Jedro

Osnova za izračun odpravnine trajno presežnemu delavcu je povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, t.j. povprečna plača delavca v zadnjih treh mesecih dela pri delodajalcu.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 153.309,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1992 dalje do plačila in stroške postopka v višini 35.005,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V presežnem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika po odpravnini ugodilo, se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in v ponovitvenem postopku zasliši predlagane priče za ugotovitev pravega dejanskega stanja, saj prvostopenjsko sodišče ni v celoti razjasnilo dejanskega stanja glede upravičenosti tožnika do odpravnine. Pismeni sporazum o odpovedi odpravnine res ni bil napisan, je pa moč odpoved odpravnine dokazati s pričevanjem takrat najbolj odgovornih delavcev v družbi, saj je tožnik sam zahteval, da se ga opredeli kot trajno presežnega delavca, zaradi česar se je v celoti odpovedal tudi odpravnini.

Zoper zavrnilni del sodbe in v povezavi s tem tudi, zoper izrek o stroških se pritožuje tožnik zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem tudi nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi potrdila tožene stranke z dne 8.8.1994 ugotovilo, da je bila povprečna mesečna plača tožnika v zadnjih 3 mesecih 12.775,80 SIT neto, saj iz odločbe o odmeri dohodnine za tožnika za leto 1992 je jasno razvidno, da je bila neto plača za 8 mesecev 130.000,00 SIT. Sicer pa je celo tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo navedla, da naj bi bil tožnik upravičen do 209.662,80 SIT odpravnine, vkolikor bi sodišče zahtevku ugodilo po temelju.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno razloguje določbo 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da je delodajalec dolžan izplačati trajno presežnemu delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj 2 leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih 3 mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Ker se tožnik ni pisno odpovedal pravici do odpravnine, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tožnikovemu zahtevku po izplačilu odpravnine po temelju. Odpravnina po citirani določbi ZDR sicer ni neodtujljiva pravica delavca, zato se ji delavec lahko pravno veljavno odpove, vendar pa mora biti odpoved pravici do odpravnine s strani delavca jasno izražena.

Odpoved mora biti dana brez napake volje, to se pravi, ne da bi bil delavec v to prisiljen ali zaveden. Zato je pritožbena navedba o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede upravičenosti tožnika do odpravnine, ker bi se lahko njegova odpoved dokazala s pričami, pravno neupoštevna, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v ugodenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba tožnika glede višine priznane odpravnine.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila povprečna plača tožnika v zadnjih 3 mesecih dela pri toženi stranki 12.775,80 SIT in jo tudi upoštevalo pri izračunu odpravnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede same višine odpravnine ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Kot izhaja iz fotokopije potrdila o osebnem dohodku v zadnjih 3 mesecih, ki ga je izdala tožena stranka dne 8.8.1994 (priloga A3), naj bi znašala plača tožnika v zadnjih 3 mesecih 38.327,30 SIT, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri izračunu tožnikove mesečne plače (12.775,80 SIT). Vendar pa iz podatkov spisa izhajajo tudi drugačni zneski tožnikovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih 3 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz potrdila o višini osebnih dohodkov izdanega s strani tožene stranke za potrebe zavoda za zaposlovanje dne 3.8.1992 izhaja, da je za zadnje 3 mesece pred prenehanjem delovnega razmerja od 1.3.1992 do 31.5.1992 bil tožniku izplačan povprečni osebni dohodek v višini 31.261,50 SIT bruto (priloga A5). Upoštevajoč ta podatek je zavod za zaposlovanje v skladu z 21. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS št. 5/91, 12/92) odmeril tudi nadomestilo za čas brezposelnosti v višini 70% od te osnove, kar je znašalo po odbitku prispevkov in davkov 14.136,00 SIT neto za prve 3 mesece, za naslednje mesece v višini 60% do osnove pa 12.117,00 SIT neto mesečno. Iz navedene odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti očitno izhaja, da je bila povprečna plača tožnika višja kot tista, ki jo je izračunalo sodišče, saj je že nadomestilo za prve 3 mesece znašalo 14.136,00 SIT neto.

Ker je glede višine priznane odpravnine, oz. vprašanja, koliko je znašala povprečna tožnikova plača v zadnjih 3 mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede zavrnilnega dela sodbe ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek, pri tem pa je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 166. člena ZPP).