Jedro

Sodišče mora pri odločanju o tem, ali gre pri stanovanju za skupno ali posebno premoženje, upoštevati celoto vseh razmerij med toženko in njenim pokojnim partnerjem in način ustvarjanja vsega njunega premoženja.

Logični in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, da je pokojni B. zadržal del kupnine za nepremičnine svoje matere, vendar je obenem ugotovilo, da je le del porabil sam in sicer za skupne namene.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da spada v zapuščino po pokojnemu Z.B. 40 % stanovanja v K.. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki solidarno plačati pravdne stroške v višini 6.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

Proti navedeni sodbi, zoper ugodilni del, se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu in uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožnica izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da spada stanovanje med skupno premoženje pokojnega Z.B. in toženko. Ponavlja, da je bilo stanovanje družbeno, da je na njem imel stanovanjsko pravico toženkin oče, to je prepustil toženki in ta je dne 20.8.1992 stanovanje kupila za 285.164,00 SIT. Denar za nakup stanovanja sta toženki v celoti podarila starša. Zgolj dejstvo, da je pokojni pomagal pri kasnejši prenovi stanovanja, ne more imeti za posledico, da postane stanovanje skupno premoženje. Glede na izveden dokazni postopek je po oceni pritožnice, ta uspela dokazati, da je stanovanje njeno posebno premoženje. Poudarja, da gre za stanovanje veliko 32,8 m2 in je bila od leta 1982 dalje v njem prenovljena kopalnica (zamenjane ploščice), premaknjen notranji zid in zamenjan ladijski strop v jedilnem kotu. Ves material ni presegal vrednosti povprečne mesečne plače, delo pa so brez plačila opravili prijatelji in pokojni. Ves čas sta za toženko in njeno hčerko skrbela starša tožene stranke M.S. in pok. A.S.. Oba starša sta bila zaposlena, nato sta prejemala pokojnino, mama tožene stranke je tudi redno delala kot hišna pomočnica v T., doma v V. pa sta starša skrbela za veliko kmetijo. Kot je slikovito izpovedala toženka, bi bila brez pomoči njenih staršev več lačna kot sita. Pri njih je toženka prejemala denar in hrano, kolikor so potrebovali. Glede otroškega dodatka pritožnica poudarja, da je šlo za otroški dodatek za toženkino hčer M., ki tudi nima ničesar skupnega s pokojnim. Zaključek sodišča, da brez prispevka pokojnega toženka ne bi zmogla kupiti stanovanja in kasnejše prenove je zato po oceni pritožnika protispisen. Navsezadnje toženka tudi po smrti pokojnega finančno živi povsem enako naprej. Tudi ne drži zaključek sodišča, da toženka ni dokaza, da bi njeni starši prispevali za prenovo stanovanja. Kot rečeno, je šlo za minimalne zneske, kot je izpovedala toženka je ves potreben denar dobivala pri svojih starših. Torej tudi za prenovo stanovanja. Pokojni je znal opravljati zidarska dela, zato je on vodil posle s tem v zvezi, kar pa ne pomeni, da je to tudi financiral, kot je to napačno zaključilo sodišče. O denarju, ki naj bi ga pokojni zadržal od kupnine za nepremičnino njegove matere, toženka ni vedela vse do navedb tožnikov v zadevni pravdi. Če ga je pokojni resnično imel in zakaj naj bi ga porabil, toženki ni znano. Vsekakor je v tej smeri zanimiva trditev tožečih strank v prekinjenem zapuščinskem postopku, da se zaradi te pokojnikove goljufije njegova mati A.B. še danes nahaja v kazenskem postopku. Kaj se je v resnici dogajalo in za kakšen kazenski postopek gre, priča A.B. ni povedala, pa tudi tožeča stranka ji tega vprašanja ni (hotela) zastaviti. Gre za dokazno breme tožeče stranke, zato tudi tožena stranka tega ni vprašala, vsekakor pa gre slednje v breme tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Tudi po njeni oceni je izpodbijana sodba nepravilna in v tej zvezi tudi zaključki sodišča prve stopnje. Navaja, da niti malo ni verjeti toženki in pričam, da je denar za nakup stanovanja dala mati toženke. Verjeti je le, da je morda toženka prejela nek denar od svoje matere pred 1. majem 1991, ki pa glede na dejstvo, da toženka ni bila zaposlena in ni prejemala nobenih dohodkov, da je bil ta denar, ki naj ga bi bilo za 7.000.- DEM, bil porabljen za preživljanje. Stanovanjski zakon je bil sprejet šele oktobra 1991 in torej ni moč govoriti, da naj bi bil dan za nakup stanovanja pred 1. majem 1991, ker se takrat sploh ni vedelo, da bo mogoče odkupiti stanovanje pod ugodnimi pogoji. Pritožnika se sprašujeta, zakaj bi šli v Č. pred 1. majem, če se je nakup stanovanja opravil šele avgusta 1992, če bi denar dobili pred 1. majem 1992, bi tudi nakup bil izvršen že prej, saj je cena stanovanj rasla zaradi mesečnega višanja vrednosti točke. Trditve o tem, da je bil denar dan za nakup stanovanja so torej le prirejene pravdi, vendar zelo slabo, tako ni mogoče verjeti v njihovo resničnost, saj so povsem nelogične. Bolj verjetno je torej, da je denar za nakup stanovanja dal pokojni B., ki si je denar prisvojil od svoje matere. Še posebej, ker je toženka izrecno izjavila, da ji je denar dala mati dan pred nakup stanovanja, kar pa nima potrditve v nobeni izpovedi po njej predlaganih prič glede te okoliščine. Upoštevajoč ostala dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ustrezno pojasni (glede prispevkov pokojnega B. in drugih okoliščin) ob upoštevanju dejstva, da je pokojni B. zagotovil oz. dal denar iz posebnega premoženja (ki ga je vzel od svoje matere) pa se pokaže zaključek sodišča, da spada v zapuščino le 40 % vrednosti stanovanja, kot pomoten. Zaključki sodišča ob upoštevanju dejstva okrog nakupa stanovanja, ki gredo v prid B., dajo kvečjemu sklep, da je delež na stanovanju v korist B. vsaj 2/3-ini, če ne že 80%. Glede na to ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen in da znaša delež stanovanja, ki spada v zapuščino 2/3-ini do celote. Težko je verjeti, da bi mati toženke toliko prispevala k preživljanju toženke, da bi bilo to omembe vredno, saj ni izkazano, da bi imela kakšne redne in visoke dohodke. Trditve o delu v T. so samo trditve, ki pa niso izkazane prav z ničemer. Poleg tega pa takšno delo, tudi če bi bilo izkazano, ne prinaša toliko sredstev, da bi zadoščala za preživljanje matere in nato še njene hčerke in vnukinje. Da pa se toženka lahko še vedno preživlja, če tudi ni zaposlena in ne prejema dohodkov je možno le, da ima še vedno preostanek denarja, ki ga je pokojni B. vzel materi od prodaje hiše in stanovanja (zaradi česar se nahaja mati pokojnega B. v kazenskem postopku, ker naj bi ogoljufala kupca njenega stanovanja) in da še kje dela na sivem trgu. Mati toženke gotovo ni zmožna preživljati toženke in jo ni bila niti prej.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Pritožnici izpodbijta dokazno oceno sodišča prve stopnje in na tej podlagi sprejete zaključke, pri tem izpostavljata posamezne okoliščine, ki govorijo v prid njunemu zaključku (glede tožene stranke - da je uspela dokazati, da je stanovanje njeno posebno premoženje; glede tožeče stranke - da je uspela dokazati, da znaša delež pok. B. na stanovanju 2/3), vendar s tem nista uspeli omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo le tiste okoliščine in dejstva, ki jih izpostavljata pritožnici v pritožbah, temveč je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo logične in prepričljive zaključke (dokazno oceno je opravilo v skladu z 8. členom ZPP), svoje zaključke je v izpodbijani sodbi obrazložilo z razumnimi razlogi, ki pritožbeno sodišče v celoti prepričajo, saj so argumenti sodišča prve stopnje logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Vse to, kar navajata pritožnici, je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, vendar ne samo to, temveč tudi druga dejstva, ki jih je ugotovilo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, pri tem pa je pravilno pojasnilo, da mora sodišče pri odločanju o tem, ali pri stanovanju gre za skupno ali posebno premoženje, upoštevati celoto vseh razmerij med toženko in njenim pokojnim partnerjem in način ustvarjanja vsega njunega premoženja. Toženka je spregledala, da je moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi to, da je pokojni B. prejemal nadomestilo plače, da je občasno delal kot keramičar (kar je potrdila tudi sama zaslišana kot stranka) in da je služil tudi s preprodajanjem avtomobilov, zato zaključek sodišča prve stopnje, da brez prispevka pokojnega B. toženka ne bi zmogla kupiti stanovanja in kasnejše prenove, ni protispisen, temveč je rezultat dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ji ni kaj oporekati. Toženka v pritožbi trdi, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ki se nanaša na trditev tožeče stranke v prekinjenem zapuščinskem postopku, to je, da se zaradi pokojnikove goljufije (ker je zadržal denar od kupnine za nepremičnino njegove matere) njegova mati A.B. nahaja v kazenskem postopku, vendar pri tem ne pojasni, katera pravno relevantna dejstva za obravnavano zadevo bi sodišče ugotovilo z razjasnitvijo tega vprašanja in katere zaključke bi lahko iz tega izpeljalo.

Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil prispevek toženke k ustvarjanju skupnega premoženja 60%, prispevek pokojnega B. pa 40%, je pravilen. Nasprotne pritožbene trditve tožeče stranke, ki izpodbija predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je pokojni B. denar za nakup stanovanja vzel od kupnine za nepremičnino, last njegove matere, oz. ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mnogo bolj logična trditev tožene stranke, da je denar za nakup stanovanja toženki dala njena mati, pritožbeno sodišče ni prepričalo. Logični in prepričljivi so zaključki sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s tem natančno analiziralo izvedene dokaze, ob tej analizi je tudi ugotovilo, da je pokojni B. zadržal del kupnine za nepremičnine svoje matere, vendar je obenem ugotovilo, da je le del porabil sam in sicer za skupne namene, kot je pojasnilo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je tudi argumentirano obrazložilo, zakaj je sprejelo trditev tožene stranke, da je denar za nakup stanovanja dala njena mati. Pri ugotavljanju prispevka toženke k ustvarjanju skupnega premoženja je temu dalo ustrezno težo, ko je pravilno zaključilo, da njen prispevek znaša 60%, prispevek pokojnega B. pa 40%. Ugotovitve sodišča prve stopnje imajo podlago v izvedenih dokazih, zaključki so logični, te je sodišče tudi argumentirano obrazložilo z razumnimi razlogi, zato pritožbeno sodišče nima razloga, da jim ne bi sledilo. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da ni izkazano, da bi mati toženke toliko prispevala k preživljanju toženke, da bi bilo to omembe vredno, saj je o tem dejstvu izpovedovala toženka zaslišana kot stranka in njena mati zaslišana kot priča, kar je potrdila tudi priča G.. Te izpovedi je sodišče prve stopnje presodilo in jim je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, dalo pravi pomen.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki nista uspeli s pritožbi, zato nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).