Jedro

Tožnica je uveljavljala razliko pri nadomestilu plače za sporno obdobje iz razloga, ker ji tožena stranka ni izplačevala plače v višini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, zato je bilo nadomestilo za čas bolniškega staleža nižje. Tožnici je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda. Zaradi neplačevanje plače v dogovorjeni višini je bila tožnica prikrajšana tudi pri nadomestilu plače zaradi starševskega dopusta. Iz pritožbenih navedb torej izhaja, da tožnica vtožuje izplačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožene stranke. Tudi v tem delu so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, določeni v 318. členu ZPP (t.j., da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi). Zato je tožničin zahtevek, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače in nadomestilu zaradi starševskega dopusta, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati prikrajšanje pri plači za čas od maja 2010 do avgusta 2010 v skupnem znesku 1.249,87 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu in prikrajšanje pri nadomestilu plače za obdobje od 6. 8. 2010 do 5. 8. 2011 v znesku 4.202,16 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 451,88 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati prikrajšanje pri plači za mesece: december 2008, maj 2009, junij 2009, julij 2009, avgust 2009, september, oktober, november in december 2009, januar, februar, marec in april 2010 v bruto zneskih razvidnih iz I. točke izreka, od teh zneskov odvesti prispevke in davke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Zahtevek iz naslova prikrajšanja pri nadomestilu plače za obdobje od meseca maja 2010 do avgusta 2010 in prikrajšanje pri nadomestilu plače za obdobje od 6. 8. 2010 do 5. 8. 2011 v znesku 4.202,16 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo. Nadalje je naložilo, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati plačo za mesece avgust, september, oktober in november 2011 v zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, od teh zneskov odvesti prispevke in davke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v zneskih razvidnih iz III. točke izreka sodbe, od teh zneskov odvesti davke, tožnici pa izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem koledarskem letu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 606,46 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Proti zavrnilnemu delu I. točke zamudne sodbe se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v celoti ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka, podredno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede prikrajšanja pri nadomestilu plače za obdobje od meseca maja 2010 do avgusta 2010 je sodišče kot razlog za zavrnitev tega dela zahtevka navedlo, da je bila tožnica v obdobju od maja 2010 do avgusta 2010 v bolniškem staležu in se je pripadajoče nadomestilo plače plačevalo iz sredstev ZZZS in ne iz sredstev tožene stranke kot delodajalca. Okoliščina, iz čigavih sredstev se plačuje nadomestilo plače, je nepomembna. Zavezanec za plačilo nadomestila plače delavcu v času njegove nezmožnosti za delo je vedno delodajalec. Zakon določa, kdaj delodajalec izplačuje nadomestilo iz lastnih sredstev, in kdaj v breme zdravstvenega zavarovanja, vendar pa je v razmerju do delavca zavezanec za izplačilo vedno delodajalec, tudi kadar izplačuje nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja. To izhaja iz zakonske določbe tretjega odstavka 137. člena ZDR. Delavec nima nobene pravne podlage, da bi zahtevek za izplačilo nadomestila plače naslovil na ZZZS. Temu sledi tudi določba o izdaji pisnega obračuna plače, ki ga je delodajalec dolžan delavcu izdati tudi za obdobja, ko se nadomestilo plače sicer izplačuje iz sredstev ZZZS. Tožena stranka je to storila tudi za sporno obdobje maj - avgust 2010, vendar v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Prav zaradi te kršitve tožene stranke je bila tožnica v spornem obdobju prikrajšana pri plači in ji je tožena stranka dolžna plačati to prikrajšanje. V primeru prikrajšanja pri plači je delavec v vsakem primeru upravičen zahtevati razliko do pogodbeno dogovorjene višine plače. Iz razlogov sodbe tudi ni razvidno, kako in na kakšni pravni podlagi naj bi bil tožničin zahtevek za plačilo prikrajšanja pri nadomestilu neupravičen prav zaradi njene seznanjenosti s prikrajšanjem. Sodba glede tega nima razlogov. Prav tako je nepomembna okoliščina,da naj bi bil zahtevek po plačilu prikrajšanja pri nadomestilu plače z vidika možnosti refundiranja zneska s strani delodajalca že zastaran, saj postopek ne poteka med delodajalcem in ZZZS zaradi refundiranja nadomestil plače. Pravilnik, na katerega se sklicuje sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ureja samo način povračila nadomestil plač med začasno zadržanostjo od dela delodajalcem in torej v ničemer ne posega v razmerje med delavcem in delodajalcem. Sodišče se tudi ne sme ozirati na zastaranje, saj se dolžnik nanj ne sklicuje. V predmetni zadevi se tožena stranka na to nedvomno ni sklicevala, saj je bila do sedaj v postopku popolnoma pasivna in ni vložila niti odgovora na tožbo.

