Jedro

V sodni praksi je zavzeto in potrjeno stališče, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.

Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v točki I znesek: "4.000 EUR" zviša na: "6.000 EUR" in v preostalem tožbeni zahtevek zavrne (točka II); - v točki III pravilno glasi: "Tožeča stranka nosi 45% potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke, tožena stranka nosi 55% potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke".

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni po prejemu te sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 467 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo naprej.

Obrazložitev

1. Tožnica v tem postopku zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo s kaznivim dejanjem nasilja v družini na njeno škodo po prvem odstavku 191. člena KZ-11, za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen.

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo po oceni, da tožnica ni dokazala višine škode2. V ponovljenem sojenju je skladno z napotki VSRS dopolnilo dokazni postopek z izvedencem psihiatrične stroke in na predlog obeh strank z zaslišanjem tožnice kot stranke. Upoštevajoč določbo 14. člena ZPP3 je tožnici dosodilo odškodnino v skupnem znesku 4.000 EUR (2,8 povprečnih neto plač v RS4 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2015 naprej (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do višine 11.000 EUR - točka II izreka). O pravdnih stroških je odločilo, da tožeča stranka nosi 64% potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke in tožena stranka 36% potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke.

3. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata ustrezno spremembo (tožeča stranka zvišanje dosojene odškodnine še za 4.000 EUR, tožena stranka zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka). Podrejeno se zavzemata za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka navaja, da pritožbo podaja v smislu dosojene enotne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Primerna je odškodnina v višini 8.000 EUR. Sodišče je pravilno povzelo kazensko sodbo in protipravna ravnanja toženca, vendar ni upoštevalo vsega, kar je tožnica pretrpela zaradi toženčevih ravnanj. Bila je kontinuirano dlje časa žrtev nasilja, vseskozi je bila deležna poniževanj, nasilja, groženj, prepovedi druženja. Izvedenec psihiatrične stroke je podal mnenje, da je v sklopu družinskega nasilja prišlo do akutne stresne reakcije, iz katere se je razvila prilagoditvena motnja. Povzema izvedensko mnenje o trajanju in intenzivnem strahu. Tožnica si je pomagala sama, res tudi z alkoholom, kar je bila posledica toženčeve agresije in ne njene zlorabe alkohola. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo tožničinih navedb, zakaj ni šla k zdravniku, da je poiskala terapevtsko pomoč v Ukrajini in da je tam jemala blažja pomirjevala, ker se je močnejših zdravil izogibala zaradi bojazni pred odvisnostjo. Opozarja na svoje zaslišanje in prepričanje, da ji je toženčevo ravnanje pustilo trajne in hujše posledice. Upoštevajoč vse navedeno je dosojena odškodnina prenizka in ni pravična.

5. Toženec v pritožbi navaja, da tožnica ni podala trditev in ni dokazala obstoja zatrjevane nepremoženjske škode. V kazenskem postopku je priznal krivdo v dogovoru s tožilstvom in tožnico. Ob priznanju krivde sta se dogovorila, da ne bo zahtevala nobene odškodnine. V kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka. Nepremoženjska škoda ji ni nastala, tožbeni zahtevek po višini ni utemeljen. Tožnica ni imela resničnega namena zasnovati družine s tožencem, zato so se med njima pojavili konflikti. Zdaj nimata stikov, nič ju ne veže. Iz preteklega obdobja nimata psihičnih težav, travm, trajnih psihičnih težav. Tožnica živi normalno. V tej pravdi zasleduje le ekonomske koristi. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ni bila zdravljena pri psihiatru in ni jemala terapije. Ni podala navedb in dokazov za nastanek duševnih bolečin zaradi posegov v osebnostne pravice. Tožbeni zahtevek glede zatrjevanih posegov v osebnostne pravice je nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti. Zaradi posegov v osebnostne pravice je zahtevala 6.000 EUR. Ni specificirala in opredelila vsakega posameznega posega v osebnostne pravice. Sodišče je za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 4.000 EUR, v tem delu je za 2.000 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo. Za ostale postavke uveljavljane nepremoženjske škode (telesne bolečine v višini 1.000 EUR, strah v višini 2.500 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.5000 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Dosojena nepremoženjska škoda v višini 4.000 EUR za duševne bolečine zaradi posegov v osebnostne pravice brez specifikacije in brez tožbenih navedb je nedokazana in tožbeni zahtevek po višini neutemeljen.

