Jedro

Načelo materialno procesnega vodstva velja ne glede na vrsto postopka, tudi v družinskih sporih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na znižanje preživnine iz 694,24 EUR na 300,00 EUR za vsakega od mladoletnih tožencev. Tožeči stranki je na račun tožene naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 690,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita absolutno kršitev določb pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti, saj ga v postopku ni zaslišalo, kljub pravočasnemu opravičilu. Meni, da bi ga sodišče moralo pozvati na predložitev potrdila o zdravstveni nezmožnosti in v tem obsegu opraviti materialno procesno vodstvo. Dodaja, da bi ga sodišče, če je menilo, da tožnik določenih trditev glede spremenjenega premoženjskega položaja ni podal, moralo pozvati na dopolnitev trditev. Zmotno je stališče sodišča, da je na nepopolnost tožnikovih trditev opozorila tožena stranka. Sodišče tudi zmotno meni, da materialno procesnega vodstva ni v sporih, ki se nanašajo na družinska razmerja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik zmožen plačevati prvotno določeno preživnino. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na poslovne izide družbe S., d. o. o., ter tožnika enačiti z družbo, v kateri je zgolj zaposlen. Sodišču očita zmotno uporabo pravila o dokaznem bremenu, saj bi tožnikovo višje premoženjsko stanje od zatrjevanega morala dokazati tožena stranka, ki se je na to dejstvo sklicevala. Sklepanje sodišča, da bo tožnik zmožen plačevati preživnino tudi v prihodnje, saj je plačal 13.000,00 EUR zapadlih preživnin, je nelogično. Dodaja, da cilj določitve preživnine ne bi smel biti v tem, da je znesek tako visok, da ga preživninski zavezanec ni zmožen plačevati. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na znesek sejnin, saj je šlo za enkraten dohodek, ki po odbitju davka omogoča le plačilo enomesečne preživnine. Sodišče je trditev tožencev o dragih silvestrovanjih neutemeljeno štelo za priznano. Hkrati sodba ne razmejuje med preživnino, ki za oba toženca znaša 1.500,00 EUR mesečno in občasnimi darili, ki stanejo bistveno manj in ne morejo vplivati na vprašanje tožnikove preživninske zmožnosti. Sodišče je napačno ugotovilo tudi premoženjsko stanje na strani tožencev, saj si z oddajanjem nepremičnine ustvarjata dohodke in so njune preživninske potrebe posledično manjše. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da sta se tožniku po določitvi preživnine rodila še dva otroka, do katerih ima prav tako preživninsko obveznost. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka podala pomanjkljive trditve (da zahtevka ni substancirala s pravno relevantnimi dejstvi, ki bi zahtevek utemeljevala tako po temelju kot po višini), s strani tožeče stranke predložene dokaze pa je ocenilo kot neprepričljive.

6. V skladu z 285. členom ZPP sodnik postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih ali popolnih dokazov zanje, je dolžno stranko na to opozoriti. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo sodišče stranko opozoriti, da njene trditve o dejstvih ne zadostijo zakonskemu dejanskemu stanu, določenem v 132. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Šele če se tožeča stranka na poziv sodišča ne bi odzvala, bi lahko sodišče njene trditve štelo za pomanjkljive. Drži sicer, da materialno procesno vodstvo ni potrebno, če na pomanjkljivost trditvene podlage stranko opozori nasprotna stranka. Vendar pa v konkretnem primeru takšnega ugovora oz. opozorila tožene stranke ni bilo. V pripravljalnih vlogah je zgolj opozarjala na pomanjkljive dokaze glede tožnikovih spremenjenih premoženjskih razmer in ne na pomanjkljivost trditev glede premoženjskih razmer ob določitvi preživnine.

7. Načelo materialno procesnega vodstva velja ne glede na vrsto postopka. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da v družinskih sporih, kjer je res v ospredju ugotavljanje in zagotavljanje koristi otrok, zavezanosti sodišča k navedenemu načelu ni. ZPP namreč podlage za takšno razlikovanje ne daje. Obveznost sodišča, da razkrije svoje pravno naziranje strankam in jih (v primeru pomanjkljivega navajanja dejstev) k dopolnitvi dejstev spodbudi, pa nenazadnje izhaja tudi iz ustavne pravice enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS) (1).

8. Ker prvostopenjsko sodišče materialnega procesnega vodstva ni izvedlo, tožniku pa je očitalo pomanjkljivo trditveno podlago in ga ni pozvalo k dopolnitvi, mu je s svojim ravnanjem odvzelo možnost obravnavanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje odpravi očitano kršitev.

9. V ponovljenem postopku naj tako sodišče tožniku omogoči, da poda trditve glede razmer ob določitvi preživnine v letu 2004. Sodišče sme na zahtevo zavezanca znižati z izvršilnim naslovom določeno preživnino, le če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti (2) zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (primerjaj 132. člen ZZZDR). Navedena zakonska določba je primarna pri uporabi materialnega prava v tem sporu, saj je šele ob ugotovljenih spremenjenih okoliščinah mogoče znova presojati višino preživninskega prispevka (glede na izhodišča 123., 129., in 129. a člena ZZZDR). Šele, ko bo sodišče s takšnimi podatki razpolagalo, bo mogoča njihova primerjava z zatrjevanim poslabšanjem premoženjskega stanja in presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju in višini. Pritožbeno sodišče se zato do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj bo odločanje o temelju in višini tožbenega zahtevka mogoče šele, ko bo sodišče prve stopnje pridobilo (oziroma poskušalo pridobiti) vse pravno relevantne trditve.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj Odločbo US RS Up 373/97 z dne 22. 2. 2001. (2) Pritožnik utemeljeno opozarja, da že to, da sta se mu rodila še dva otroka, predstavlja spremembo, višje sodišče pa pojasnjuje, da ta ni odločilna v smislu določbe 132. člena ZZZDR oz. ne predstavlja spremembe toženčevih premoženjskih zmožnosti le v primeru, če so tožnikove premoženjske zmožnosti izrazito nadpovprečne.