Jedro

Za pravno domnevo iz določbe 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja je dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni cesti nahaja katerikoli del zemljišča.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, Ljubljana z dne 1.3.2004 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v upravnem sporu v višini 84.150, 00 SIT v 15 dneh po prejemu sodbe brezobrestno, od dneva zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 1.3.2004. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper 2. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Šmarje pri Jelšah z dne 31.3.2003, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za plačilo odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 30.227.563 DEM, ki predstavlja razliko v vrednosti kmetijskega zemljišča in nezazidanega stavbnega zemljišča, in sicer za dele podržavljenih zemljišč, parcel, št. 30 v površini 260 m2, parcele 31 v površini 271 m2, parcele št. 32 v površini 159 m2 in parcele št. 33 v površini 478 m2, vse k.o. ..., skupaj 1168 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da podržavljenih zemljišč, ki se le z delom svoje površine nahajajo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, ni mogoče šteti kot komunalno opremljenih zemljišč v celotni površini. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da kolikor se je v 60 m pasu ob javni cesti nahajal le del zemljišča, je ta del šteti kot komunalno opremljeno zemljišče in ga vrednotiti kot stavbno zemljišče, preostali del pa je šteti kot komunalno neopremljeno zemljišče in vrednotiti kot kmetijsko zemljišče .

Tožnica v pritožbi in dopolnitvi pritožbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da za stališče sodišča ni podlage. Pojem zemljišča iz 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) ustreza pojmu strnjenega zemljišča z eno parcelno številko in kot tako osnovno enoto zemljiškega katastra po določbah 6,. 7, in 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS, št. 52/2000). Navedeni zakon določa, da je parcela strnjeno zemljišče, ki je v zemljiškem katastru označeno kot parcela s svojo parcelno številko. Po tem zakonu je torej zemljišče, ki leži znotraj ene katastrske občine in je označeno kot parcela s svojo parcelno številko sinonim za parcelo. Ker se zemljišča parcele, št. 30, 31, 32 in 33 k.o. ... s svojim delom nahajajo v 60 m pasu ob javni dovozni poti, bi moral upravni organ odškodnino zanje določiti kot za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, česar ni storil, ker je nepravilno razlagal določbo 3. odstavka 11. člena Navodila, kar izhaja tudi iz sodb prvostopnih sodišč in tudi že pravnomočnih sodb Višjega sodišča v Ljubljani. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo tožničine pritožbene stroške v višini 750 točk, 2% materialnih stroškov, vse povečano za 20 % DDV.

Tožena stranka, Državni pravobranilec Republike Slovenje kot zastopnik javnega interesa in Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Po navedeni določbi se šteje, da je bilo zemljišča možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če so se nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, se zemljišče ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Po presoji pritožbenega sodišča je za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila dovolj, da se v 60 m pasu ob javni dovozni poti nahaja katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage, je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Jasno je, da zadošča, da je tak priključek en sam. Glede na navedeno in glede na to, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot), po presoji pritožbenega sodišča ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je zemljišče šteti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče le, če se v celoti nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti. Posamezni deli zemljiške parcele ne morejo imeti različnega pravnega položaja ne glede stvarnih pravic, ne glede kategorije oziroma pravnega statusa zemljišča. Ob pravilni uporabi navedene določbe za odločitev v tej zadevi ni relevantno, kateri del parcele se nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje pritožbenega sodišča (2. in 3. odstavek 60. člena ZUS).

Tožeča stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. in 1. odstavka 23. člena ZUS). Vrhovno sodišče RS je tožeči stranki priznalo stroške postopka v skladu z zahtevkom in z Odvetniško tarifo, in sicer odvetniške stroške za sestavo pritožbe (tarifna številka 30/4, 18/1), 625 odvetniških točk v znesku 68.750,00 SIT, materialne stroške v višini 2% v znesku 1.375,00 SIT z 20 % DDV, kar skupno znese 84.150,00 SIT.