Jedro

Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 421,36 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah št. 0001 I 2003/02219 z dne 7. 7. 2004 ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila zneska 9.430,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2003 do plačila in v 3. točki izreka glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 191,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2004 do plačila. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je pritožbene očitke o nedokazanosti tožbenih navedb o obstoju terjatve. V zvezi z očitkom o nedopustnem upoštevanju dokazov, predloženih po zaključku prvega naroka, je zavzelo stališče, da je sodišče prebralo le sklep št. St 41/2001 z dne 24. 7. 2001, ta dokaz pa je tožnica predložila na drugem naroku na poziv toženca, dan na prvem naroku. Zavrnilo je tudi očitke v zvezi s toženčevo odgovornostjo kot poroka.

3. Toženec v reviziji uveljavlja razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bil sklep št. St 41/2001 z dne 24. 7. 2001 predložen na drugem naroku, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Stališče sodišča druge stopnje, da je bil dokaz predložen na poziv toženca, dan na prvem naroku, in da je bil tako podan pravočasno, ni pravilno. Prav tako ne vzdrži stališče sodišča druge stopnje, da ta dokaz ni vplival na odločitev. Sodišče je nanj oprlo odločitev glede obstoja terjatve. Izpovedba priče M. P. ne more imeti visoke dokazne vrednosti, ker ob dobavah ni bila navzoča. Glede na toženčevo izpovedbo, da ne ve, ali je bilo blago v resnici dobavljeno, bi moralo sodišče po pravilih o dokaznem bremenu odločiti v toženčevo korist. Toženec predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po ugotovitvi, da je tožnica družbi M. d.d., T., na podlagi pogodbe dostavila blago, ki ga družba ni plačala, toženec pa se je glede teh terjatev družbe zavezal kot porok in plačnik, je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

7. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je prebralo sklep o uvedbi prisilne poravnave, ni utemeljen. Kot je navedlo že sodišče druge stopnje, je toženec na prvem naroku sam predlagal, naj tožnica predloži listine o tem, ali je bila terjatev prijavljena v postopku prisilne poravnave in kakšna je bila njena usoda v tem postopku. Tožnica je na drugem naroku v zvezi s tem predložila sporni sklep št. St 41/2001 z dne 24. 7. 2001. Sodišče je torej le upoštevalo dokaz, ki ga je toženec sam predlagal in v zvezi s katerim ne zatrjuje, da bi ga bil umaknil. 8. Z nestrinjanjem z dokazno težo, ki jo je sodišče prve stopnje dalo izpovedbi priče M. P., toženec izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za trditve, da bi moralo sodišče po pravilih o dokaznem bremenu ob upoštevanju toženčeve izpovedbe zahtevek zavrniti. Tudi s temi navedbami toženec ne uveljavlja kršitve procesnih določb, marveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

9. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker toženec z revizijo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je tožnici priznalo strošek odgovora na revizijo v višini 750 točk in materialne stroške v višini 2 % (15 točk), vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost.