Jedro

Na podlagi 84.a člena ZIZ ima prostovoljna izpolnitev izvršitelju značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Izvršba za izterjavo plačane obveznosti ni več dopustna in se, enako kot to na primer velja pri plačilu v okviru oprave izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ali izvršbe na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke, tudi v primeru prostovoljnega plačila dolžnika izvršitelju izvršba v tem delu že v trenutku plačila šteje za ustavljeno. Sklep sodišča o ustavitvi izvršbe je zato zgolj ugotovitvene narave.

Nadaljnji izvršilni stroški, ki upniku nastanejo tekom izvršilnega postopka, postanejo predmet izvršbe šele, ko o njih na zahtevo upnika odloči sodišče in jih upniku prizna (ter dolžniku naloži v plačilo). Pred izdajo takšnega sklepa dolžnik teh stroškov še ni dolžan plačati upniku, upnik pa od njega vse do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi ne more zahtevati njihovega plačila.

Četudi dolžnik pred izdajo sklepa, s katerim mu sodišče naloži plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika, teh stroškov še ni dolžan plačati, pa ni ovire, da dolžnik izvršitelju v naprej ne izroči zneska, namenjenega poplačilu morebitnih nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih bo sodišče upniku priznalo še v nadaljevanju postopka. Tudi v takšnem primeru mora upnik te stroške pravočasno priglasiti (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ), sodišče pa mora o utemeljenosti upnikove zahteve odločiti, in sicer tako, da stroške v delu, v katerem znesek, ki ga je izvršitelju nakazal dolžnik, zadošča za njihovo plačilo, zgolj odmeri oziroma upniku prizna, v morebitnem preostanku pa jih tudi naloži v plačilo dolžniku. Šele pravnomočni sklep, s katerim sodišče odloči o utemeljenosti priglašenih stroškov upnika (glede katerih je dolžnik že založil znesek za njihovo plačilo), je namreč podlaga, da sme izvršitelj upniku izročiti znesek za poplačilo teh stroškov (šesti odstavek 63. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja) oziroma si iz njega poplačati svoje terjatve do upnika, ki temeljijo na dokončnem obračunu (tretji odstavek 38.c člena ZIZ, četrti odstavek 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

Po spremembi OT, ki velja od 4. 6. 2022 dalje, je namreč v tarifni številki 31, ki celovito ureja plačilo storitev odvetnika v postopkih izvršbe in zavarovanja, drugače kot je to veljalo po prej veljavni tar. št. 27, pod točko 9 izrecno predpisana nagrada za "druge vloge". Med takšne vloge je treba šteti vse vloge, ki jih ni mogoče uvrstiti med vloge iz točk 1 do 8 tar. št. 31 OT, to pa so prav neobrazložene vloge. Nagrada za "druge obrazložene vloge" je namreč predpisana v tar. št. 31/8. Upnik ima zato pravico do povrnitve stroškov, ki so mu nastali s plačilom nagrade odvetnika v zvezi s sestavo neobrazložene vloge, seveda pod pogojem, da je bila vloga potrebna za postopek. Kot takšno pa je vsekakor treba šteti vlogo, s katero upnik priglasi stroške, nastale z delom izvršitelja. Kot utemeljeno opozarja pritožba, namreč upnik, ki stroškov ne priglasi v roku, določenem v osmem odstavku 38. člena ZIZ, pravico do njihovega plačila izgubi, saj se mu ti ne priznajo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zdaj v celoti glasi: „1. Izvršba, dovoljena s sklepom VL 57429/2022 z dne 2. 9. 2022, je zaradi plačila 624,11 EUR dne 19. 1. 2023 ustavljena glede izterjave glavnice v znesku 276,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi do dneva plačila v znesku 24,68 EUR, in glede izterjave izvršilnih stroškov v znesku 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi do dneva plačila v znesku 3,78 EUR.

2. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 153,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Upniku se priznajo nadaljnji izvršilnih stroški v znesku 171,63 EUR. Ugotovi se, da so bili ti stroški s plačilom z dne 19. 1. 2023 že v celoti poravnani.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti 175,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom VL 57429/2022 z dne 2. 9. 2022, delno ustavi za dne 19. 1. 2023 plačanih 624,11 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 3,78 EUR, na račun izvršilnih stroškov v znesku 147,20 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 24,68 EUR, na račun celotne glavnice v znesku 276,82 EUR in na račun dela nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 171,63 EUR (točka 1 izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan upniku povrniti 79,08 EUR nadaljnjih izvršilnih strokov, v roku 8 dni od prejema tega sklepa brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka 2 izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da mu nadaljnji izvršilni stroški niso nastali šele z izdajo izpodbijanega sklepa z dne 17. 2. 2023, kot je to zmotno štelo sodišče v 1. točki izreka, ampak so mu dejansko nastali že prej, dolžnik pa mu jih je na njegovo zahtevo dolžan povrniti. Sodišče zato ni pravilno upoštevalo vračunanja obresti in stroškov ter tega, da se glavnica vračuna na koncu. Nadalje meni, da je sodišče tudi napačno štelo, da so upniku stroški delno nastali ob opravi rubeža, in sicer v višini 171,63 EUR, in so bili v tej višini poplačani z dne 19. 1. 2023 plačnih 624,11 EUR, del stroškov v višini 79,08 EUR pa je nastal šele z izdajo izpodbijanega sklepa in s plačilom 624,11 EUR ni bil poplačan. Meni, da je nepravilna ustavitev na račun skoraj celotne obveznosti po sklepu o izvršbi z dne 2. 9. 2022, razen za preostanek nepravilno odmerjenih nadaljnjih izvršilnih stroškov iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa. Graja tudi odmero stroškov pod točko 2 izreka. V zvezi z neposrednimi dejanji izvršbe, ki jih je opravil izvršitelj in jih obračunal v obračunu z dne 20. 1. 2023, so namreč upniku nastali stroški postopka v višini 225,60 EUR, ki so bili v celoti potrebni za predmetni postopek. Dolžnik je upniku stroške v tej višini v celoti poravnal z dne 19. 1. 2023 plačanih 624,11 EUR, kar se upošteva kot sodni polog. Sodišče pa bi jih zato moralo v tem delu zgolj odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške, ne da jih dolžniku naloži v plačilo. Sodišče je tudi arbitrarno prezrlo priglašene stroške storitve po tar. št. 31/9 veljavne Odvetniške tarife (OT), ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 11. 10. 2022 in v vlogi z dne 20. 1. 2023, in sicer za vsako vlogo v znesku 30,00 EUR, 2% materialnih stroškov in 22% DDV. Sodišče teh stroškov upniku neutemeljeno ni priznalo, čeprav sta bili vlogi potrebni za izvršbo, saj mora upnik v skladu z osmim odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati v roku, določenem v citirani določbi, sicer se stroški ne priznajo. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo v posledici plačila zneska 624,11 EUR, ki ga je dolžnik 19. 1. 2023 nakazal izvršitelju. Na podlagi 84.a člena ZIZ ima prostovoljna izpolnitev izvršitelju značaj sodnega pologa, kar ob upoštevanju prvega odstavka 306. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomeni, da je dolžnik v plačani višini v trenutku plačila izvršitelju prost obveznosti, zaradi izterjave katerih se na podlagi sklepa o izvršbi vodi izvršba. Izvršba za izterjavo plačane obveznosti ni več dopustna in se, enako kot to na primer velja pri plačilu v okviru oprave izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ali izvršbe na dolžnikovo plačo in druge stalne prejemke, tudi v primeru prostovoljnega plačila dolžnika izvršitelju izvršba v tem delu že v trenutku plačila šteje za ustavljeno. Sklep sodišča o ustavitvi izvršbe je zato zgolj ugotovitvene narave.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo, da so bile ob plačilu dne 19. 1. 2023 predmet izterjave na podlagi sklepa o izvršbi z dne 2. 9. 2022 naslednje obveznosti dolžnika: glavnica v višini 276,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so od 14. 12. 2021 do 19. 1. 2023 natekle v znesku 24,68 EUR, in izvršilni stroški, odmerjeni s sklepom o izvršbi v višini 147,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so od 30. 9. 2022 do 19. 1. 2023 natekle v višini 3,78 EUR (višine zakonskih zamudnih obresti, kot jih je od glavnice in stroškov obračunalo sodišče prve stopnje, pritožba ne graja), skupaj torej 452,48 EUR, kar je 171,63 EUR manj kot znaša znesek opravljenega plačila.