6. Obe stranki sta vzajemno odgovorili na nasprotni pritožbi in predlagata njuno zavrnitev.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

**O pritožbi tožene stranke**

8. Z obravnavo tožničinega odškodninskega tožbenega zahtevka v tem postopku sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Na prvi stopnji ni bilo navedb in dokazov o morebitni sodni poravnavi med strankama o odškodnini za škodo, ki jo je utrpela tožnica kot žrtev kaznivega dejanja nasilja v družini. Pritožbene navedbe, da sta se pravdni stranki v okviru kazenskega postopka dogovorili, da tožnica od toženca ne bo zahtevala nobene odškodnine, so prepozne, neopravičene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 373. člena ZPP). Trditev, da tožnica v kazenskem postopku ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, je tudi v nasprotju z obravnavano sodbo kazenskega sodišča, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje (priloga A2). Iz nje izhaja, da je bila tožnica s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na (to) pravdo. Sodišče prve stopnje torej ni moglo ponovno odločati o isti stvari, pač pa je odločalo o odškodnini, o kateri sodne odločbe prej ni bilo.

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nesklepčni tožbi, češ da tožnica ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage za nastanek duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice in napačno postavila tožbeni zahtevek v skupni višini 6.000 EUR, v katerem ni specificirala in opredelila vsakega posega v osebnostne pravice.

10. Trditvena podlaga o posegih v osebnostne pravice tožnice in duševnih bolečinah, ki jih je tožnica trpela zaradi njih, povzeta v točki 2 sodbe, je bila zadostna za obravnavo odškodninskega tožbenega zahtevka po 179. členu OZ5. Prvi odstavek 179. člena OZ določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

11. Tožnica je sprva uveljavljala odškodnino za štiri pojavne oblike škode (telesne bolečine - 1.000 EUR, strah - 2.500 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - 6.000 EUR). Po opravljenem materialnem procesnem vodstvu je dopolnila trditveno podlago in modificirala tožbeni zahtevek6. Pojasnila je, da zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi vseh psihičnih in duševnih posledic, ki so ji nastale zaradi toženčevih nasilnih ravnanj ter za prestane fizične bolečine. Sodišče je te navedbe pravilno upoštevalo kot modifikacijo zahtevka (točka 13 sodbe), in sicer kot enotni zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice (v skupni višini 10.000 EUR) in ločeni zahtevek za odškodnino za telesne bolečine v višini 1.000 EUR. Prvemu je delno ugodilo tako, da je zahtevku za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice dosodilo enotno odškodnino v višini 4.000 EUR, v presežku (do zahtevanih 10.000 EUR ga je zavrnilo). Tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi telesnih bolečin je v celoti zavrnilo. Razlogi o obsegu tožbenega zahtevka, o sprejeti odločitvi, o vrsti in višini dosojene odškodnine za posamezne pojavne oblike nepremoženjske škode v točkah 11 do 13 in v točki 27 sodbe so jasni, pravilni in vsebinsko preverljivi. Ne držijo pritožbene navedbe, da so bili zavrnjeni zahtevki za posamezne pojavne oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ po predlogu pred modifikacijo.

12. Tožbeni zahtevek je bil postavljen pravilno. V sodni praksi je zavzeto7 in potrjeno stališče8, da lahko sodišče v izjemnih primerih, kadar se oblike škode iz 179. člena OZ vzajemno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati, prisodi enotna odškodnina za vse posledice posega v oškodovančevo celovitost. To velja predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja9. Ob enotni odškodnini se le v izjemoma - v posebnih primerih - prizna še ločena odškodnina za ostale oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, če se pojavljajo v posebej izraziti obliki in s tem prerastejo v samostojno obliko škode. Pristop k enotni škodi se je uveljavil zlasti pri obliki odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Praviloma je edini mogoč in skladen z generalno klavzulo 35. člena Ustave RS. Ta ponazarja najbolj tipične primere osebnostnih pravic: nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti ter varstvo zasebnosti. Hkrati zagotavlja tudi nedotakljivost "osebnostnih pravic". Tudi OZ sledi Ustavi. V prvem odstavku 179. člena, na primer, daje zaščito "osebnostni pravici", čeprav posebej poudarja še kršitev nekaterih posameznih osebnostnih pravic.