Glede prikrajšanja pri nadomestilu plače za obdobje od 6. 8. 2010 do 5. 8. 2011, tožnica navaja, da je popolnoma nebistvena okoliščina, ali je tožnica zoper odločbi CSD vložila pravno sredstvo in ali sta odločbi postali dokončni in pravnomočni. Iz navedb tožnice iz tožbe jasno izhaja, da svoj zahtevek utemeljuje na dejstvu, da je delodajalec z izplačevanjem plače v nižjem znesku od pogodbeno dogovorjenega povzročil, da je bila nižja tudi osnova za izračun starševskega nadomestila. Iz navedb tožnice tudi jasno izhaja, da je pravna podlaga za ta del zahtevka odškodninska odgovornost delodajalca. Tožnica je opredelila protipravno ravnanje tožene stranke (izplačevanje plače v nižjih zneskih od pogodbeno dogovorjenih), škodo (prikrajšanje pri starševskih nadomestilih) in vzročno zvezo (ravnanje tožene stranke je neposredno imelo za posledico nižje starševsko nadomestilo). Ta del tožbenega zahtevka je torej utemeljen na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Navaja, da je nejasna obrazložitev v delu, da tožnica ni postavila odškodninskega zahtevka v tej zvezi. Tožnica pred vložitvijo tožbe res ni naslovila odškodninskega zahtevka na toženo stranko, v sami tožbi pa je tožnica zahtevo za plačilo prikrajšanja pri starševskih nadomestilih utemeljila na odškodninski podlagi, zato je v zvezi s tem navedla vsa pravno relevantna dejstva, da je tožba sklepčna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (zavrnilni del zamudne sodbe) v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi in skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom (drugi odstavek I. točke izreka zamudne sodbe) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja in nadomestila plače za obdobje od maja 2010 do avgusta 2010 in tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače za čas od 6. 8. 2010 do 5. 8. 2011 v znesku 4.202,15 EUR bruto.

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ter ker ni podala odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti. Izdaja zamudne sodbe je dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V primeru da iz dejstev, ki so navedeni v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 318. člena ZPP), izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Taka zavrnilna sodba se izda le na podlagi pisnih vlog, torej sodišče pred njeno izdajo ne preizkuša resničnosti dejanskih trditev, temveč le sklepčnost tožbe.

Sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače za obdobje od meseca maja 2010 do avgusta 201, ker je bila tožnica v bolniškem staležu in se je nadomestilo kot plača izplačevalo iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ne iz sredstev tožene stranke. Zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni postavila odškodninskega zahtevka zoper delodajalca. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek po plačilu prikrajšanja pri nadomestilu plače zaradi starševskega dopusta za čas od 6. 8. 2010 do 5. 8. 2011, ko je bila tožnica na porodniškem dopustu in dopustu za nego in varstvo otroka. Ker tudi v tem primeru tožnica ni postavila odškodninskega zahtevka, je tožbeni zahtevek po plačilu prikrajšanja sodišče prve stopnje zavrnilo.

Tožnica je uveljavljala razliko pri nadomestilu plače od maja 2010 do avgusta 2010 iz razloga, ker ji tožena stranka ni izplačevala plače v višini, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi, zato je bilo nadomestilo za čas bolniškega staleža nižje. Tožnici je zaradi ravnanja tožene stranke tako nastala škoda. Tožnica je bila zaradi ravnanja tožene stranke (neplačevanje plače v dogovorjeni višini) prikrajšanja tudi pri nadomestilu plače zaradi starševskega dopusta. Iz pritožbenih navedb torej izhaja, da tožnica vtožuje izplačilo škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožene stranke.

Ker je tudi zavrnilna zamudna sodba iz tretjega odstavka 318. člena ZPP izdana brez sodelovanja tožene stranke, veljajo glede dejanskega stanja enaka pravila kot za zamudno sodbo, izdano v smislu prvega odstavka 318. člena ZPP.

Ker so bili tudi v tem delu izpolnjeni vsi pogoji določeni v 318. členu ZPP, t.j., da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za tožbeni zahtevek, s katerimi stranki ne moreta prosto razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi, se ugotovi, da so bili v zadevi v celoti izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v smislu določb 1. odstavka 318. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji, da iz navedb v tožbi v celoti izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo prikrajšanja pri nadomestilu plače in nadomestilu zaradi starševskega dopusta, pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške odmerjene na 451,88 EUR (nagrado za postopek, pavšalni znesek ter 22 % DDV).