7. Drži sicer, da je upnik v obravnavani zadevi z vlogama z dne 11. 10. 2022 in 20. 1. 2023 že pred izdajo obravnavanega sklepa priglasil stroške, ki so mu nastali z delom izvršitelja in jih je ta v znesku 25,11 EUR obračunal z obračunom z dne 10. 10. 2022, v znesku 225,60 EUR pa z obračunom z dne 20. 1. 2023. Vendar pa do dneva plačila sodišče o teh stroških še ni odločilo in jih ni naložilo v plačilo dolžniku, stroški z delom izvršitelja in sestavo vloge, ki jih je upnik priglasil z vlogo z dne 20. 1. 2023, pa ob dolžnikovem plačilu niso še niti nastali. Zato teh stroškov ni mogoče upoštevati pri vračunanju dne 19. 1. 2023 opravljenega plačila po določbah 288. člena OZ. Nadaljnji izvršilni stroški, ki upniku nastanejo tekom izvršilnega postopka, postanejo predmet izvršbe šele, ko o njih na zahtevo upnika odloči sodišče in jih upniku prizna (ter dolžniku naloži v plačilo). Pred izdajo takšnega sklepa dolžnik teh stroškov še ni dolžan plačati upniku, upnik pa od njega vse do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti tudi ne more zahtevati njihovega plačila. Sodišče prve stopnje je zato plačilo z dne 19. 1. 2023 pravilno upoštevalo zgolj na račun stroškov, odmerjenih s sklepom o izvršbi s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi, in glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 452,48 EUR. Zgolj te terjatve so v trenutku opravljenega plačila namreč že bile predmet izvršbe, s tem plačilom pa so bile v celoti poplačane. Pritožba v delu, v katerem graja napačen način vračunanja plačil, kolikor so ta bila upoštevana tudi na račun celotne glavnice, zato ni utemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ). Bi pa moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je sklep o ustavitvi postopka v delu plačanih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi zgolj ugotovitvene in ne konstitutivne narave, zaradi česar je sodišče druge stopnje sklep v točki 1 izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Četudi dolžnik pred izdajo sklepa, s katerim mu sodišče naloži plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika, teh stroškov še ni dolžan plačati, pa ni ovire, da dolžnik izvršitelju v naprej ne izroči zneska, namenjenega poplačilu morebitnih nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih bo sodišče upniku priznalo še v nadaljevanju postopka. Tudi v takšnem primeru mora upnik te stroške pravočasno priglasiti (peti in osmi odstavek 38. člena ZIZ), sodišče pa mora o utemeljenosti upnikove zahteve odločiti, in sicer tako, da stroške v delu, v katerem znesek, ki ga je izvršitelju nakazal dolžnik, zadošča za njihovo plačilo, zgolj odmeri oziroma upniku prizna, v morebitnem preostanku pa jih tudi naloži v plačilo dolžniku. Šele pravnomočni sklep, s katerim sodišče odloči o utemeljenosti priglašenih stroškov upnika (glede katerih je dolžnik že založil znesek za njihovo plačilo), je namreč podlaga, da sme izvršitelj upniku izročiti znesek za poplačilo teh stroškov (šesti odstavek 63. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja) oziroma si iz njega poplačati svoje terjatve do upnika, ki temeljijo na dokončnem obračunu (tretji odstavek 38.c člena ZIZ, četrti odstavek 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja).

9. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da so bili z nakazilom 624,11 EUR delno, v znesku 171,63 EUR, poplačani tudi nadaljnji izvršilni stroški, o katerih je sodišče prve stopnje na podlagi upnikovih vlog z dne 11. 10. 2022 in 20. 1. 2023 odločilo šele z izpodbijanim sklepom (sicer delno nepravilno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Vendar pa je sodišče to, da so utemeljeni celotni stroški, ki so upniku nastali z delom izvršitelja in ki jih je ta obračunal z obračunoma z dne 10. 10. 2022 in 20. 1. 2023 v skupni višini 250,71 EUR, obrazložilo le v obrazložitvi sklepa, v izreku pa je pod točko 2 odločilo le o delu nadaljnjih izvršilnih stroškov, nastalih z delom izvršitelja, ki s plačilom dolžnika še niso kriti, tj. stroškov v višini 79,08 EUR, ki jih je dolžniku naložilo v plačilo, medtem ko je odločitev o priznanju stroškov v višini 171,63 EUR izostala. Šele takšna odločitev pa je podlaga za to, da je dolžnikovo nakazilo izvršitelju sploh dopustno upoštevati na račun plačila izvršilnih stroškov upnika. Sodišče druge stopnje je zato sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dodalo še dodatno 3. točko izreka, v kateri je odločilo, da se upniku priznajo stroški v znesku 171,63 EUR. Pri tem je zaradi jasnosti dodalo še ugotovitev, da so bili ti stroški s plačilom z dne 19. 1. 2023 že poravnani.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi v delu, v katerem je pod točko 1 izreka ustavilo izvršbo za izterjavo stroškov v znesku 171,63 EUR. Dolžnik je te stroške plačal še preden jih je sodišče upniku priznalo, zaradi česar mu v izvršilnem postopku niso bili naloženi v plačilo. Izvršba za izterjavo teh stroškov tako niti ob plačilu niti ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bila v teku (in ne ne bo v teku niti v nadaljevanju postopka), zaradi česar tudi odločitev o ustavitvi izvršbe za izterjavo teh stroškov ni na mestu. Sodišče druge stopnje je zato tudi v tem delu sklep sodišča prve stopnje v točki 1 izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Utemeljena je tudi pritožbena graja zavrnitve stroškov vlog z dne 11. 10. 2022 in 20. 1. 2023, s katerima je upnik priglasil nadaljnje izvršilne stroške, ki so mu nastali z delom izvršitelja. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se pravica odvetnika do plačila nagrade za „druge vloge“, ki je predpisana v tar. št. 31/9 OT, nanaša le na obrazložene vloge, ki obravnavajo bolj zapleteno dejansko stanje ali zahtevna pravna vprašanja in da obravnavani vlogi bolj ustrezata definiciji kratkega dopisa, ki ga ureja 4. točka 43. člena OT, ki pa se uporablja le, kadar gre za samostojno storitev, čemur priglasitev stroškov ne ustreza. Po spremembi OT, ki velja od 4. 6. 2022 dalje, je namreč v tarifni številki 31, ki celovito ureja plačilo storitev odvetnika v postopkih izvršbe in zavarovanja, drugače kot je to veljalo po prej veljavni tar. št. 27, pod točko 9 izrecno predpisana nagrada za „druge vloge“. Med takšne vloge je treba šteti vse vloge, ki jih ni mogoče uvrstiti med vloge iz točk 1 do 8 tar. št. 31 OT, to pa so prav neobrazložene vloge. Nagrada za „druge obrazložene vloge“ je namreč predpisana v tar. št. 31/8. Upnik ima zato pravico do povrnitve stroškov, ki so mu nastali s plačilom nagrade odvetnika v zvezi s sestavo neobrazložene vloge, seveda pod pogojem, da je bila vloga potrebna za postopek. Kot takšno pa je vsekakor treba šteti vlogo, s katero upnik priglasi stroške, nastale z delom izvršitelja. Kot utemeljeno opozarja pritožba, namreč upnik, ki stroškov ne priglasi v roku, določenem v osmem odstavku 38. člena ZIZ, pravico do njihovega plačila izgubi, saj se mu ti ne priznajo.

12. Upnik je zato upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je imel v zvezi s sestavo vlog z dne 11. 10. 2022 in 20. 1. 2023 po odvetniku, in sicer 50 točk za sestavo vloge (tar. št. 31/9 OT) in 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 51 točk, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 30,6o EUR in 22% DDV od tega zneska v višini 6,73 EUR. Za vsak vlogo je tako upravičen do povrnitve 37,33 EUR, za obe vlogi pa 74,66 EUR. Sodišče druge stopnje je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zato sklep sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka spremenilo tako, da je dolžniku poleg zneska 79,08 EUR v plačilo naložilo dodatno naložilo še ta znesek (skupaj torej 153,74 EUR), od katerega je v primeru zamude dolžnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).

13. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Upnik, ki je s pritožbo v bistvenem delu uspel in so bili njegovi pritožbeni stroški potrebni za predmetni postopek, je upravičen do njihove povrnitve (peti odstavek 38. člena ZIZ, tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje mu je tako 200 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 31/7 OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 120,00 EUR, 2% materialnih stroškov v višini 2,40 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV v višini 26,93 EUR in sodno takso v višini 26,40 EUR, vse skupaj175,73 EUR. Če dolžnik upniku stroškov ne bo povrnil v danem roku, mora od zamude dalje plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ).