Jedro

1. Tožba na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izvenzakonske zveze, se lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti (2. odstavek 92. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZZZDR). Čeprav v določbi 92. člena ZZZDR to izrecno ni navedeno, je potrebno tožbo vložiti proti dedičem domnevnega očeta.

2. V zapuščinskem postopku po pok. je bilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju ugotovljeno, da je tožena stranka edina dedinja po pok. Do procesnega položaja, da kot tožena stranka nastopa le s pravnomočnim sklepom ugotovljena dedinja, je prišlo v soglasju z vsemi osebami, ki so bile po določbah zakona o dedovanju poklicane k dedovanju po pokojniku.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dne 29.8.1989 umrli V.P. oče ml. tožnice, ki jo je dne 19.3.1989 rodila B.P. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 13.500 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka bi morala s tožbo zajeti vse dediče po pok. V.P. Ker je v sodbi navedena kot tožena stranka le M.P., ni bila tožena prava stranka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker je sodišče druge stopnje menilo, da na to, da je pok. oče ml. tožnice kaže tudi okoliščina, da se starša pok. nista hotela podvreči nadaljnji krvni preiskavi. Tekom postopka je bilo pojasnjeno, da starša za izvedbo tega dokaza nimata sredstev. Zato dejstva, da nadaljnje krvne preiskave niso bile izvedene, sodišče toženi stranki ne bi smelo šteti v škodo. To velja zlasti zato, ker starša pok. nista bila pravdna stranka. Izvedene dokaze pa je sodišče tudi zmotno ocenilo. Zapisa v njenem koledarju sploh ni upoštevalo, čeprav je vsebina zapisa izredno pomembna. Presoja dokazov bi morala biti celovita. Zakaj sodišče celovite presoje izvedenih dokazov ni naredilo, v razlogih sodbe ni pojasnjeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožba na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izvenzakonske zveze, se lahko vloži tudi po smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti (2. odstavek 92. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZZZDR). Čeprav v določbi 92. člena ZZZDR to izrecno ni navedeno, je potrebno tožbo vložiti proti dedičem domnevnega očeta.

V zapuščinskem postopku po pok. je bilo s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. D 622/88 z dne 28.4.1989 ugotovljeno, da je tožena stranka edina dedinja po pok. Do procesnega položaja, da kot tožena stranka nastopa le s pravnomočnim sklepom ugotovljena dedinja, je prišlo v soglasju z vsemi osebami, ki so bile po določbah zakona o dedovanju poklicane k dedovanju po pok. Tožeča stranka je namreč tožbo vložila že v letu 1989, v njej pa je kot toženo stranko navedla tako oba starša pok., kot tudi vse njegove sestre. Starši in sestre pok. so nastopali v pravdi kot tožena stranka vse do leta 1993 (v tem obdobju je sodišče prve stopnje tudi dvakrat ugodilo tožbenemu zahtevku proti vsem tožencem, vendar pa sta bili obe sodbi razveljavljeni, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje). Šele v letu 1993 je tožeča stranka, ob upoštevanju dednih izjav podanih v zapuščinskem postopku in pravnomočnega sklepa o dedovanju, ter v soglasju s toženimi tožbo proti njim umaknila, že v letu 1989 začeti pravdni postopek pa nadaljevala le še proti toženi stranki, ki je bila s pravnomočnim sklepom o dedovanju proglašena za edino dedinjo po pok. Ob takem poteku pravde ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču tožene stranke, da v tej pravdni zadevi tožeča stranka tožbe ni vložila proti pravi stranki.

Dejstva, da se starša pok. nista hotela podvreči nadaljnjim krvnim preiskavam, pritožbeno sodišče toženi stranki ni štelo v škodo, kot se v reviziji zmotno zatrjuje. Do zaključka, da je pok. oče ml. tožnice je prišlo sodišče prve stopnje po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče pa se je s to dokazno oceno strinjalo. Med dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in ocenilo, je tudi dokaz s preiskavo krvi, ki pok. kot domnevnega očeta ni izključil. Le v zvezi s tem dokazom, ki je bil izveden in ocenjen, je v razlogih sodbe sodišča druge stopnje omenjeno, da nadaljnje preiskave krvi niso bile izvedene, čeprav je tožena stranka te preiskave predlagala, vendar pa se preiskav, ki so bile tudi odrejene, ni udeležila.

Netočna je tudi revizijska trditev, da sodišče ni ocenilo zapisov, ki jih je M.T. naredila na koledar. Te zapise je sodišče prve stopnje ocenilo (4. str.sodbe sodišča prve stopnje), pritožbeno sodišče pa se je z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinjalo. Drugačna razlaga teh zapisov s strani tožene stranke, ki se ponuja tudi v reviziji, pa omeni izpodbijanje dokazne ocene in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Enako velja tudi za revizijske trditve, da je bil pok. dne 29.6.1988 celo popoldne pri T. pri katerih je tudi prenočil, zaradi česar ni mogoče, da bi tega dne prišel v kakršenkoli stik z materjo mladoletne tožnice.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).