Jedro

Odgovornost lastnika konja, ki se z oddajanjem živali za jahanje ukvarja zaradi pridobivanja dohodka, je s stališča zagotovitve varnosti - posebej, če jahajo otroci - strožja od običajne. Zato je dolžan zagotoviti nadzor usposobljenih in izkušenih vodnikov, ki žival lahko obvladajo v vseh možnih situacijah.

Odgovornost organizatorja razvedrilne dejavnosti z jahanjem konj se predpostavlja in je profesionalna in stroga. Za škodo, nastalo zaradi slabe presoje pri izbiri izvajalca dejavnosti, zato odgovarja solidarno z izvajalcem.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta tožnici dolžni solidarno plačati odškodnino v znesku 4,550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pri tem je sprejelo pravna stališča, izražena v sodbi sodišča prve stopnje o podlagi odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Tako je našlo odškodninsko odgovornost prve tožene stranke v določbi 868. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), odškodninsko odgovornost toženca M. pa v pravnih pravilih bivšega Občega državljanskega zakonika (ODZ).

Toženi stranki sta proti sodbi sodišča druge stopnje vložili vsaka svojo revizijo. Prva tožena stranka "B., d.o.o." iz I. uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ni točno ugotovljeno, zakaj se je konj, ki ga je tožnica jahala, vzpel, otroka stresel s sebe in nato padel nanj. Dogodek je bil izjemen in slučajen. Vse to bi se lahko pripetilo tudi v kobilarni Lipica, ki naj bi bila bolj usposobljena za izvajanje razvedrilnega jahanja konj. Napaka v izbiri izvajalca je podana le, če je odgovornost "manifestno krivdna". Ni dokazano, da bi toženka slabo izbrala, ko se je odločila za kmetijo drugega toženca M. Med izbiro in posledico ni vzročne zveze. Predvsem pa ni vzročne zveze med neregistracijo toženčeve kmetije kot turistične kmetije in tem, da voditeljica konja, ki ga je jahala tožnica, domnevno ni bila ustrezno usposobljena. Tudi strokovno usposobljenemu vaditelju se lahko pripeti takšen dogodek. Povprečen agent mora zaupati izbrancu, da ima ustrezen personal, jahanje konj pa je bila le opcija razvedrila. Nobena turistična kmetija nima urejene jahalnice.