13. Tožnica je bila žrtev, toženec pa pravnomočno obsojeni storilec kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-110. Znaki tega kaznivega dejanja obsegajo različna storilčeva ravnanja, ki posegajo v številne vidike oškodovančeve osebnostne sfere oziroma v več osebnostnih pravic: do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, do osebnega dostojanstva in varnosti, do časti in dobrega imena, do družinskega življenja. Oškodovancu povzročajo večplastne, med seboj prepletene posledice v obliki duševnega trpljenja, težav s telesnim zdravjem in strahu. Za vso nepremoženjsko škodo, ki izvira iz tega naslova, se po uveljavljenih stališčih sodne prakse praviloma dosodi enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic. Tožnica je s sklicevanjem na obsodilno kazensko sodbo in s tožbenimi navedbami določno opredelila in konkretizirala področja varovanja očitane kršitve (toženčeve posege) v njene osebnostne pravice, ki so ji povzročile škodo v obliki duševnega trpljenja. S predlaganimi in izvedenimi dokazi je po pravilni oceni sodišča prve stopnje nepremoženjsko škodo tudi dokazala. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da očitani posegi v osebnostno pravico tožnice pomenijo kršitev, ki ob povzročeni in ugotovljeni nepremoženjski škodi utemeljujejo enotno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice tožnice.

14. Posegi v osebnostne pravice, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja nasilja v družini, so že v zakonski normi medsebojno tako prepleteni in pogojeni, da jih ni mogoče ločeno obravnavati. Odškodninskega tožbenega zahtevka zato ni treba specificirati za poseg v vsako od varovanih osebnostnih pravic. Zadošča zahtevek za enotno odškodnino za duševne bolečine, za vse obravnavanega posege v posamezne osebnostne pravice oškodovanca. Vsi posegi skupaj praviloma oškodovancu povzročijo kompleksne posledice v obliki duševnega trpljenja, lahko tudi v obliki težav s telesnim zdravjem. Zato škode ni mogoče obravnavati po posameznih postavkah in za poseg v vsako osebnostno pravico posebej, pač pa tako, kot se je škoda dejansko manifestirala - enotno in hkrati11 ter temu ustrezno postaviti tudi zahtevek za enotno odškodnino.

15. Pritožbene navedbe o življenjskem slogu tožnice in njenem "resničnem" namenu življenja s toženo stranko so za ta postopek nerelevantne. Za to odškodninsko pravdo je ključno dejstvo, da je bil toženec pravnomočno kazensko obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini na škodo tožnice. Predmet odločanja v pravdnem postopku je bilo identično dejansko stanje kot v predhodnem kazenskem postopku, vključno s škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi toženčevih posegov v njeno osebnostno sfero. V skladu z določbo 14. člena ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obsoja dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo glede obsega kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja. Kot je bilo že obrazloženo, kazenska norma kot znake kaznivega dejanja nasilja v družini opredeljuje ne le storilčeve posege (ravnanja) v osebnostno sfero oškodovanca, pač pa tudi njihove posledice (škodo). Pritožbeno naziranje, da tožnica ni dokazala obstoja zatrjevanega nepremoženjske škode, je torej zmotno.

