Jedro

Zahteva po poudarjeni pojasnilni dolžnosti inštruktorja pri presoji njegove dolžne skrbnosti je utemeljena, še posebej glede na okoliščine, da je šlo za z borilnimi veščinami neseznanjene vojaške nabornike, ki so vajo izvajali prvikrat.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel 4. 11. 1998 pri izvajanju borilnih veščin v okviru obveznega služenja vojaškega roka v Slovenski vojski.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da so bili vojaki dovolj poučeni o načinu ruvanja in nevarnostih in, da se je tožnik zavedal najvarnejšega načina upiranja sovojaku ter s tem povezanih nevarnosti vaje in možnih poškodb. Do škodnega dogodka pa je prišlo zaradi nepoučenosti o samem ruvanju.

3. Revizijo je tožena stranka vložila zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da zahtevek tožnika po temelju zavrne. Odločitev sodišča je po njenem mnenju nepravilna, določil 19. člena ZObr ter 170. in 171. člena ZOR, predvsem v povezavi z 18. členom ZOR, ni kršila ne v fazi organiziranja vaje, niti v fazi njenega izvrševanja. Poudarja, da je vaja potekala stopnjevalno, pod nadzorstvom inštruktorja borilnih veščin, na blazinah, po temeljitem ogrevanju ter pol urnem izvajanju padcev na blazino. Ruvanje je potekalo vedno samo med dvema vojakoma, medtem, ko so drugi opazovali dogajanje in se učili. Pred osnovno vajo so vojaki izvajali padce in ruvanje v klečečem položaju, v katerem so poškodbe izključene, udeleženci pa so lahko pridobili osnovno izkušnjo za nadaljnjo vajo. Takšen pristop k izvedbi pomeni dejansko določeno vrsto demonstracije, vendar s to razliko, da so jo izvajali vojaki, ne pa inštruktor. Inštruktor je gotovo komentiral posamične "duele", nedvomno ni samo sedel in molčal. Inštruktor je torej vadbo organiziral strokovno in andragoško korektno tako, da so se vojaki lahko med vadbo ves čas učili. Drugostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je izhajalo iz prepričanja, da poškodbe tožnika ne bi bilo, če bi inštruktor predhodno pokazal, kako se vajo izvaja. Vojaki so to demonstracijo v posamičnih duelih sami izvajali in tudi tožnik je v paru takšno ruvanje enkrat že izvedel. Sodišče je zato zmotno presodilo, da inštruktor vojakom ni posredoval zadostnih strokovnih pojasnil. Tožnik je namreč dobil več izkušenj, kot če bi opazoval demonstracijo ruvanja s strani inštruktorja. Toženka vztraja, da je vadba potekala po strokovno preizkušeni dispoziciji, ki pa je sodišči nista razumeli in ji pripisali kršitev materialnopravnih določb. Če pa je pri tem tožnik utrpel poškodbo, ta ni nastala zaradi kršitve strokovnih in izkustvenih pravil, v okviru katerih se izvaja dejavnost, v zvezi s katero je nastala škoda, niti ni nastala zaradi ravnanja drugega vojaka.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: kritičnega dne so vojaki imeli obvezno usposabljanje in so v telovadnici vadili borilne veščine; najprej so se 10 do 20 minut razgibavali, nato jim je poveljnik (inštruktor, sicer pa judoist) pokazal padce, ki so jih individualno vadili približno pol ure, po tem pa jim je poveljnik rekel, da bodo videli, kako naj bi v praksi zgledal boj en na enega, zaradi česar so se posedli v krog, dva pa sta se na sredini metala na tla; tožnik se je pri boju s sovojakom pri tretjem padcu poškodoval, in sicer je tožnik dobil roko pod svoje koleno, nakar je sledil padec obeh vojakov in posledično je prišlo do poškodbe tožnika (kompliciranega zloma roke in izpaha ramena); poveljnik vojakov pred izvedbo sporne vaje ni opozoril na nevarnosti takšne vaje, ter ruvanja, katerega bistvo je bil pravilen padec, ni praktično pokazal; vojaki so vajo izvajali prvikrat in niso imeli posebnega predznanja.

7. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je bila vsebina inštruktorjevega dolžnega ravnanja, ki se presoja po standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR), v tem, da bi moral vajo ruvanja demonstrirati in tudi teoretično opozoriti vojake na pravila in nevarnosti, na katere morajo biti pozorni. Glede na okoliščino, da je šlo za z borilnimi veščinami neseznanjene vojaške nabornike, ki so vajo izvajali prvikrat, je zahteva po poudarjeni pojasnilni dolžnosti inštruktorja utemeljena, in sicer že na podlagi temeljnih pravil logičnega mišljenja in osnovnih izkušenj. Tako so neutemeljena revizijska navajanja, da je inštruktor dolžni skrbnosti zadostil že s samim potekom in strukturiranostjo vadbe, na podlagi katere bi si vojaki lahko ustvarili popolno predstavo o značilnostih vaje. Da temu ni bilo tako, še zlasti potrjuje ugotovljeno dejstvo, da tožnik in sovojak nista vedela, kakšen je bil dejanski cilj vaje (pravilen padec) in sta menila, da gre za običajno ruvanje. Pravilen je tudi zaključek, da je do poškodbe prišlo, ker se tožnik ni zavedal najvarnejšega načina upiranja sovojaku in s tem povezanih nevarnosti vaje, kar je bila, kot pojasnjeno, posledica opustitve inštruktorjevega dolžnega ravnanja oziroma toženkine dolžnosti zagotavljanja varne in strokovne vadbe. Tožena stranka torej ni dokazala, da je njen delavec ravnal kot je bilo treba (prvi odstavek 170. člena ZOR), podane pa so tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, zaradi česar sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da je podlaga odškodninske odgovornosti tožene stranke podana.

8. Ker uveljavljeni revizijski razlogi, niti razlogi, upoštevni po uradni dolžnosti niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).