Jedro

Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloča o tem, ali je delodajalec imel razloge za prenehanje delovnega razmerja oziroma ali je bilo prenehanje delovnega razmerja opravičeno, kar pomeni, v obsegu vodenega disciplinskega postopka. Če sodišče v dokaznem postopku ugotovi, da delodajalec ni imel razlogov ali da ni ugotovil vseh dejstev, ki bi jih moral, da bi imel razloge za opravičeno prenehanje delovnega razmerja, razsodi, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, ne sme in ne more pa dopolnjevati postopka ali ugotovitev delodajalca iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in spremenilo sklepe tožene stranke z dne 22.4.2003 in 16.5.2003 o disciplinskem prenehanju delovnega razmerja tožniku tako, da mu je izreklo disciplinski ukrep denarne kazni, ugodilo tožbenemu zahtevku v reintegracijskem delu in mu za nazaj priznalo pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je izpodbijana sodba materialno pravno napačna. Res je sicer, da tožena stranka kvalifikatornih okoliščin ni nikjer navajala, je pa tako v disciplinski odločbi kot v sodnem postopku poudarila, da je tožnik policist in da naloge policista opravlja oborožen, kar daje dejstvu, da je bil med delovnim časom pod vplivom alkohola, posebno težo. Ker gre za spor polne jurisdikcije, bi moralo sodišče voditi postopke tako, da bi ugotovilo, ali so dejansko podane kvalifikatorne okoliščine, ki opravičujejo prenehanje delovnega razmerja. Te okoliščine so del dejanskega stanja. Pravilnost odločitve tožene stranke potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožnik leta 2005 v preiskovalnem zaporu v Franciji. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Ker so kvalifikatorne okoliščine del dejanskega stanja, kot to pravilno navaja tudi revizija, revizijsko sodišče, ki je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, dejanskega stanja v zvezi s kvalifikatornimi okoliščinami ne sme ugotoviti drugače, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje pa je izrecno ugotovilo, da kvalifikatorne okoliščine v tožnikovem primeru niso bile niti ugotavljane niti ugotovljene, sodišče druge stopnje pa, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se v sporni zadevi ne glede na določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) uporabljajo določbe Zakona o policiji (ZPol - Uradni list RS, št. 49/98) in Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), saj se je Zakon o javnih uslužbencih (ZJU - Uradni list RS, št. 56/2002) začel uporabljati šele 28.6.2003. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz 3. alineje prvega odstavka 99. člena ZPol - uživanje alkohola oziroma drugega narkotičnega sredstva med delom, ki zmanjšuje zmožnost za delo - (enaka opredelitev kršitve je tudi v 18. točki prvega odstavka 45. člena ZDDO) in ker je bilo v drugem odstavku 99. člena ZPol določeno, da se za kršitve iz prvega odstavka lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, torej da ta ukrep ni obvezen (obligatoren), bi tožena stranka morala že v disciplinskem postopku ugotavljati tudi to dejansko stanje, oziroma stanje v zvezi z kvalifikatornimi okoliščinami, kot jih je določal drugi odstavek 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.). V drugem odstavku 45. člena ZDDO je bila namreč določba, da se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. do 12. točke prvega odstavka tega člena, za vse ostale hujše kršitve delovnih obveznosti, pa se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, če so s storitvijo ali opustitvijo dejanja nastale hujše posledice za življenje ali zdravje ljudi oziroma za delo državnega organa. Taka kvalifikatorna okoliščina mora biti opredeljena že v odločbi o delavčevi odgovornosti (odločitvi delodajalca), ker mu v nasprotnem primeru sploh ni mogoče izreči najstrožjega disciplinskega ukrepa. In tega v primeru tožnika ni bilo.

Res je, da sodišče v delovnem sporu odloča v sporu polne jurisdikcije, vendar to ne pomeni, da je podaljšana roka delodajalca in da lahko nadomešča stvari, ki jih je ta pri vodenju disciplinskega postopka opustil. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloča o tem, ali je delodajalec imel razloge za prenehanje delovnega razmerja oziroma ali je bilo prenehanje delovnega razmerja opravičeno (enako tudi 9. člen Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca), kar pomeni, v obsegu vodenega disciplinskega postopka. In če v dokaznem postopku ugotovi, da delodajalec ni imel razlogov ali da ni ugotovil vseh dejstev, ki bi jih moral, da bi imel razloge za opravičeno prenehanje delovnega razmerja, razsodi, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo zakonito, ne sme in ne more pa dopolnjevati postopka ali ugotovitev delodajalca iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Glede na povedano in glede na to, da sta obe sodišči ugotovili, da je tožnik dejansko huje kršil delovne obveznosti, sta sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi spremenili odločitve organov tožene stranke in za ugotovljeno kršitev delovnih obveznosti tožniku izrekli primeren disciplinski ukrep, ki je v skladu z zakonom.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.