**O pritožbah obeh pritožnikov o obsegu nepremoženjske škode in višini odškodnine**

16. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženec s tožnico v družinski skupnosti grdo ravnal, jo pretepal in z njo še drugače ponižujoče ravnal ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj najmanj eno leto in enajst mesecev (od 2012 do 26. 10. 2013). V tem obdobju je ob ponavljajočih se nasilnih in ponižujočih dejanjih, obravnavanih v kazenskem postopku in ugotovljenih v točki 9 sodbe, tožnica sedemkrat utrpela akutno stresno motnjo, ki se je zaradi dolgotrajnosti stresogenega doživljanja po zadnjem obravnavanem dogodku razvila v prilagoditveno motnjo s poudarkom na anksiozni simptomatiki. Pri vsakem od nasilnih dogodkov je tožnica (torej skupaj sedemkrat) utrpela nekajurni hud primarni strah, ki se je odvisno od intenzitete dejanja razvil v kratkotrajen blažji ali zmerni sekundarni strah, ko tožnica tožencu ni več zaupala, se ga je bala, ni več čutila zaupanja v odnosu, se čutila ponižano in čutila anksiozne simptome, in jih občasno blažila s samomedikacijo z alkoholom. Prilagoditvena motnja je pri tožnici skupaj trajala nadaljnjih devet mesecev, ko je trpela daljši sekundarni strah (tri mesece zmerne in šest mesecev blage intenzivnosti) in je bilo okrnjeno njeno socialno funkcioniranje, ker ni bila zmožna ustvariti partnerske zveze. V ostalem zdravje tožnice in njena funkcionalnost nista bila prizadeta: pri njej se ni razvila nobena dolgotrajna psihiatrična bolezen12, ki bi odločilneje posegla v njeno življenje, zdravje in socialne kompetence, niti bolezni odvisnosti in z njo povezane vedenjske motnje in težave v socialnem funkcioniranju. Zaradi utrpele škode ni potrebovala hospitalnega ali ambulantnega psihiatričnega zdravljenja niti poglobljene dolgotrajne psihoterapevtske obravnave in jemanja zdravil. Tudi trajnih posledic v njenem življenju ter funkcioniranju in zdravju ni. Je samostojna in kompetentna, pri svojih odločitvah ni vezana in zaznamovana s tragičnimi dogodki iz preteklosti, svoje odločitve in funkcioniranje modelira v skladu s svojo osebnostjo, željami in možnostmi.

17. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedenim dejanskim ugotovitvam o obstoju, obsegu in trajanju duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Oporo imajo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu in jih pritožnika z ničemer ne omajata. Toženec po nepotrebnem poudarja, da tožnica ni dokazala ambulantnega zdravljenja psihičnih težav, saj ga sodišče ni ugotovilo. Tožnica na drugi strani neutemeljeno očita napačno ugotovljeno dejansko stanje o obiskovanju zdravnikov/terapevtov v Ukrajini in jemanju zdravil. Sodišče prve stopnje se je v točki 26 sodbe obširno ukvarjalo z njenimi (različnimi) navedbami in v točki 23 sodbe povzelo njeno izpovedbo o terapijah in jemanju zdravil. Ocenilo jo je skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Ob pomanjkanju medicinske dokumentacije in nekonsistentnih izjavah tožnice je prepričljivo pojasnilo, zakaj ji ni verjelo in zakaj v tem delu tudi ni sledilo izvedenskemu mnenju. Izvedenec je mnenje o prejeti kratkotrajni terapevtski pomoči namreč podal le na podlagi njene izjave, ki jo je sodišče upravičeno zavrnilo kot nezadostno in nedokazano. Z drugimi dokazi namreč ni bilo potrjeno, da bi zaradi obravnavane škode iskala in prejela medicinsko in psihoterapevtsko pomoč in zdravljenje z zdravili. Teh okoliščin zato pri odmeri odškodnine upravičeno ni upoštevalo.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi obravnavanih dejanj ni utrpela trajnih posledic, na katere opozarja v pritožbi. Oporo za tak zaključek je imelo v pravilno ocenjenem izvedeniškem mnenju psihiatrične stroke. Izvedenec je po pregledu tožnice ugotovil, da je prestani tragični dogodki niso trajno zaznamovali in ji niso pustili trajnih psihičnih posledic. Po zaslišanju izvedenca tožnica ni imela več pripomb na njegovo mnenje. Ker je odgovoril na vse njene pripombe in strokovno pojasnil, zakaj trajnih posledic ni, o čemer se je sodišče prepričalo tudi z drugimi izvedenimi dokazi, nenazadnje tudi z zaslišanjem tožnice, je dejansko stanje tudi v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno.

19. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine o trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic pa je po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina v višini 4.000 EUR (2,8 povprečnih plač v času sojenja) prenizka (kot trdi pritožnica) in ne previsoka (kot trdi toženec). Pritožnici je treba pritrditi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine premalo pozornosti posvetilo ugotovitvam o dolgotrajnem trajanju ugotovljenih duševnih bolečin. Ponavljajoča se nasilna in ponižujoča ravnanja toženca zoper tožnico so trajala skoraj dve leti. Povzročala so ji kontinuirano psihično trpljenje različnih vrst in intenzivnosti (od hudega zmernega in blagega strahu, do izgube zaupanja v partnerskem odnosu, občutkov ponižanja in anksioznosti, ki jo je občasno blažila z alkoholom). Njeno psihično ravnovesje je bilo porušeno tudi po umiku iz partnerske zveze, in sicer še nadaljnjih devet mesecev, ko je trpela strah različne intenzitete, ker se je razvila prilagoditvena motnja s poudarjenimi anksioznimi simptomi in kar vse je občutno ohromilo njeno socialno funkcioniranje, ker v tem obdobju ni bila sposobna ustvariti partnerske zveze. Ugotovljeni obseg, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi toženčevih posegov v osebnostno pravico tožnice po presoji pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi meril iz 179. člena OZ utemeljuje odmero odškodnine v višini 6.000 EUR (4,2 povprečne plače v času sojenja). Zato je v tem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in dosojeno odškodnino v višini 4.000 EUR zvišalo na 6.000 EUR, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo, saj ugotovljene okoliščine ne dovoljujejo znižanja dosojene odškodnine. V presežku (do zahtevanih 10.000 EUR za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice) je glede na prestano trpljenje in dejstvo, da tožnici ni pustilo zatrjevanih trajnih posledic, zahtevek pretiran in je pravilno zavrnjen. Po zvišanju je dosojena odškodnina v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse, ki jih je našlo v bazi Vrhovnega sodišča RS: "Nepremoženjska škoda"13, po oceni pritožbenega sodišča tudi primerno objektivizirana.

20. Po povedanem je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino zvišalo na 6.000 EUR in ponovno odločilo o stroških. Uspeh tožnice po spremembi sodbe znaša 55%, uspeh toženke 45%. V tem obsegu bosta upravičeni do povračila svojih stroškov, ki jih bo s posebnim sklepom po višini odmerilo sodišče prve stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP).

21. V presežku je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega in tretjega odstavka 165. člena ZPP. Ker je toženec v pritožbenem postopku propadel, tožnica pa je s pritožbo uspela do 50%, ji mora toženec povrniti polovico stroškov z odgovorom na pritožbo (233,32 EUR) in s pritožbo (233,32 EUR), skupno 467 EUR. Stroški so odmerjeni po stroškovnikih na red. št. 108 in 102 spisa, po Odvetniški tarifi in vrednosti točke 0,6 EUR v času odločanja. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo obeh vlog, pripadajoče materialne stroške in DDV. Toženec jih mora povrniti v roku 15 dni, sicer bo dolgoval še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku prostovoljnega roka za plačilo (378. člen OZ in Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).

1 Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 55/2008. 2 Sodba II P 1251/2018 z dne 7. 6. 2019 in sodba VSL I Cp 2069/2019 z dne 18. 12. 2019 sta bili razveljavljeni s sklepom VSRS II Ips 70/2021 z dne 17. 11. 2021. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 4 Povprečna neto plača v RS v januarju 2023 je znašala 1.399,03 EUR - Uradni list RS št. 33/2023. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Glej povzetek navedb v točki 5 sodbe. 7 Poročilo VSRS št. 2/86, stran 27. 8 II Ips 60/2021 z dne 20. 10. 2021. 9 II Ips 60/2021 z dne 20. 10. 2021, točka 15. 10 191. člen KZ-1 določa, da se kaznuje, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča, ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu, ali k opuščanju dela, ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. 11 Primerjaj II Ips 60/2021, točka 15. 12 Afektivna motnja, anksiozne motnje, posttravmatski stresni sindrom ali posttravmatska osebnostna spremenjenost. 13 II Cp 1302/2022 v zvezi z VSRS II DoR 506/2022, za več pojavnih oblik škode skupno dosojeno 5,74 plač; VSL II Cp 2505/2017 v zvezi z III DoR 63/2018 - 7,70 plač; II Ips 2032/2007 - 7,8 plač.