Jedro

Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ni mogoče zanemariti, da je delovna nesposobnost tožeče stranke po ugotovitvah izvedenca le v 20 % posledica telesnih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, 80 % pa je treba pripisati že prej obstoječemu bolezenskemu stanju. V tem delu gre za vprašanje deljene vzročne zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.460.020 SIT denarne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 36.660 SIT od 1.4.1998 do plačila, od 3.360 SIT od 21.7.1998 do plačila in od 2.300.000 SIT od 7.3.2003 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki od 1.4.2003 plačevati rento po 2.000 SIT mesečno do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 28.1.1998. Oškodovancu je za pretrpljene telesne bolečine priznalo 900.000 SIT, za strah 200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 200.000 SIT denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode prisodilo 2.500.000 SIT denarne odškodnine z zamudnimi obrestmi, in sicer od 1.1.2002 do 7.3.2003 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 8.3.2003 pa po zakonski obrestni meri. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugovorom tožeče stranke o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti in ji iz tega naslova prisodilo 400.000 SIT, odškodnino za ostale vtoževane oblike nepremoženjske škode, ki jo je oškodovancu priznalo sodišče prve stopnje, pa je ocenilo kot primerno.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožeči stranki poleg že prisojene denarne odškodnine 2.660.020 SIT prisodi še 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.1999 do plačila in zakonske zamudne obresti od že prisojene odškodnine od 14.10.1999 do 31.12.2001. Navaja, da sta sicer nižji sodišči pravilno ugotovili dejansko stanje, nato pa oškodovancu prisodili prenizko odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče prve stopnje ne bi smelo nekritično slediti izvedenskemu mnenju dr. W., da je uvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti le v 20 % posledica telesnih poškodb, ki jih je utrpel v škodnem dogodku, 80 % pa posledica njegovega bolezenskega stanja. Šele zaradi trajnih posledic telesnih poškodb, ki jih je utrpel 28.1.1998, je bil tožnik uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, saj ni bil več sposoben za svoje delo. Ob dogodku je bil star 48 let, zato bo moral duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prestajati še zelo dolgo obdobje. Sodišči prve in druge stopnje sta zanemarili dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v letu 1998, tožena stranka pa doslej tožeči stranki ni plačala še nobene odškodnine. Nepravilna je tudi odločitev o začetku teka obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Niti Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ZOR) niti kak drug zakon ne določata, da gredo oškodovancu od odškodnine za nepremoženjsko škodo zamudne obresti šele od 1.1.2002. Spričo stabiliziranih ekonomskih in gospodarskih razmer v državi zapade odškodninska denarna terjatev za nepremoženjsko škodo v plačilo po izteku 14-dnevnega roka, šteto od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek z dokumentacijo. Tožeča stranka je toženi stranki odškodninski zahtevek poslala 29.7.1998, tožena stranka pa ga je prejela 30.7.1998, zato je od 13.8.1998 v plačilni zamudi. V skladu z 277. členom ZOR dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še obresti. Dosedanja sodna praksa je zanemarjala funkcijo obresti, ki je v sankciji za nepravočasno izpolnitev z denarno obveznostjo. Takšna odločitev je v nasprotju s prvim odstavkom 17., 12., ter prvim in tretjim odstavkom 919. člena ZOR.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato je revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki ga uveljavlja revident, to je zmotne uporabe materialnega prava.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (900.000 SIT), za strah (200.000 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.000.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti (400.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke, vključno z njeno starostjo v času škodnega dogodka (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 6. do 8. strani ter razloge sodbe sodišča druge stopnje na 3. strani). Kar zadeva duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ni mogoče zanemariti, da je delovna nesposobnost tožeče stranke po ugotovitvah izvedenca le v 20 % posledica telesnih poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, 80 % pa je treba pripisati že prej obstoječemu bolezenskemu stanju. V tem delu gre za vprašanje deljene vzročne zveze, ki sta ga sodišči nižjih stopenj rešili materialnopravno pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso. Ker so k tožnikovemu sedanjemu zdravstvenemu stanju oziroma delovni nesposobnosti prispevale tudi zdravstvene težave, ki izvirajo iz obdobja pred škodnim dogodkom, tožena stranka ne more odgovarjati za tisti del škode, ki ga ni mogoče pripisati ravnanju njenega zavarovanca.(1) Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o začetku teka obresti. Z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto stališče, ki začetek teka zakonskih zamudnih obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (179. - 183. člen Obligacijskega zakona, Uradni list RS, št. 83/01, OZ oziroma 200. - 203. člen ZOR) veže na uveljavitev OZ (1.1.2002), če je hkrati izpolnjen dodatni pogoj zamude za izpolnitvijo s strani povzročitelja škode. Pravno naziranje tožeče stranke, ki meni, da je v vsakem primeru odločilno, kdaj je zavarovalnica prejela odškodninski zahtevek z medicinsko dokumentacijo tožeče stranke, pri čemer se sklicuje na določila 12., prvega odstavka 17., 277. ter prvega in tretjega odstavka 919. člena ZOR, je zmotno, saj bi vodilo v neenakopravno obravnavanje oškodovancev, kar bi bilo v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je takšna, da sodišča praviloma prisojajo odškodnine po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da te izražajo, poleg vseh drugih okoliščin, tudi merilo časovne odmaknjenosti trenutka odločanja od nastanka škode. Drugače povedano: tudi v zneskih priznanih odškodnin, ki jih je sodišče uporabilo za primerjavo, je bil kot pomemben element upoštevan dejavnik čakanja na odškodnino.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodna praksa glede vprašanja deljene vzročnosti se je ustalila s pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, stran 12.