Jedro

Osumiti nekoga za krajo zgolj zato, ker je v času, ko naj bi prišlo do kraje denarnice (toženec je krajo prijavil 3 dni po dogodku), delal pred trgovino, kjer je toženec avto parkiral in pri tem poudarjati, da je Rom, je pri tožniku lahko vzbudilo negativne občutke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa so takšne obdolžitve objektivno žaljive.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 1.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 393,85 EUR. Kar je zahteval tožnik več, je sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožil toženec. Navaja, da dokazni postopek ni potrdil tožnikovih trditev, da ga je toženec pred sodelavci obtožil, da je ukradel denarnico. Nobena od zaslišanih prič ni izjavila, da bi toženec tožnika kdajkoli obtožil in okrivil za tatvino. Sodelavci mu tega nikoli niso očitali. Tudi ni resnična trditev tožnika, da se je pred sodelavci moral braniti v smislu, da ni on storilec dejanja. Dejstvo je, da je tožnik sam sebe pred sodelavci „ožigosal“ za žrtev. Tekom postopka se je izkazalo, da tožnik tudi ni utrpel nobenih od z njegove strani zatrjevanih in očitno za potrebe tega postopka izmišljenih posledic. Za neresnične so se izkazale tudi njegove trditve, da ga je toženec pred tretjimi osebami okrivil za vlom v zidanico in krajo denarnice. Povedano pomeni, da ni mogoče brezpogojno in brez zadržkov verjeti tožniku, ko ta izpoveduje, kaj naj bi mu v razgovoru rekla nadrejena B. G. oziroma njegovi sodelavci. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec po podaji ustne ovadbe protipravno sam nadaljeval z raziskovanjem kaznivega dejanja tatvine. Toženec je vsekakor imel pravico zaposlene v trgovini in njihove nadrejene obvestiti o tem, da mu je denarnica izginila, kje in kdaj ter v kakšnih okoliščinah in če morda vedo kaj novega o dogodku. Toženec ni prišel v trgovino z namenom, da bi kogarkoli direktno obtožil. Sumil je pač zaposlene v trgovini, ki so bili kritičnega dne v službi, in nič drugega. Normalno je pričakovati od vsakega oškodovanca, da se pozanima, ali je morebiti komu od tistih, ki bi lahko kaj vedeli o konkretnem dejanju, tudi kaj o tem znanega ali če so se o tem v trgovini kaj pogovarjali. V tem je bil toženčev namen obiska v trgovini in razgovor s tožnikovimi sodelavci. Še enkrat poudarja, da kar je storil v zvezi s tatvino, ni storil z namenom obtoževanja in škodovanja tožniku. Bilo je zgolj izražanje mnenja oziroma kot ena od možnosti, ne pa trditev, da je tožnik edini krivec in storilec dejanja, katerega toženec sumi. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnika nedvomno prizadela trditev – sum tožene stranke, da mu je ukradel denarnico. Ker nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da bi tožniku povedali, da ga je toženec v trgovini poimensko ali kako drugače osumil kot edinega krivca za tatvino denarnice tudi ni sprejemljiva odločitev sodišča, da je ravnanje toženca pri tožniku povzročilo duševne bolečine, ker tožniku ni bilo vseeno, kaj se o njem govori. Tožnik se ni mogel počutiti osebno užaljenega in trpeti duševne bolečine, vsekakor pa ne bolj ali manj od ostalih zaposlenih, ki jim sicer ni bilo vseeno, da se je kaj takega zgodilo in da so s strani toženca med osumljenimi. Zato tudi ni sprejemljiva ocena sodišča, da je tožnik zaradi ravnanja toženca trpel takšne duševne bolečine, ki utemeljujejo denarno odškodnino ne po temelju ne po višini. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožnikov zahtevek po temelju in višini zavrne, le podrejeno pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo. Zavrača pritožbene navedbe toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v uvodu pritožbe sicer pravi, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava), vendar iz nadaljevanja pritožbe izhaja, da ne sprejema dokazne ocene prvega sodišča. Pritožbi toženca ni mogoče slediti. Nasprotno, pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Le zato, ker je sodišče prve stopnje po podrobni analizi izvedenih dokazov verjelo izpovedbi tožnika in po njem predlaganih prič, ni pa sprejela pričevanja toženca oziroma po njem predlaganih prič še ni mogoče zaključiti, da je odločitev prvega sodišča napačna. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno ocene pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo povedano že zgoraj, storilo. Dokazna ocena, kot jo ponuja toženec oziroma njegovi pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene.

Toženec je res podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, vendar vsi ostali dokazi potrjujejo oziroma kažejo na to, da je toženec povedal ime tožnika kot tistega, ki ga sumi za krajo denarnice. Da za krajo sumi tožnika, je toženec povedal tožnikovima sodelavcema S. Ž. in L. J., prav tako pa tudi direktorici B. G.. Slednji je toženec dejal, da je bil v času kraje v trgovini S. P., da imajo v trgovini zaposlenega Roma (samo tožnik je Rom). Od vseh zaposlenih so policaji in tudi direktorica G. o tem dogodku opravili razgovor le s tožnikom in ne s kom drugim zaposlenim v trgovini. Vse to in izpoved tožnika, da so ga ljudje izven trgovine spraševali o dogodku, nedvomno potrjuje, da je bil le toženec tisti, ki je o svojem sumu tožnika pripovedoval ljudem. Tožniku je verjeti, da je bil zaradi ravnanja toženca močno prizadet. Osumiti nekoga za krajo zgolj zato, ker je v času, ko naj bi prišlo do kraje denarnice (toženec je krajo prijavil 3 dni po dogodku), delal pred trgovino, kjer je toženec avto parkiral, in pri tem poudarjati, da je Rom, je pri tožniku lahko vzbudilo negativne občutke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa so takšne obdolžitve objektivno žaljive. Tožnik pa je poleg tega tudi osebno prepričan, da je na račun tega, sicer uradno kot tehnološki višek izgubil službo (edini v trgovini, ki se ni zaposlil kot zadnji), še pred tem pa je bil prikrajšan pri napredovanju. Zaradi povedanega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožnik trpel duševne bolečine, za kar mu gre odškodnina (1. odst. 179. člena OZ). Prvo sodišče je pravilno uporabilo tudi materialno pravo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 1.200,00 EUR.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožeča stranka sama.