Stališče izpodbijane sodbe o tem, da je bila toženčeva kmetija slabo izbrana, je pretirano in nesorazmerno. Slaba izbira je podana le takrat, kadar agent ve, ali bi moral vedeti, da je s podizvajalcem nekaj narobe. Česa takega toženi stranki ni mogoče očitati. Način izvajanja jahanja je bil absolutno varen. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka proti njej ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Toženec B. M. revizijo vlaga iz istih revizijskih razlogov. Meni, da pravnih pravil Občega državljanskega zakonika o živalski škodi ni mogoče uporabiti. Žival je bila namreč vključena le kot sredstvo. Vzrok za nastanek škode ni mogoče iskati v živali sami, ampak v zatrjevanem krivdnem ravnanju tistega, ki naj bi jo uporabljal v nasprotju s pravili ravnanja. Zato bi bilo treba uporabiti pravilo iz 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Toženca bi bilo mogoče obsoditi na plačilo odškodnine le, če mu je mogoče očitati malomarnost. Toženec je ravnal posebno skrbno. Takšno je tudi mnenje izvedenca. Konje je poprej utrudil, vajeti so bile zvezane, žival pa je bila vodena. Nobenega pravila toženec ni prekršil. Zato je ugotovljena njegova krivda po objektivnem načelu, kar pa je pravno nepravilno. V tem pogledu so si razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, posebej tisti, ki se nanašajo na razlago izvedenčevega mnenja. Tožnica se je kljub jasnemu opozorilu prijela za vajeti, vodnica konja pa je tega izpustila zato, ker se je vzpel. Absolutnega nadzora nad konjem ni mogoče imeti. Prijemanja za vajeti ni možno onemogočiti. V kobilarni Lipica bi otroci jahali brez vodnika ob konju. Toženec je torej storil več, kot je bil dolžan. Neregistracija kmetije kot turistične ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tudi v kobilarni Lipica so konje vodili ljudje brez formalne izobrazbe in le z izkušnjami. Vzpenjanje konja in njegov padec nimata zveze s formalno izobrazbo vodnika. Odškodnina je dosojena previsoko v posameznih postavkah in v celoti. Posledice poškodbe so takšne, da tožnica nima fizičnih omejitev ne v športih ne v drugih aktivnostih. Odškodnina je prisojena tudi za bodočo negotovo škodo. Previsoka je tudi odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Reviziji sta bili dostavljeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je konj, ki ga je tožnica jahala, nenadoma vzpel, zaradi česar je padla iz sedla, nakar se je konj prevrnil nanjo in jo poškodoval. Konjevo vzpenjanje bi lahko bilo posledica trzanja tožnice, njenega potega za vajeti, ali pa nenadnega sunka vodnice konja. Ker naj bi slednji vzrok bil "v sferi toženega M.", ki je odredil vodnike in ker za škodo od živali po pravnih pravilih ODZ ta odgovarja s predpostavljeno krivdo, se že zato ni razbremenil svoje odgovornosti. Enakega mnenja je v razlogih izpodbijane sodbe tudi sodišče druge stopnje. Čeprav izvedenec ni prepričljivo ugotovil, zakaj je konj padel, to ne more biti v korist njegovega lastnika. Najmanj eden od vzrokov za padec je namreč na njegovi strani. Revizija toženega M. vidi v navedenih ugotovitvah nekonsistentnost in nejasnost sodbenih razlogov, revizija tožene stranke "B." (organizatorja) pa neskladje med sodbenimi razlogi in izvedenskim mnenjem: ker vzroka padca ni mogoče ugotoviti, naj bi šlo za izjemno situacijo, ki se lahko pripeti vsakomur.

Očitanih procesnih pomanjkljivosti pa v izpodbijani sodbi ni.

Izvedensko mnenje je povzeto v skladu z njegovo podajo. Za pravno presojo odgovornosti za nastalo škodo je pri toženem M. ključnega pomena raziskava vzrokov za konjev padec. Opis dejanskih ugotovitev o možnih vzrokih dogodka šele posledično zahteva ustrezno pravno razlago. Pri tem je ugotovitev pravno odločilnega vzroka za konjev padec - s stališča podlage za presojo o (zadosti) skrbnem ravnanju toženega M. kot lastnika živali - ključnega pomena. Sodišče druge stopnje je povzelo v sodbi sodišča prve stopnje citirano izpoved priče M., kako je vodnica konja najprej izpustila, pa se je tožnica šele po tem prijela za vajeti, to pa naj bi povzročilo konjevo vzpenjanje in padec. V stvari torej ne gre za nasprotje v sodbenih razlogih, temveč za dokazno oceno o možnih vzrokih za dogodek, s posledičnim pravnim sklepanjem, kateri od njih je odločilno prispeval k nastanku škode. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP torej v postopku ni bilo.

