Jedro

Tožena stranka je imela zakonsko podlago za odločanje z uporabo diskrecijske pravice, odločila je v mejah pooblastila, ki ji ga daje zakon in je svojo odločitev ustrezno obrazložila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Črne Gore, imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da je vlogo vložil v 6-mesečnem zakonskem roku, da pa ni bilo mogoče ugotoviti ali tožnik tudi dejansko živi v Republiki Sloveniji, ker pri zaslišanju ni hotel dati pojasnila o tem, kje večinoma živi. Tožena stranka je v postopku ugotavljala tudi obstoj razlogov iz 8. točke 10. člena v zvezi s 3. odstavkom 40. člena že navedenega zakona t.j. ali bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. V zvezi s tem tožena stranka v odločbi navaja, da je tožnik organiziral javne shode, na katerih je s svojim vztrajnim zavzemanjem za nadaljnji status Slovenije v okviru Jugoslavije vzpodbujal nacionalno nestrpnost ter s tem povzročal splošno ogorčenje državljanov Republike Slovenije do take mere, da je prišlo do kršitev javnega reda in miru. Tožnikova dejavnost je že od seznanitve slovenske javnosti s programom osamosvojitve Slovenije dalje splošno znano dejstvo, zato tožena stranka v skladu z določbo 160. člena zakona o splošnem upravnem postopku teh dejstev ne dokazuje. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije in da zato ocenjuje, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Zato je, v skladu z diskrecijsko pravico iz 3. odstavka 40. člena že citiranega zakona, tožnikovo vlogo zavrnila.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da način kako je obrazložena zavrnitev njegove vloge za pridobitev državljanstva, kaže na zavestno politično manipulacijo. Tožena stranka ignorira veljavno zakonodajo. Tožnikovi odsotnosti ne more avtomatsko slediti odpoved stalnega prebivališča. Domneva uradnika tožene stranke glede njegovega stalnega prebivališča je samo domneva in zato brezpredmetna. Njegovo politično prepričanje in delovanje je res splošno znano. Bilo je v skladu s takrat veljavno zakonodajo in ne more biti predmet barantanja z vpisom v knjigo državljanov Republike Slovenije. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov, ki so navedeni v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni pravica, ki bi se lahko pridobila z "vpisom v knjigo državljanov Republike Slovenije". Zakon o državljanstvu Republike Slovenije taksativno določa načine in pogoje za pridobitev državljanstva. Iz razlogov, ki so povezani z osamosvojitvijo Republike Slovenije, navedeni zakon v prehodni določbi 1. odstavka 40. člena omogoča državljanom drugih republik nekdanje SFRJ pridobitev državljanstva Republike Slovenije pod zelo ugodnimi pogoji. Hkrati pa ta zakon daje tudi diskrecijsko pravico toženi stranki, da lahko osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena, zavrne vlogo za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena navedenega zakona - to je, če bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Ta zakonska določba daje toženi stranki pravico, da na podlagi vedenja osebe v preteklosti, sklepa o njeni lojalnosti do države v prihodnosti.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla ugotovljeno dejansko stanje iz katerega izhaja, da je tožnik deloval proti osamosvojitvi Slovenije, da je z organiziranjem javnih shodov vzpodbujal nacionalno nestrpnost, tako da je prihajalo do kršitve javnega reda in miru. Tožena stranka v izpodbijani odločbi daje tudi razloge, ki so bili odločilni za uporabo diskrecijske pravice. Ker je tožnik deloval proti interesom Republike Slovenije, je tožena stranka ocenila, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka imela zakonsko podlago za odločanje z uporabo diskrecijske pravice, da je odločila v mejah pooblastila, ki ji ga zakon daje in da je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila (2. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Tožnikovih navedb v tožbi, da gre s strani tožene stranke za zavestno politično manipulacijo, sodišče ne more presojati, ker gre zgolj za pavšalne trditve. Po oceni sodišča tudi niso utemeljene tožnikove navedbe, ki bi naj dokazovale zavestno ignoranco veljavne zakonodaje. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo stalno prebivališče, so namreč brezpredmetne, saj z izpodbijano odločbo tožniku ni bilo "odpovedano stalno prebivališče", niti ni tožena stranka tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo zavrnila na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - da tožnik ne izpolnjuje pogojev glede stalnega prebivališča in dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ugotavlja, da ni bilo mogoče ugotoviti ali je tožnik, potem ko je bil razrešen funkcije predsednika stranke, dejansko živel v Republiki Sloveniji, vendar je njegovo vlogo zavrnila na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena navedenega zakona. Slednja določba pa pride v poštev pri osebah, ki izpolnjujejo pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona.

Tožnikovo politično prepričanje je njegova osebna pravica. Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni tožnikovo politično prepričanje, temveč njegovo konkretno vedenje in delovanje proti osamosvojitvi Republike Slovenije, kar tožnik v tožbi niti ne izpodbija.

Iz vseh navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožnikovo tožbo, na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).