Jedro

Do pobotnega ugovora se je sodišče opredelilo. Pri tem je dokaze tožene stranke ocenilo kot nezadostne. Čeprav se ni opredelilo do prav vsakega dokaza, ki ga je ta predložila, je pojasnilo, da ocenjuje, da ti ne morejo privesti do zavrnitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo delno razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115331/2013 z dne 16. 7. 2013 v prvem odstavku izreka, za znesek glavnice 887,01 EUR, in v tem delu postopek ustavilo (sklep). Citiran sklep o izvršbi je obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo 441,20 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka za plačilo 41,00 EUR izvršilnih stroškov, v preostalem delu pa je stroškovni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo v plačilo 189,83 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka.(1) Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je (smiselni) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dvakrat prisodilo zakonske zamudne obresti od računov št. 20454 in 31069. Res je, da je v okviru odločitve o glavnici zajeta tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od navedenih računov, obračunanih od zapadlosti posameznega računa do njunega plačila. V nadaljevanju (torej v delu izreka, ki se glasi: „in zakonske zamudne obresti od zneska 0,55 EUR od 12. 7. 2012 do plačila in od zneska 200,22 EUR od 31. 12. 2013 do plačila“) pa so zajete procesne obresti – torej obresti od obresti, ki jih tožena stranka še ni plačala, tožeča stranka pa njihovo plačilo zahteva (skladno s 381. členom Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Obrazložitev v zvezi s tem, kaj je tožena stranka plačala in časa ne (torej kaj še dolguje) ter kako so obresti obračunane, je sodišče prve stopnje podalo v 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Višje sodišče njegovim razlogom v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

6. Nadalje so neutemeljeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vrstnega reda vračunavanja obveznosti plačanih računov (287. člen OZ). Slednje je sledilo navedbam tožeče stranke, da je s prejetimi plačili vselej korektno zapirala obveznosti tožene stranke.(2) Po pravilih o dokaznem bremenu je pravilno presodilo, da bi morala nasprotno (torej, da je plačala prav vtoževane račune in ne tistih, ki so zapadli pred njimi) dokazati tožena stranka. Ocenilo je, da ji to ni uspelo – torej, da dokazi, ki jih je predložila (saldakonti, obvestila o zapiranju dobropisov z računi, izpiski iz arhiva ter sporočilo o prometu) ne morejo ovreči trditev tožeče stranke, da računi, sporni v tem postopku, niso bili plačani. Takšna ugotovitev predstavlja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker gre v obravnavni zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), izpodbijanje dokazne ocene (ki pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) ni mogoče (prvi odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče zato teh ugovorov ni vsebinsko presojalo.

7. Z očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora, ki ga je tožena stranka podala tožeči z obvestili o zapiranju dobropisov in do listine, naslovljene „Odgovor na vaš ugovor po opominu pred tožbo št. 450/31/2012/2“ pritožba smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi takšna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da do pobota ni prišlo, ker tožena stranka ni izkazala, da bi terjatve plačala. Do pobotnega ugovora se je torej opredelilo. Pri tem pa je dokaze tožene stranke ocenilo kot nezadostne. Čeprav se ni opredelilo do prav vsakega dokaza, ki ga je ta predložila, je pojasnilo, da ocenjuje, da ti ne morejo privesti do zavrnitve zahtevka. Tudi takšna ugotovitev pomeni dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta pa, kot že rečeno, pomeni ugotovitev dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbene presoje.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek res delno umaknila. V nasprotju s pritožbenim prepričanjem, pa je po oceni višjega sodišča to storila takoj po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost izpolnila (torej, ko je dva izmed vtoževanih računov plačala). Zahtevek po računu št. 20454 je umaknila v dopolnitvi tožbe (torej v prvi vlogi, vloženi po tem, ko je tožena stranka račun plačala), zahtevek po računu št. 31069 pa v svoji prvi pripravljalni vlogi (vloženi le nekaj dni po prejemu plačila s strani tožene stranke). Navedeno sovpada s časovnim standardom „takoj“, ki je naveden v prvem odstavku 158. člena ZPP.

9. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožeča stranka. Odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča in zato stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Prvotno je vložila pritožbo zoper sklep in sodbo sodišča prve stopnje, vendar je pozneje pritožbo zoper sklep umaknila. Višje sodišče je zato ni presojalo.

Op. št. (2): Tožeča stranka je trdila, da je najprej zapirala najstarejše neplačane račune, saj tožena stranka ob posameznih plačilih ni konkretno navedla katere račune plačuje.