Jedro

Če obsojenec izločitve sodnika ni uveljavljal takoj, ko je izvedel za razloge zanjo, ne more z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz druge točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo K 120/2009 z dne 8.5.2009 spoznalo S.J. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1, kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen tri mesece zapora, za drugo kazen štiri mesece zapora, za tretje pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen osem mesecev zapora, v katero mu je vštelo pripor od 19.3.2009 od 18.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženčevega zagovornika, izpodbijano sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji za dejanje pod točko 2 ter enotni kazni po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod točko 2, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in zanj določilo kazen tri mesece zapora, nakar je ob upoštevanju nespremenjenih kazni za dejanji pod točkama 1 in 3 izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Pritožbo obdolženčevega zagovornika pa je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni; podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadeve v novo odločanje sodišču prve oziroma druge stopnje. Obsojenec uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

4. Obsojenec se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavil z vlogo z dne 7.10.2009; njegov zagovornik pa se o njem ni izjavil. 5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenca v zahtevi uvodoma navaja, da uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, v nadaljevanju zahteve pa uveljavljene kršitve ne obrazloži, temveč z navedbami, da obsojenčevi udarci, konflikt z oškodovanko, vpitje, sikanje skozi zobe ter njegova agresivnost ne predstavljajo niti grožnje, ki je objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega, niti grdega ravnanja oziroma resne grožnje z napadom na življenje ali telo, izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno presojo občutka ogroženosti in resnosti grožnje. Enako velja tudi za trditve, da obsojenec ni izvajal nasilja nad oškodovanim D.Č., s katerim naj se sploh ne bi poznala in da obsojenčev očitek oškodovancu, da mu že ne bo jemal otroka, ne zadošča za ogrozitev njegovega življenja in telesa. Zagovornik tako utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Obsojenec v vloženi zahtevi meni, da je podan dvom o nepristranskosti sodeče sodnice, kot tudi ostalih sodnikov Okrajnega sodišča v Kranju, ker je pri slednjem zaposlena oškodovanka V.D., ki je bila pred tem zaposlena na Okrožnem sodišču v Kranju ali pa obratno, zaradi česar pozna vse zaposlene v tej stavbi. O nepristranskosti sodnice je podvomil tudi, ko mu ni dovolila postavljati vprašanj, pomembnih za presojo verodostojnosti priče. 8. Zakonski institut, ki zagotavlja nepristranskost sojenja, je tudi institut izločitve sodnika, opredeljen v 39. členu ZKP, ki v 6. točki predvideva izločitev sodnika, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Zakon o kazenskem postopku pri uresničevanju pravice do izločitve sodnika strankam postavlja časovne omejitve in določa, do katerega trenutka oziroma faze postopka sme stranka zahtevati izločitev. Če stranka zaradi neupravičenih razlogov teh omejitev ne upošteva, mora računati z neugodnimi posledicami svoje opustitve. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP morajo stranke zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave.

9. Okoliščina, s katero obsojenec utemeljuje pristranskost vseh sodnikov, je bila obsojencu znana že pred začetkom glavne obravnave, v zahtevi zatrjevana prepoved postavljanja vprašanj, pomembnih za presojo verodostojnosti priče, pa najkasneje na naroku za glavno obravnavo, vendar pa izločitve ni uveljavljal v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP, torej takoj, ko je izvedel za razloge zanjo, zato te kršitve tudi ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

10. Obsojenec navaja, da je poskus kaznivega dejanja samovoljnosti konstrukt oškodovankine matere V.D., da sodišče ni razpolagalo z nobenim dokazom, da ni ugotovilo vsebine telefonskega klica in da je le slepo verjelo V.D., glede kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pa oškodovancu D.Č. S takšnimi navedbami obsojenec izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Uveljavlja torej razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je že navedeno, ni mogoče uspešno uveljavljati.

11. Obsojenec z očitki, da mu sodišče ni dovolilo predstaviti oškodovankinih grozilnih sporočil, s katerimi bi dokazal, da se je sam le odzval nanje, po vsebini uveljavlja kršitev pravnega jamstva iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljenih merilih presoje glede obstoja pravice do izvajanja dokazov v korist obsojenca sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

12. Obramba je na glavni obravnavi predlagala, da bi v dokaz predložila obdolženčev mobitel, v katerem so shranjena SMS sporočila, ki jih je oškodovanka V.D. pošiljala obdolžencu, kar naj bi potrdilo njegov zagovor in dokazalo neverodostojnost priče. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da izvedba predlaganega dokaza ne bi nikakor pripomogla k bolj popolno ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj se poslana SMS sporočila ne nanašajo na konkretne obravnavane dogodke, pač pa na obdobje pred njimi, oškodovanka V.D. je sama potrdila oziroma dopustila možnost, da je obdolžencu pošiljala sporočila, obdolženec pa je v zagovoru sam pojasnil, da teh groženj ni prijavil, da se jim je celo smejal in jim sploh ni verjel, zato bi izvedba tega dokaza, ki ni materialno pravno relevanten, pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Zgoraj navedeni dokazni predlog je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrnilo na podlagi pravilne ocene, da ni pravno relevanten. Očitek kršitve obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov zato ni utemeljen.

13. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženo navedbo, da je bil postopek glede drugih dveh kaznivih dejanj izpeljan nestrokovno, s čimer je bila povzročena kršitev človekovih pravic, obsojenec ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenost zatrjevanih kršitev.

14. Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o stroških kazenskega postopka, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec, če je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Ker je bil obsojenec spoznan za krivega storitve obravnavnih kaznivih dejanj, je sodišče postopalo v skladu z navedenimi določbami, zato je pravnomočna sodba tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka zakonita. Z navedbami, da je nezaposlen, da ni sposoben plačevati niti življenjskih stroškov, da je zaradi poškodbe vprašljiva njegova zaposlitev, obsojenec uveljavlja dejanske okoliščine, povezane z odločitvijo o stroških kazenskega postopka, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

15. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, poleg tega sta zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega S.J. in njegovega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.