Jedro

Pri odškodninah zaradi smrti bližnjega mora biti sodišče še posebej pozorno, da odškodnina ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, ker gre za posredne oškodovance in posebej zaradi pietete do pokojnika. Intenziteta čustvene navezanosti in prepletenost ter intenzivnost odnosov znotraj življenjske skupnosti in ravnanja oškodovancev po smrti bližnjega odločilno vplivajo na presojo sodišča, ko ocenjuje, katera je tista višina denarne odškodnine, ki je pravična in bo glede na konkretne okoliščine primera, ob upoštevanju sodne prakse pri priznavanju odškodnin v podobnih primerih, predstavljala za oškodovance pravično zadoščenje in ne bo v nasprotju z njeno naravo in namenom.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1.Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati prvotožniku M. U. znesek 7.000,00 EUR, drugo tožniku R U. znesek 13.000,00 EUR in tretje tožniku T. U. znesek 13.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: prvemu tožniku od zneska 1.677.480,00 SIT za čas od 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.000,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; drugo tožniku od zneska 3.115.320,00 SIT za čas od 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 13.000,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter tretje tožniku od zneska 3.115.320,00 SIT za čas od 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 13.000,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Kar zahteva tožeča stranka več (prvo tožnik še plačilo 13.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila; drugo tožnik 28.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila, tretje tožnik 28.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila in glede plačila denarne rente drugo in tretje tožniku, vsakemu v znesku 250,38 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa vnaprej do vsakega 15. dne v mesecu), se zavrne.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 161,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvo tožniku za nepremoženjsko škodo zaradi smrti zakonskega partnerja 5.000,00 EUR, drugo in tretje tožniku pa za duševne bolečine zaradi smrti matere vsakemu po 6.500,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvo tožniku od zneska 1.198.200,00 SIT za čas od vložitve tožbe 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 5.000,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, drugo tožniku od zneska 1.557.660,00 SIT za čas od 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.500,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila ter tretje tožniku od zneska 1.557.660,00 SIT za čas od 22. 9. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 6.500,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I). Kar je zahtevala tožeča stranka več je zavrnilo in sicer, da mora tožena stranka plačati prvo tožniku še 15.864,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila, drugo tožniku 35.229,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila in tretje tožniku 35.229,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2006 dalje do plačila ter da mora tožena stranka drugemu in tretjemu tožniku plačevati rento, vsakemu v znesku 250,38 EUR, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa vnaprej do vsakega 5. dne v mesecu (točka II). Prvo sodišče je še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka III).

