Jedro

Upnik ima aktivno legitimacijo za tožbo za vpis lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika v vsakem primeru, ko bi vpis lahko dosegel dolžnik sam, a tega iz kateregakoli razloga ne stori.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „II. 1. Pri nepremičnini ID znak ..., to je stanovanju z balkonom št. 1, L., se vpiše lastninska pravica na ime A. A., EMŠO: 000, L., v deležu do 4/10 in na ime B. B., EMŠO: 000, M., v deležu do 6/10. 2. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 415,35 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sklep in sodba) pod I. točko izreka s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede prvega podrednega tožbenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine tožeči stranki, s sodbo pa je pod II. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pri stanovanju št. 1, L., vpiše lastninska pravica na ime A. A. do 4/10 in na ime B. B. do 6/10, ter da so toženci dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške, in pod III. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev prvim štirim toženim strankam pravdne stroške v znesku 874,92 EUR in šesti toženi stranki v višini 611,34 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo, torej zoper II. in III. točko izreka se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ne vzdrži zaključek sodišča prve stopnje, da bi po četrtem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) dolžnik moral imeti za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice ustrezno dovolilo, ker je odločujoče zgolj to, da le upnik ne razpolaga s takšno listino. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ne more biti niti izostanek potrdila o plačilu kupnine po drugem odstavku V. točke prodajne pogodbe med v tem pravdnem postopku toženimi strankami z dne 29. 5. 2000 (v spisu priloga A2), saj je med strankami nesporno, da je bila kupnina po citirani pogodbi v celoti plačana in to prva do četrta tožena stranka tudi izrecno potrdijo. Pravdno sodišče ni zemljiškoknjižno sodišče in v pravdi se presoja le, ali obstaja lastninska pravica dolžnika na določeni nepremičnini. Zemljiškoknjižna listina v takem primeru sploh ni bistvena. Med strankami nesporen je tudi solastninski delež petega toženca in šeste toženke.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, da je pravna podlaga v tej pravdi obravnavanega tožbenega zahtevka določba četrtega odstavka 168. člena ZIZ (Upnik, ki nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika.), vendar pa je njegovo tolmačenje te določbe materialnopravno zmotno, ko zaključi, da ima zakonodajalec v mislih le situacijo, ko dolžnik s takšno listino (ali listinami) razpolaga, a je/jih ni izročil upniku, sam pa tudi ne poskrbi za vpis v zemljiški knjigi, oziroma vsaj situacija, ko listina, primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice, že obstaja. Že jezikovno, zlasti pa logična razlaga četrtega odstavka 168. člena ZIZ kaže na to, da se s to določbo daje upniku v izvršilnem postopku aktivno legitimacijo za v pravdi zahtevati vpis lastninske pravice na dolžnika v kateremkoli primeru, ko je dolžnik sicer lastnik določene nepremičnine, le v zemljiški knjigi ni kot takšen vpisan. Drugače povedano, upniku je podeljena aktivna legitimacija, da se „vmeša v posle“ svojega dolžnika, ko bi sicer ta lahko dosegel vpis svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi, a tega iz kateregakoli razloga ne stori. Tu ni relevantno niti, na kakšni podlagi bi dolžnik lahko dosegel vpis pravice nanj, to je z zemljiškoknjižnim predlogom ali s tožbo v pravdi. Skratka, upnik je zaščiten s podeljeno mu aktivno legitimacijo za vse primere, ko bi dolžnik sam lahko dosegel vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi nanj, a tega ne stori. V kolikor bi sledili stališču sodišča prve stopnje, bi prišli v situacijo, ko bi dolžnik postal lastnik določene nepremičnine npr. s priposestvovanjem, a upnik ne bi imel aktivne legitimacije za vpis te pravice na dolžnika, ker ne obstaja primerna zemljiškoknjižna listina za njen vpis. Tega zakonodajalec prav gotovo ni imel v mislih.

5. Ker je sodišče prve stopnje nedvomno v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva za odločitev o še preostalem tožbenem zahtevku, oziroma ta dejstva med pravdnimi strankami niti niso sporna (nepremičnina iz prodajne pogodbe iz priloge A2 je bila kupcu izročena v posest in kupnina zanjo je bila v celoti plačana, zanjo je vzpostavljena etažna lastnina, v postopku N 369/2010 sta bila ugotovljena solastniška deleža kupcev na tej nepremičnini), le zmotno je pri odločitvi uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi lahko ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pri tem je dodati, da je dejstvo, da za določene stranke prodajne pogodbe iz priloge A2 niso v tožbenem zahtevku navedeni določeni osebni podatki in da je eden od prodajalcev celo pokojni, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno, ker dejanska podlaga za vpis lastninske pravice na dolžnika oziroma petega toženca in šesto toženko ni le prodajna pogodba iz priloge A2, za osebno identifikacijo strank v pravdi pa zadostuje, da je za vsako od strank podanih toliko podatkov, da je nedvoumno, na katero osebo se zahtevek nanaša, kar je s podanimi podatki v tej pravdi vsekakor zadovoljeno. Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba odločitve o stroških postopka. Tožeča stranka je v pravdi uspela in so ji zato tožene stranke dolžne povrniti te stroške (154. člen ZPP), ki skupno znašajo 415,35 EUR (nagrada za postopek po tarifi št. 3100 v znesku 113,10 EUR, nagrada za narok po tarifi št. 3102 v znesku 104,40 EUR, vse povišano z 22 % DDV, 150,00 EUR sodna taksa za postopek s tožbo).

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, povrnitve teh stroškov opredeljeno ni zahtevala.