Izpodbijana sodba izhaja iz dejanske ugotovitve, da je konj, ki ga je jahala tožnica, "nenadoma trznil, vodnica (T. M.) pa ga je izpustila". Kasnejši potek dogodkov je bil le posledica opisanega vzroka: poteg za vajeti, vzpenjanje živali in njen padec na tožnico, ki je padla iz sedla. Slednja ugotovitev ima že elemente pravne presoje, saj od vzrokov za nastanek škode poudarja ravnanje vodnice konja, s tem pa kaže na dolžnost lastnika živali, "da bi moral storiti vse potrebno, da bi žival bila pod takšnim nadzorom, ki bi bil prilagojen vsaki možni situaciji". Pri tem je izkustveno sprejemljivo, da je nepredvidljivost obnašanja konja med jahanjem vendarle relativna. Lastnik konj, ki se zaradi pridobivanja dohodka ukvarja z oddajanjem živali za razvedrilno jahanje, mora na to nepredvidljivost računati. Res je, kar trdi revizija, da je toženi M. odredil jahanje v ograjenem prostoru, s konji, ki jih je prej delno utrudil, z zavezanimi vajetmi in z vodnikom, ki je žival vodil ob glavi, vendar pa je tudi res, da so ti ukrepi bili premalo, da bi bil nadzor prilagojen vsaki možni situaciji. Konje so jahali otroci brez izkušenj, kar je lastniku narekovalo predvsem izbiro takih vodnikov, ki so izurjeni za posredovanje v vsaki situaciji. Tudi izvedenec S. P. je izurjenost in usposobljenost vodnikov posebej poudarjal za situacijo, ko konje jahajo neizkušeni otroci. Vzpenjanje živali gotovo ni povsem nepredvidljivo, za posledico pa ima lahko tudi padec jahača iz sedla. Izurjeni vodnik mora - poleg navodil, ki jih da jahaču - žival obdržati pod nadzorom. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je vodnica konja izpustila, ko je ta trznil. Kasnejše vzpenjanje živali je bilo že izven njenega nadzora. Odgovornost lastnika konj, ki se z oddajanjem živali za jahanje ukvarja zaradi pridobivanja dohodka, je s stališča zagotovitve varnosti - posebej, če jahajo otroci - strožja od običajne. Zato je dolžan zagotoviti nadzor usposobljenih in izkušenih vodnikov, ki žival lahko obvladajo v vseh možnih situacijah. Nenadno trzanje živali gotovo ni nepredvidljivo obnašanje. V tej smeri iz dejanskih ugotovitev ne sledi, da je vodnica nadzor nad živaljo izgubila zaradi vzroka, ki bi bil izven možnosti pričakovanj. Obvelja torej, da je toženec napravil napako, ker ni poveril vodenja živali izurjenim in izkušenim vodnikom.

Neizkušenost vodnice konja pa je bila ugotovljena v sodbah nižjih sodišč kot dejstvo dejanskega stanja.