2. Tožniki s pritožbo izpodbijajo sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navajajo, da je prvo sodišče tožnikom za nepremoženjsko škodo zaradi smrti bližnjega priznalo prenizko odškodnino, prvo tožniku v višini 5,03 povprečne plače, drugo in tretje tožniku pa v višini 6,54 povprečne plače. Iz priloženih odločb Vrhovnega sodišča RS izhaja, da so sodišča prisojala oškodovancem odškodnino zaradi smrti bližnjega v zneskih, ki so od 200 % do 500 % višji od zneskov, ki so bili prisojeni tožnikom. Sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine ni upoštevalo: grozljive okoliščine smrti žene oziroma matere, da je bil tožnik prisoten pri umoru, da je s pokojno načrtoval skupno prihodnost, dolžine partnerske zveze, da je bila smrt pokojne razlog za psihične težave tožnikov in mladost drugo in tretje tožnika. Drugo in tretje tožnik sta imela z materjo dober odnos, zaradi smrti matere pa se je pri tretje tožniku učni uspeh poslabšal. Tretji tožnik je vsakokrat doživljal grozo, ko so mediji pisali in objavljali prispevke o umoru matere. Tožeča stranka je predlagala izvedenca psihiatra, vendar sodišče na predlog strank ni bilo vezano, tožeča stranka pa je v postopku predlagala, da se postavi nov izvedenec klinični psiholog, takšen dokazni predlog pa je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo. Izvedenec psihiater je upošteval predvsem objektivne faktorje, ki so razvidni iz medicinske dokumentacije, zadržanost tožnikov pri podajanju izjav pa je zmotno razlagal kot preračunljivost. Neutemeljen je očitek izvedenca prvo tožniku, da je bil manipulativen, ker je kot razlog za odhod otrok v dom navedel stanovanjsko stisko in ne domnevno družinsko nasilje. Tožniki so izpovedali, da je bil razlog za odhod v dom stanovanjska stiska. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjav tožnikov na pregledu pri izvedencu, razlogov za takšno postopanje pa ni obrazložilo. Izvedenec je izpovedal, da je možno, da prvo tožnik žaluje, čeprav navzven ne kaže znakov žalosti. Izvedenec ugotavlja, da je drugo tožnik zadržano opisoval svoje čustvovanje, ker se težko besedno izraža in težko kaže čustva, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Izvedenec je ugotovil manjšo intenzivnost duševnih bolečin prvo tožnika, kar naj bi kazalo dejstvo, da se je po škodnem dogodku znova poročil in imel še enega otroka, na zaslišanju pa pojasnil, da se o navedeni okoliščini s prvo tožnikom ob pregledu ni pogovarjal. Izvedenec je potrdil, da je lahko vzrok za poroko tudi želja po ponovni ureditvi življenja. Navedene okoliščine vzbujajo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, pri čemer je prvo sodišče nekritično sledilo izvedencu, da vrnitev tožnikov v hišo, kjer se je zgodil škodni dogodek, kaže na manjšo intenzivnost duševnih bolečin. Tudi o navedenih okoliščinah v zvezi z vrnitvijo tožnikov v hišo izvedenec s tožniki ni opravil razgovora. Izvedenec je potrdil, da je možno, da so se tožniki vrnili v hišo zaradi ekonomskih razlogov, hkrati pa je priznal, da se o navedenih dejstvih s tožniki ni pogovarjal. Prvo tožnik je le lastnik desetine hiše, zato s prodajo zagotovo ne bi mogel kupiti novega stanovanja ali hiše, lahko bi pridobival le najemnino. Življenjske izkušnje zadoščajo, da se ugotovi, da tožniki trpijo intenzivne duševne bolečine zaradi smrti žene oziroma matere. Izvedenec je tudi napačno ugotovil, da drugo tožnik v letu 2007 in kasneje ni imel več psihičnih težav. Prvo tožnik še vedno obiskuje psihiatra v prostovoljnem društvu. Nerazumljive so ugotovitve sodnega izvedenca, da številni drugi vzroki kažejo na nervoznost in živčnost prvo tožnika, zaradi katerega jemlje tudi Lexaurin. Pred škodnim dogodkom prvo tožnik več let ni bil pri psihiatru in pred umorom žene nikoli ni jemal Lexaurina, kar pomeni, da so pri prvo tožniku nastale škodne posledice. Nerazumljivo je tudi mnenje izvedenca, da sta otroka manj trpela zaradi umora matere, ker sta bila predhodno v Mladinskem domu Malči Beličeve. Navedene ugotovitve izvedenca so v nasprotju z življenjskimi izkušnjami in stroko. Zmotna je tudi odločitev prvega sodišča glede rente, da bi pokojna prispevala za drugo in tretje tožnika mesečno le 75,00 EUR preživnine. Prvo sodišče ni upoštevalo ostalih opravil, ki jih je pokojna naredila za drugo in tretje tožnika, ki jih je možno ovrednotiti v denarju.

3. Pritožba je deloma utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihologa, saj je sledilo dokaznemu predlogu tožnikov in postavilo izvedenca psihiatra, kot so tožniki predlagali. Nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem pa ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. Izvedenec je odgovoril na odločilna strokovna vprašanja, ki so omogočala individualizacijo in objektivizacijo pravične odškodnine, glede na okoliščine primera. Izvedenec je ob upoštevanju pravil stroke, na podlagi zdravstvene dokumentacije, pridobljenih izjav tožnikov in drugih dokazov, ki so bili priloženi v sodnem postopku, celovito opisal družinsko življenje tožnikov s pokojno, njihovo povezanost in navezanost ter intenziteto in trajanje duševnih bolečin tožnikov po škodnem dogodku, zato ni bilo nobene potrebe, da se postavi nov izvedenec. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na priznanje višine odškodnine. Pri priznanju odškodnine je prvo sodišče navedlo odločilna dejstva, pri določitvi njene višine, pa je glede na individualne okoliščine konkretnega primera in sodno prakso tožnikom priznalo prenizko odškodnino.

5. Pravno podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega določa 180. člen Obligacijskega zakonika (2). Višina odškodnine se določi glede na objektivne kriterije, ki se odražajo v primerjavi odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih, načelo individualizacije pa zagotavlja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo individualne lastnosti (posebnosti) konkretnega primera, zaradi katerih je lahko odškodnina višja ali pa tudi nižja, glede na podobne primere iz sodne prakse. Pri odškodninah zaradi smrti bližnjega mora biti sodišče še posebej pozorno (3), da odškodnina ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (4), ker gre za posredne oškodovance in posebej zaradi pietete do pokojnika. Človekovo življenje nima denarne vrednosti, zato odškodnina iz navedenega naslova predstavlja le zadoščenje (satisfakcijo) zaradi trajnega posega v življenjsko skupnost. Intenziteta čustvene navezanosti in prepletenost ter intenzivnost odnosov znotraj življenjske skupnosti in ravnanja oškodovancev po smrti bližnjega odločilno vplivajo na presojo sodišča, ko ocenjuje, katera je tista višina denarne odškodnine, ki je pravična in bo glede na konkretne okoliščine primera, ob upoštevanju sodne prakse pri priznavanju odškodnin v podobnih primerih, predstavljala za oškodovance pravično zadoščenje in ne bo v nasprotju z njeno naravo in namenom.

6. Tožniki so k pritožbi priložili triintrideset sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je bila oškodovancem priznana odškodnina iz naslova nepremoženjske škode zaradi smrti bližnjega. Iz navedenih odločb izhaja, da se najvišje odškodnine za to vrsto škode v povprečju gibljejo v višini 25 povprečnih plač, v primeru umora je bila priznana oškodovancem odškodnina tudi v višini 30 povprečnih plač, vse ostale odločbe pa bistveno odstopajo od povprečja brez pravno utemeljenih razlogov, zato jih ni mogoče primerjalno upoštevati. Dejanske okoliščine, ki so bile v navedenih sodnih odločbah podlaga za priznanje odškodnine oškodovancem zaradi smrti bližnjega, se odločilno razlikujejo od dejanskih okoliščin, ki so obstajale med tožniki in pokojno in to je razlog, zaradi katerega je bila tožnikom priznana nižja odškodnina, kot v podobnih sodnih primerih. Iz navedenih sodb pritožbeno sodišče povzema posamezne odločilne dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za prisojo višine denarne odškodnine. Iz navedenih odločb izhaja, da je med oškodovancem kot zakoncem ali oškodovancem kot otrokom v razmerju do pokojnika obstajala urejena (vzorna) družinska skupnost, urejeno družinsko življenje, skladen zakon, kjer so se partnerja in otroci dobro razumeli, obstajala je tesna medsebojna povezanost in navezanost, družina je bila močno navezana drug na drugega, vedno skupaj, pokojnik je bil skrben do oškodovancev, njihov vzornik in mentor. V razmerju do zakonskega partnerja se v odločbah navajajo okoliščine, da je obstajal harmoničen zakon, da je bil zakonec nenadomestljiv, da oškodovanec ne more vzpostaviti tudi po daljšem obdobju novega partnerskega odnosa in da s pokojnino od pokojnika skrbi še za starša pokojnika, brata itd. Navedene okoliščine niso bile del družinske skupnosti tožnikov s pokojno oziroma intenziteta povezanosti je bila bistveno manjša, zato je bila tudi intenziteta in trajanje duševnih bolečin zaradi smrti matere oziroma žene bistveno krajša in manj intenzivna kot v navedenih sodnih primerih, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca.

7. V družinski skupnosti tožnikov in pokojne so vladale neurejene družinske razmere, posebej zaradi alkoholizma prvo tožnika in pokojne, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja in zdravstvene dokumentacije. Iz zdravstvene dokumentacije tudi izhaja, da je bilo družinsko ozračje neugodno, otroka sta bila izpostavljena fizičnemu nasilju staršev, predvsem pa prepirom in zanemarjanju, obstajale so tudi težave v procesu šolanja. Zaradi navedenih okoliščin sta bila otroka nameščena v Mladinski dom Malči Beličeve (5). Glede na zdravstveno dokumentacijo in mnenje izvedenca in že opisane neurejene družinske razmere so neutemeljene navedbe tožnikov, da sta bila otroka nameščena v MDMB zaradi stanovanjske stiske oziroma obnove hiše. Neresničnost teh navedb tožnikov potrjuje tudi dejstvo, da sta bila otroka v MDMB nekaj let, iz zdravstvene dokumentacije pa še izhaja, da se je drugo tožnik umikal domu in prvo tožniku, zato se ni želel vrniti domov in je zato izrazil željo, da bi ostal v MDMB, ker se v domu dobro počuti, tudi potem, ko je njegov brat že zapustil MDMB in se vrnil domov.

8. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvo tožnik zanikal, da bi bil nasilen do pokojne žene, čeprav je hkrati priznal, da je obiskoval društvo za nasilno komunikacijo iz razloga, ker naj bi pretepel ženo. Prvo tožnik se je vse od 14. 12. 1994 zdravil zaradi alkoholne hepatopatije, v letu 2002 pa je bila izdana prvo tožniku napotnica za zdravljenje alkoholizma in je v procesu zdravljenja odvisnosti od alkoholizma odklanjal hospitalizacijo. Zdravljenje alkoholizma prvo tožnika ni bilo učinkovito, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je škodni dogodek povzročil pri prvemu tožniku potrebo po psihiatričnem zdravljenju, čeprav mu je bil Lexaurin predpisan šele po škodnem dogodku, ugotovljeno pa je bilo, da je bil prvi tožnik že pred škodnim dogodkom navezan na substance. Iz mnenja izvedenca, ki črpa podatke iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je imel prvi tožnik že pred škodnim dogodkom vedenjske in duševne motnje zaradi čezmernega uživanja alkohola, ko pa je prišlo do škodnega dogodka je prišlo pri prvo tožniku do akutne stresne reakcije. Tožnik je imel tri dni hude bolečine, nato je bila stopnja bolečin srednje do hude intenzitete tri tedne, nato so bile bolečine hude intenzitete šest mesecev, po zdravljenju na EKI se je intenziteta bolečin zmanjševala v blage bolečine in izzvenela v petih mesecih (6). Iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi prvi tožnik po navedenem obdobju obiskoval psihiatra zaradi duševnih bolečin zaradi smrti svoje žene, kar pomeni, da so duševne bolečine zaradi smrti zakonskega partnerja postopoma izzvenele, kar še posebej potrjuje okoliščina, da se je tožnik leta 2007 poročil, z zakonsko partnerko pa je imel otroka. Življenjska skupnost tožnika s pokojno po intenziteti in stopnji povezanosti ni primerljiva s primeri iz citiranih sodnih odločb, ugotovljene so bile številne okoliščine, zaradi katerih je bila življenjska skupnost prvo tožnika in pokojne obremenjena s številnimi težavami v partnerskem odnosu, ob tem, da dejanske okoliščine potrjujejo, da žalovanje tožnika ni bil dolgotrajen proces. Ob takšnih ugotovljenih okoliščinah je izključena možnost, ki jo izpostavlja pritožba, da je možno, da prvo tožnik žaluje, četudi navzven ne kaže znakov žalosti. Po hospitalizaciji je prvo tožnik še občasno obiskoval psihiatra, marca 2007 pa je psihiatrinja ugotovila, da je evtimen in tudi iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imel izrazitejše psihične težave zaradi škodnega dogodka. V tožnikovem življenju so številni dogodki (težave na delovnem mestu, v družini, alkoholizem), ki niso povezani s škodnim dogodkom, ki pa imajo odločilen vpliv na tožnikove psihične težave in zaradi katerih je odvisen (sedaj) od Lexaurina, ki vpliva na njegovo boljše funkcioniranje čez dan, kot to ugotavlja izvedenec. Pri odmeri odškodnine je pritožbeno sodišče upoštevalo dolgotrajnost življenjske skupnosti prvo tožnika in pokojne, željo po nadaljevanju skupnega življenja in ustvarjanju skupnega premoženja, posebej pa okoliščine nasilne smrti pokojne v prisotnosti prvo tožnika. Prav ima tudi pritožba, da so bili tožniki zaradi slabih ekonomskih razmer prisiljeni znova zaživeti v hiši, kjer je prišlo do tragičnega škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tožniku kot primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti zakonskega partnerja priznalo znesek v višini 7.000,00 EUR (7).

9. Opisane slabe družinske razmere so pomembna okoliščina, na podlagi katere je izvedenec določil intenziteto in trajanje duševnih bolečin drugo in tretje tožnika zaradi smrti matere. Tudi pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve izvedenca, da sta drugo in tretje tožnik trpela nekaj dni po škodnem dogodku intenzivne duševne bolečine, ki so bile nato zmerne še štiri mesece, nato pa so skoraj izzvenele. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile pri tožnikih tudi v času zmernih bolečin in v času, ko so te bolečine postopoma izzvenele, obdobja, ko sta tožnika trpela intenzivnejše duševne bolečine, in sicer takrat, ko sta spremljala poročanje medijev o škodnem dogodku. Med drugo in tretje tožnikom ter pokojno ni bilo takšne povezanosti, kot so ugotovljene in opisane v že navedenih odločbah, ki so jih predložili tožniki, posebej okoliščina, da sta otroka bivala v MDMB. in vsaj med tednom ni bilo neposredne povezanosti staršev z drugo in tretje tožnikom, potrjujejo ugotovitve izvedenca, da sta drugo in tretje tožnik tudi zaradi interakcij z drugimi stvarmi, šolo, kjer sta imela stike s sovrstniki, imela obveznosti in druge aktivnosti, uspela v sorazmerno kratkem obdobju preseči psihične težave zaradi škodnega dogodka, še posebej iz razloga, ker sta se morala zaradi bivanja v MDMB že v zgodnjem mladostniškem obdobju prilagoditi na samostojno življenje, brez intenzivnejše in vsakodnevne pomoči roditeljev. Navedene okoliščine pa ne izključujejo čustvene navezanosti drugo in tretje tožnika na mater, saj sta tožnika vikende preživljala doma pri starših. Smrt matere je bila hud stresni faktor, ki je bil po izpovedbi tretje tožnika še posebej intenziven v obdobjih, ko je preko sredstev javnega obveščanja sprejemal informacije o škodnem dogodku, zato so bile tudi v navedenih trenutkih duševne bolečine drugo in tretjega tožnika zelo intenzivne. Po škodnem dogodku so bile pri drugo tožniku izkazane depresivne motnje, zaradi katerih se je zdravil, pri tretje tožniku pa so bile izkazane prilagoditvene motnje in slabši uspeh v šoli. Pri tožnikih so navedene težave v letu 2006 izzvenele, kar ugotavlja izvedenec na podlagi zdravstvene dokumentacije in razgovora s tožnikoma. Posebno zdravljenje po navedenem obdobju ni bilo potrebno, kar potrjujejo zdravstvena dokumentacija in že opisane okoliščine, ki jih je v mnenju upošteval tudi izvedenec. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine kot pomembne okoliščine upoštevalo mladost drugo in tretje tožnika v času škodnega dogodka, posebej pa še celotne okoliščine, vezane na nasilno smrt matere. Pritožbeno sodišče je drugo in tretje tožniku za duševne bolečine zaradi smrti matere (vsakemu) priznalo odškodnino v višini 13.000,00 EUR (8).

10. Pokojna je prejemala mesečno plačo v višini 400,60 EUR, ob upoštevanju mesečne obremenitve plače v višini 70,94 EUR. Iz naslova družinske pokojnine po materi drugo in tretje tožnika mesečno prejmeta vsak po 203,59 EUR. Pokojna je imela tudi lastne potrebe v višini 250,00 EUR, ki jih pritožba tudi ne izpodbija, tako da je za vsakega otroka lahko namenila le znesek v višini 75,00 EUR. Prvo sodišče zato pravilno ugotavlja, da prispevek pokojne k preživljanju mladoletnih otrok v času njenega življenja ni mogel biti višji od prejemkov, kot jih sedaj prejemata drugo in tretje tožnik. Pritožba opredeljeno ne pojasni, katera ostala opravila, ki jih je opravljala pokojna, bi bilo možno ovrednotiti v denarju, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo za vse tožnike zvišalo, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožniki so deloma uspeli s pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode v višini 16,5%, s celotnim zahtevkom za nepremoženjsko škodo so uspeli v višini 31% oziroma v višini 33%, kar pomeni, da se uspeh, tudi po zvišanju odškodnine, glede na postavljene tožbene zahtevke, ni odločilno spremenil, zato je pritožbeno sodišče o povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje odločilo enako kot sodišče prve stopnje ter odločilo, da je uspeh pravdnih strank polovičen, saj tožeča stranka ni uspela po temelju in višini z rentnim zahtevkom, po temelju je uspela z zahtevkom za nepremoženjsko škodo, po višini pa je uspela le v 31% oziroma 33%. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka pa mora plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 161,50 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo pravdne stroške za sestavo pritožbe v višini 803,25 EUR, za materialne stroške 12,62 EUR in za DDV 163,17 EUR, kar skupaj znese 979,04 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 161,50 EUR.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) Kot v primerih priznanja odškodnine neposrednim oškodovancem.

(4) Kot to določa drugi odstavek 179. člena OZ.

(5) V nadaljevanju MDMB.

(6) V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče o poteku zdravljenja in podrobnejšemu opisu zdravstvenih težav tožnika v času pred in po škodnem dogodku sklicuje na podrobno obrazložene ugotovitve prvega sodišča. (7) Kar predstavlja 7,04 povprečnih plač.

(8) Kar predstavlja 13,08 povprečnih plač.