeljenosti ugovora (v nasprotju s primerom, ko sodišče prve stopnje ugotovi, da je ugovor neobrazložen in se posledično v skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ ugovor šteje za neutemeljen). Ker ne gre za meritorno odločanje v pravem pomenu (o utemeljenosti ugovora bo odločeno v pravdnem postopku), se podrobnejša obrazložitev po ustaljeni sodni praksi ne zahteva, presojo sodišča prve stopnje, da je ugovor obrazložen, pa upnik lahko izpodbija v pritožbi proti sklepu iz drugega odstavka 62. člena ZIZ, za kar gre pri obravnavani pritožbi.

6. Pritožbeno sodišče je tako izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavreči, ker je vložen po izteku 3-dnevnega roka za ugovor pri menični zadevi, ni utemeljena. Pritožnik sicer zatrjuje, da dejstvo, da gre za menično zadevo, jasno izhaja iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vendar to ne drži. Res je sicer, da je pod rubriko „oznaka zahtevka“ upnik navedel kategorijo 2, ki skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo, ki je priloga Pravilnika o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Ur. l. RS št. 88/2014 z dne 8. 12. 2014) res pomeni oznako za menico in ček s protestom in povratnim računom, vendar pa to ne pomeni jasne označbe, ki bi ob tipskem sklepu o izvršbi, v katerem je ugovorni rok naveden alternativno, na podlagi katere bi lahko od dolžnika zahtevali védenje, da znaša ugovorni rok le tri dni in ne osem dni. Tàko stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013. Ustavno sodišče je sicer v preteklosti sprejelo stališče, da določitev prekluzivnih rokov za vložitev pisne vloge v postopku sama po sebi ne pomeni nedopustne omejitve strankine pravice do izjave (kot dela pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP), vendar pa mora dolžina prekluzivnih rokov jasno in nedvoumno izhajati iz zakona. Ni namreč dopustno, da bi bila zaradi ne dovolj jasne zakonske norme stranki dokončno odvzeta pravica do sodnega varstva oziroma do izjave. Smiselno enaka zahteva je logično naslovljena na sodišče, ko v svojih procesnih dejanjih opredeljuje (v tem primeru zakonsko določene) časovne meje strankine pravice do izjave, tako se namreč lahko prepreči, da prekluzivni rok za vložitev vloge ne preraste v nesorazmeren in zato nedopusten poseg v pravico stranke do izjave. Za odločitev v primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v citirani zadevi, je bilo tako ključno, ali je bil ugovorni rok kljub dvoumnemu zapisu pravnega pouka v sklepu o izvršbi vendarle opredeljen tako jasno in nedvoumno, da ustreza zahtevi po jasni opredelitvi dolžine ugovornega roka, če se ob tem upoštevajo še listine, ki so bile vročene pritožnikom skupaj s sklepom o izvršbi. Kot bistveno je Ustavno sodišče navedlo, da je za obravnavano zadevo ključno, da je bila dolžina ugovornega roka odvisna od narave konkretne izvršilne zadeve, ki v sklepu o izvršbi ni bila jasno in nedvoumno opredeljena, informacije, na podlagi katerih bi lahko pritožnika brez večjih težav oziroma zamude ugotovila naravo izvršilne zadeve, pa niso izhajale niti iz sklepu priloženega predloga za izvršbo. V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, sta bili verodostojni listini v predlogu označeni kot „kat. 2, oznaka verodostojne listine: brez protesta“, sam predlog za izvršbo pa ni vseboval seznama kataloških številk, iz katerega bi bilo mogoče razbrati pomen posamezne kataloške številke. Ustavno sodišče je zato sklenilo, da ni mogoče šteti da vsebuje tak opis verodostojne listine v predlogu informacijo, ki bi enoznačno in sama zase opredelila naravo konkretne izvršilne zadeve.

V predmetni zadevi zato višje sodišče ugotavlja, da dolžnik na podlagi sklepa o izvršbi in priloženega predloga za izvršbo ni prejel informacije o roku za vložitev ugovora na jasen in nedvoumen način, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegov ugovor pravilno upoštevalo kot pravočasen. Na to ugotovitev ne vpliva pritožbena navedba, da je upnik fizična oseba, ki ne more izdati računa, da je dolžnik izdal menico kot porok in da je bil pred vložitvijo predloga za izvršbo pisno pozvan k izpolnitvi poroštvene obveznosti skupaj z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru menica unovčena. Glede na stališče Ustavnega sodišča, ki izhaja iz citirane odločbe, da bi bilo zavrženje ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot prepoznega, če ni prejel jasne in nedvoumne informacije o roku za vložitev ugovora, pomenila nesorazmerno omejitev pravice dolžnika do izjave, odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve ustavne pravice upnika do zaupanja v pravno in socialno državo ter do enakega varstva pravic, glede katerih nenazadnje upnik niti ni navedel, v čem naj bi mu bili kršeni. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, da je ugovor dolžnika štelo za pravočasnega.

8. Po drugem odstavku 53. člena in drugem odstavku 61. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje. Če dolžnik izpodbija sklep o izvršbi v delu, v katerem mu je naloženo, da poravna terjatev, mora navesti tista pravno pomembna dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, če bi se izkazala za resnična (tako Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 9. 12. 1999). Če dolžnik ne izpolni zahteve za uveljavljanje pravno pomembnih dejstev ali zanje ne predlaga dokazov, se šteje, da je ugovor neobrazložen in s tem tudi neutemeljen. Kot je odločilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 se kot neobrazložen ugovor lahko šteje le tak ugovor, ki ne navaja prav nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. V navedeni določbi je Ustavno sodišče RS še zapisalo, da je pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterija obrazloženosti ugovora treba upoštevati pravila o dokaznem bremenu – če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov v tem izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku.

9. Glede na navedeno pritožbena navedba, da lahko v predmetni zadevi dolžnik uveljavlja zgolj ugovore po meničnem pravu, ni utemeljena. Kot je bilo že pojasnjeno, v predmetni zadevi ob vročitvi sklepa o izvršbi skupaj s predlogom za izvršbo od dolžnika niti ni bilo mogoče pričakovati, da se bo zavedal, da gre za menično zadevo, poleg tega pa je s t. i. ugovorom nevednosti,(1) kakršnega je podal dolžnik v predmetni zadevi, mogoče ugovarjati tudi sklepu o izvršbi v takem primeru (pri. sklep Višjega sodišča v Celju št. II Ip 507/2009 z dne 4. 11. 2009). Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 4368/2008, na katerega se sklicuje pritožnik, za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, saj se ne nanaša na odločitev o ugovoru, temveč na odločitev v samem pravdnem postopku, ki je sledil postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine.

10. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da dolžnik ni obrazloženo ugovarjal sklepu o izvršbi, glede navedbe dokazov v primeru t. i. ugovora nevednosti, pa je bilo tudi že pojasnjeno, da se v takem primeru od dolžnika sploh ne zahteva predlaganja dokazov.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člen ZIZ).

Op. št. (1): V judikatu št. II Ips 24/2014 z dne 13. 3. 2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je strogost zahteve po obrazložitvi dolžnikovega ugovora utemeljena v rednem izvršilnem postopku, ki je namenjen predvsem uveljavitvi upnikovih interesov. Slednji namreč že razpolaga z izvršilnim naslovom, ki dolžniku nalaga izpolnitev obveznosti, o kateri se je lahko dolžnik izjavil v kontradiktornem postopku pridobitve izvršilnega naslova. Izhodišče presoje je povsem drugačno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je fazi dovolitve izvršbe pridružen še postopek za izdajo plačilnega naloga. Ker pridobitev verodostojne listine ne predpostavlja postopka, v katerem bi se dolžnik lahko ustrezno izjavil, mu mora biti ta pravica šele omogočena. Uravnoteženost položajev strank se zato v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine nujno razteza na fazo presoje obrazloženosti dolžnikovega ugovora. Pravilna presoja obrazloženosti ugovora tudi ne more mimo temeljnih spoznanj o trditvenem in dokaznem bremenu. Načeloma velja splošno sprejeta presumpcija, da nihče ni nikomur nič dolžan, dokler se ne dokaže nasprotno. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek določenega zahtevka, na tožencu pa trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore ali ugovore prenehanja obveznosti. Uporabljiva so tudi druga uveljavljena pravila o dokaznem bremenu (dokazno breme nosi stranka, ki ima lažji dostop do dokaza in stranka, ki zatrjuje obstoj dejstva, ne pa stranka, ki zatrjuje njegov neobstoj). Če dolžniku uveljavljana terjatev oziroma njena podlaga ni poznana, je njegova možnost učinkovite obrambe sorazmerna kvaliteti procesnega gradiva, na katerem temelji izpodbijani sklep o izvršbi. Gotovost glede predmeta odločanja namreč omogoča pravilno izbiro dokazov in dejstev, s katerimi toženec oporeka zahtevku, kar vse služi zagotovitvi enakopravnega položaja strank v postopku in pravice do izjavljanja. Trditveno in dokazno breme je v izhodišču na upniku, ki ga lahko prevali na dolžnika (še)le, ko in če navede dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo. Če upnik udejanji možnost, da v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne navede dejanske podlage zahtevka (41. člen ZIZ in IV. poglavje Pravilnika s pripadajočimi prilogami), je treba dolžniku zagotoviti enakopraven položaj z ustrezno presojo obrazloženosti njegovega ugovora. Ta je v primeru upnikove gole navedbe dolžnikove terjatve lahko strožja takrat, ko je iz ugovornih navedb razvidno, da nastanek uveljavljane terjatve za dolžnika sploh ni sporen.