Opisani razlogi utemeljujejo toženčevo krivdno odgovornost. Pri tem izbira pravne podlage odgovornosti v pravnih pravilih ODZ (paragraf 1320) pripelje do enakega rezultata kot v reviziji ponujena uporaba določb ZOR. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 154. člena ZOR). Krivda pa je podana tudi tedaj, če oškodovalec povzroči škodo iz malomarnosti (158. člen ZOR). Revizijska teza, da bi uporaba določb ZOR mogla pripeljati do rezultata, ki bi izključil podlago odgovornosti, zato ni jasna. Pri tem je (ob dejstvu, da se je toženi M. ukvarjal z oddajanjem konj za ježo zaradi pridobivanja dohodka) glede tega toženca pravno drugotnega pomena, ali je njegova dejavnost bila uradno registrirana ali ne in ali je mogoče to dejavnost uvrstiti v športno, ali katero drugo (razvedrilno) zvrst. Razlogi, ki utemeljujejo odgovornost toženega M. za nastalo škodo, so dejansko in pravno (delno) povezani tudi z razlogi o odgovornosti prve tožene stranke (organizatorja). Pravna podlaga za odškodninsko odgovornost organizatorja je pravilno poiskana v določbah 868. člena ZOR (odgovornost organizatorja, ki je storitev zaupal tretjemu). Prva tožena stranka je kot organizator ravnala po navodilu jezikovne šole "C.". Pri odločitvi o izbiri razvedrila v obliki jahanja ji je bila prepuščena izbira primernega izvajalca. Kot organizator pa odgovarja za škodo, ki jo utrpi udeleženec razvedrila, če ne dokaže, da je pri izbiri izvajalca ravnala kot skrben organizator (drugi odstavek navedene zakonske določbe). Odgovornost organizatorja se torej predpostavlja in je profesionalna in stroga. Ker je prevzel tako odgovornost, bi pri izbiri izvajalca moral upoštevati tudi okoliščino, da bodo konje jahali neizkušeni otroci. To mu je narekovalo še večjo skrbnost pri izbiri. Izpodbijana sodba prav ugotavlja, da "bi moral izbrati tistega, ki se z dejavnostjo jahanja ukvarja profesionalno, z ustrezno strokovno izobraženimi vodniki konj oziroma inštruktorji jahanja, pa tudi s primerno tehnično opremljenostjo (zaprti prostori)". V obsegu ugotovljene organizatorjeve krivde zato ni nepomembna okoliščina, da kmetija toženega M. ni bila uradno registrirana za dejavnost jahanja. Prav ta okolnost je organizatorju narekovala dodatno skrbnost: preveriti bi moral ne samo primernost živali in prostorov za jahanje, temveč tudi izurjenost in usposobljenost vodnikov konj. Izvedenec S. P. je povedal, da so v kobilarni Lipica, če je šlo za otroke, vodniki konj bili izkušeni jahači, živali pa so bile šolane. Primerjava, ki sledi iz prejšnjih razlogov o utemeljitvi krivdne odgovornosti toženega M., pokaže, da so bile razmere na kmetiji glede primernosti vodnikov in izšolanosti konj slabše. Organizator se je torej odločil za izvajalca, pri katerem je za varnost jahanja bilo slabše poskrbljeno. Razlogi, ki so ga pripeljali do take odločitve, so bili stvar njegove presoje. Vendar pa odgovarja za posledice slabe presoje pri izbiri solidarno z izvajalcem. Svoje odgovornosti se ne more razbremeniti z revizijskimi hipotezami o tem, kaj bi se lahko zgodilo celo pri nekom, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo jahanja. Ugotovljeno je namreč, da je do nesrečnega dogodka prišlo zato, ker lastnik živali ni odredil za vodenje konj izurjenih in usposobljenih vodnikov. Organizator bi tej okolnosti moral posvetiti posebno pozornost. Obe sodišči sta tudi pravilno odločili o obsegu tožnici nastale škode in o višini odškodnine zanjo (200. in 203. člen ZOR). Utrpela je hudo telesno poškodbo (izpad križničnočrevničnega sklepa levo in obojestranski prelom sramnih kosti). Zdravljenje je bilo dolgotrajno, potrebna je bila operacija. Deklica je dobre tri tedne ostala v bolnišnici, v zdravilišču pa je bila do začetka septembra 1993. Do konca leta (nesreča se je pripetila dne 25.6.1993) ni smela obremenjevati nog. Bolečinsko obdobje je trajalo več kot tri mesece, s hudimi telesnimi bolečinami na začetku. Bolečine v predelu dimelj ji ostajajo. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da je dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1,700.000,00 SIT primerna in je ni mogoče zniževati.

Prestani strah je bil ob padcu intenziven, saj se je otrok znašel pod živaljo. Kasnejši strah za izid zdravljenja je po izvedenčevih ugotovitvah bil dolgotrajen in utemeljen. Poškodba v predelu medenice lahko povzroči tudi hude posledice. V znesku 250.000,00 SIT določena odškodnina iz tega naslova je primerna.

Revizija neutemeljeno zmanjšuje obseg prikrajšanja tožničinih življenjskih aktivnosti. Pri tem so trditve, "da nima nobenih fizičnih omejitev" v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Tožnici je otežena dolgotrajna stoja in nošnja bremen, zaradi česar opušča tudi športne aktivnosti. Vprašljiva je njena sposobnost opravljanja trgovskega poklica. Njene splošne življenjske aktivnosti so po mnenju izvedenca kirurga zmanjšane za 20%; v ta okvir pa šteje tudi okoliščina, da ni mogoče z gotovostjo predvideti neoviranega poteka v porodnem kanalu. Obseg tožičinega prikrajšanja je podrobno opisan v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je izpodbijana sodba povzela. Duševne bolečine, ki jih tožnica prestaja zaradi opisanih zmanjšanj življenjskih aktivnosti, utemeljujejo prisojo odškodnine v znesku 2,600.000,00 SIT. Odškodnina v taki višini je tudi v skladu z odškodninami, ki jih sodišča dosojajo v podobnih primerih. Celotne dosojene odškodnine v znesku 4,550.000,00 SIT po povedanem ni mogoče zniževati.

Neutemeljeni reviziji je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.