Jedro

Med dopustne osebne (personalne) dokaze sodi poleg izpovedb prič ter izvida in mnenja izvedenca tudi zagovor obdolženca.

Kadar je priznanje edino dokazno sredstvo, v kazenskem postopku nima procesno pravnih učinkov in za obsodilno sodbo ne zadošča, še vedno pa ima tudi v takšnem primeru priznanje lastnost dokaza oziroma dokaznega sredstva.

Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da "je tudi zagovor obtoženca ali soobtoženca podvržen dokazni oceni sodišča", v nadaljevanju pa, da "zagovor soobtoženca ni dokaz v formalnem smislu". Formalno nasprotje v razlogih pritožbenega sodišča zato res obstaja, vendar ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo, pač pa na vprašanje pravne narave.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojenega G.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. in 2. odstavku 249. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo ter določilo kazen 10 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da so obsojenci dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino, vsak po 45.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je deloma ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu G.Z. v pogojni obsodbi preizkusno dobo podaljšalo na dve leti, v ostalem pa je pritožbo državne tožilke ter v celoti pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu G.Z. je naložilo tudi plačilo povprečnine kot stroška pritožbenega postopka v znesku 80.000,00 SIT.

Obsojenčeva zagovornica je dne 2.4.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "zoper sodbo Višjega sodišča v Celju iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP" in vrhovnemu sodišču predlagala, "da ugodi pritožbi zagovornice obdolženca zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 19.5.2000 in obdolženca oprosti obtožbe v celoti".

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. Zahteva po njegovem mnenju izhaja iz napačne predpostavke, da obdolženčeva izpovedba v kazenskem postopku ni dokaz. Njegova izpovedba ima dvojno vlogo in sicer, kot njegova obramba, s katero zavzame svoje stališče do očitkov v obtožbi in navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter kot dokaz, ki lahko prispeva k ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, ki jih mora ugotoviti sodišče. Izpovedbo obdolženca sodišče ocenjuje tako kot vse druge dokaze. Tudi iz določbe 330. člena ZKP, iz katere izhaja, da priznanje obdolženca na glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da izvede tudi druge dokaze, posredno kaže, da je obdolženčev zagovor dokaz.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica izpodbija pravilnost ravnanja prvostopnjskega sodišča, ker je sodbo oprlo na zagovor soobdolžencev. Trdi, da zagovor v slovenskem procesnem pravu ni dokaz v kazenskem postopku, da nima nobene dokazne vrednosti in da zanj tudi ne velja pravilo proste dokazne ocene. Sodišče naj bi prekršilo temeljna načela kazenskega prava, ustave in konvencije o človekovih pravicah, s tem, ko namesto "dokazov uporablja za obsodbo odkritosrčno priznanje za tretjega kot edini dokaz, da je nekdo nekaj storil." Obrazložitev drugostopnjske sodbe naj bi bila sama s seboj v nasprotju, ko hkrati trdi, da zagovor ni dokaz, da pa ga sodišče sme ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, s čimer zagovornica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Dokaz oziroma dokazno sredstvo je lahko v kazenskem postopku vse, kar je mogoče po pravilih logike obravnavati kot vir spoznanja o kakšnem pomembnem dejstvu (razen dokaznih sredstev oziroma načinov dokazovanja, ki jih zakon izrecno prepoveduje oziroma omejuje). Med dopustne osebne (personalne) dokaze sodi poleg izpovedb prič ter izvida in mnenja izvedenca tudi zagovor obdolženca. Ta ima v kazenskem postopku dvojni položaj: po eni strani je subjekt kazenskega postopka, ki so mu zagotovljene vse pravne in dejanske možnosti uveljavljati svojo pravico do obrambe, hkrati pa zagovor predstavlja tudi pomembno dokazno sredstvo, saj sojenje v njegovi odsotnosti sploh ne pride v poštev, če pred tem ni bil zaslišan, sodišče pa je tudi upravičeno, da obdolženca na glavni obravnavi zasliši neposredno. Za presojo obdolženčevega zagovora velja, tako kot za vse druge dokaze, načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), ne glede na strategijo obdolženčeve obrambe (molk, zanikanje, priznanje). Iz načela materialne resnice (17. člen ZKP) izvira tudi dolžnost sodišča, da mora priznanje obdolženca na glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, preveriti, kajti priznanje sodišča ne odveže dolžnosti, da izvede tudi druge dokaze (330. člen ZKP). Kadar je priznanje edino dokazno sredstvo (kar pa se redko primeri), v kazenskem postopku nima procesno pravnih učinkov in za obsodilno sodbo ne zadošča, še vedno pa ima tudi v takšnem primeru priznanje lastnost dokaza oziroma dokaznega sredstva.

Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje zanikal. Dejanje in krivda sta mu bila dokazana na podlagi izpovedb soobsojenih B.P. in D.M., ki sta lastni dejanji in krivdo odkrito priznala, s tem pa sta izpovedovala tudi o obremenilnih dejstvih za obsojenega G.Z. Pravnomočna sodba pa se opira tudi še na nekatere druge dokaze, med drugim na ekspertizo B.S. ter izpovedbo priče C.D. Z navedeno odločitvijo so bila uvodoma predstavljena teoretičnopravna in zakonska izhodišča o pomenu (so)obdolženčevega zagovora kot dokaznega sredstva pravilno upoštevana.

Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo (sodba, stran 3), da "je tudi zagovor obtoženca ali soobtoženca podvržen dokazni oceni sodišča". Ob upoštevanju doslej navedenega pa je napačna trditev iste sodbe, češ da "zagovor soobtoženca ni dokaz v formalnem smislu".

Formalno nasprotje v razlogih pritožbenega sodišča, na katero opozarja zagovornica, zato res obstaja, vendar ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot smiselno zatrjuje, saj se nasprotje ne nanaša na odločilno dejstvo, pač pa na vprašanje pravne narave.

Vrhovno sodišče je na podlagi določbe 1. odstavka 424. člena ZKP preizkusilo tiste kršitve zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), ki jih je bilo mogoče prepoznati iz vsebine vložene zahteve. Zato pavšalnih navedb zahteve o "kršitvah kazenskega prava, ustave in konvencije o človekovih pravicah" ni preizkušalo, saj so nekonkretizirane in neobrazložene.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.