Jedro

1. Razgovorov A. s tožniki, v okviru katerih je bilo govora o nevarnosti stečaja (kar bi pomenilo, da tožniki do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečajnega postopka ne bi bili upravičeni), ni šteti niti za grožnjo niti za prevaro v smislu 60. oz. 65. čl. ZOR. Verbalna grožnja o možnosti stečaja nad delodajalcem tožnikov ne predstavlja ogrožanja nobene od pravno zavarovanih dobrin, kar bi pri tožnikih povzročilo utemeljen strah, ki bi vplival na oblikovanje njihove volje v zvezi s podpisom ponujenega sporazuma. Tožniki so sporazume o dogovorni odpravnini sklenili zaradi možnosti, da bo nad njihovim delodajalcem izveden stečajni postopek, kar bi lahko pomenilo zmoto v nagibu. Nagib je vzrok, ki ni sestavina pogodbe, pa se stranka vseeno zaradi njega odloči za sklenitev pravnega posla. Zmota v nagibu je kot bistvena zmota upoštevna le v primeru neodplačnih pravnih poslov, kar določa 62. čl. ZOR, sporazumi o dogovorni odpravnini pa to niso.

2. Tožniki vtožujejo odpravnino in so zato navadni sosporniki (2. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP), pri čemer je po 195. čl. ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in je vsak zavezan za plačilo sodne takse glede na višino njegovega tožbenega zahtevka, ki ga v tem sporu vtožuje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na razveljavitev pisnih sporazumov o dogovorni odpravnini, ki jih je tožena stranka sklenila s tožniki, za plačilo vtoževanih zneskov do popolne odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in naložilo tožnikom, da so dolžni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, poleg tega pa je s sklepom o odmeri takse tožnikom odmerilo sodno takso za sodbo in pritožbo glede na višino tožbenega zahtevka, ki ga je vtoževal vsak posamezni tožnik.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da so tožniki podpisali izpodbijane sporazume o dogovorni odpravnini v okoliščinah, ki jih ZOR imenuje prevara in grožnja. Tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navajala resničnega stanja stvari o tem, da je bilo pri toženi stranki govora o možnosti stečaja. Tako je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala, da se predlog stečaja pri toženi stranki ni obravnaval na nobenem sestanku, čeprav je iz listinske dokumentacije razbrati, da je bilo o možnostih stečaja govora na upravnem odboru, v poslovnem poročilu za leto 1995 in v korespondenci med odvetnikom P. in toženo stranko. Zaradi prikazovanja tožene stranke, da bi šlo podjetje v stečaj (do katerega pa ni prišlo) in da bodo delavci ostali brez vseh pravic, je prišlo pri tožnikih do napak volje ob podpisu sporazuma o plačilu nižje odpravnine, kot pa jim bi šla po 36f. čl. Zakona o delovnih razmerjih. Tožena stranka je sicer v konkretnem primeru s prikazovanjem dejanskih okoliščin v zvezi s stečajem povzročila pri tožnikih utemeljen strah za njihovo bodočnost v zvezi z delom, zaposlitvijo, plačo in vsem ostalim, kar sodi zraven. Tožniki so se zaradi grožnje s stečajem bali, da bodo ostali brez sredstev za preživljanje. Ta strah so povzročili delavci tožene stranke, ki so z njimi opravljali razgovore (gospa A.), strah pa izhaja tudi iz obvestil, ki so jih delavci dobili od svojih nadrejenih, ko so jim le-ti prikazovali položaj družbe. S tem je bilo ogroženo preživetje tožnikov, njihovo materialno stanje oz. status, posledično pa tudi čast in celo življenje, to pa je pomenilo ogrožanje dobrin tožnikov, katerih varstvo daje že Ustava RS v 49., 66. in 67. členu. S takšnim prikazovanjem dejanskega položaja je tožena stranka tožnike spravila tudi v bistveno zmoto, pri čemer v skladu s 1. odst. 65. čl. ZOR ni pomembno, ali gre za bistveno ali nebistveno zmoto. Tožena stranka je tožnike spravila v zmoto s prepričevanjem o stečaju, čeprav so vodilni delavci pri toženi stranki že od začetka vedeli, da do stečaja ne bo prišlo. S tem je bila pri tožnikih povzročena bistvena zmota, saj spornih sporazumov ne bi sklenili, če se jim ne bi prikazovalo, da bo šlo podjetje v stečaj in da bodo ostajali brez vsega, zaradi česar je bolje, da vzamejo vsaj nekaj. Tožniki so si še naprej želeli delati v družbi, pri čemer si predstave o stečaju niso izoblikovali že mnogo prej pred podpisom sporazumov, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšno predstavo so si tožniki izoblikovali na podlagi tega, kar so jim povedali nadrejeni delavci, v resničnost njihovih navedb pa so jih prepričevale še ostale okoliščine (stečaji drugih družb v bližnji okolici in drugo). Tožniki pa se pritožujejo tudi zoper sklep o odmeri sodne takse z dne 26.1.2001 iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa. V pritožbi navajajo, da so vsi tožniki vložili eno tožbo z enim tožbenim zahtevkom, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri takse kot osnovo upoštevati seštevek s strani tožnikov uveljavljanih zneskov, ne pa vsakemu tožniku odmeriti sodno takso glede na njegov vtoževani znesek.

V zvezi s pritožbo tožnikov zoper sodbo je tožena stranka podala odgovor na pritožbo s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru na pritožbo navaja, da so delavci sami občutili težko situacijo pri toženi stranki, saj je tožena stranka v spornem obdobju pristopila k prestrukturiranju z namenom, da bi se izognila stečaju. Tožniki zaradi takšne situacije svojih odločitev ob podpisu sporazumov niso oblikovali na podlagi razgovora z M. A., kot to trdijo. Večina od njih je izjavila, da jih k podpisu sporazumov ni nihče silil. Tožena stranka nikakor ni namenoma prikazovala slabega stanja, saj ni verjeti, da bi z namenom, da bi se rešila nekaj delavcev, blokirala dobave kupcem, nenabavljala material, ukinjala delovna mesta in obrate, saj bi bili stroški takšnega izpada dela prav gotovo neprimerno višji, kot pa stroški dela teh delavcev. Ob podpisu sporazuma o dogovorni odpravnini ni bilo nikakršne napake volje, saj so delavci imeli čas za razmislek, lahko so se premislili, kar so nekateri tudi storili. Pri tožnikih je prišlo do zmote v nagibu, saj so bile predstave o situaciji in končnih posledicah le-te v popolni domeni vsakega delavca. Zmota v nagibu pa ni pravno priznana zmota.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tako pri izdaji izpodbijane sodbe kot pri izdaji izpodbijanega sklepa pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnike, priče M. A., N. L., J. M. in J. L. ter izvedlo dokaz s prečitanjem predložene listinske dokumentacije, ugotovilo, da je zahtevek tožnikov za razveljavitev pisnih sporazumov o dogovorni odpravnini, ki jih je tožena stranka sklenila z njimi, neutemeljen, posledično pa je zavrnilo tudi njihov tožbeni zahtevek za izplačilo razlike odpravnine. Ugotovilo je, da volja tožnikov v času sklepanja teh dogovorov ni bila obremenjena z napako v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR). Če je volja sklenitelja pogodbe oz. sporazuma obremenjena z napako, torej, če je do izjave volje prišlo zaradi grožnje (60. čl. ZOR), bistvene zmote (61. čl. ZOR) ali prevare (65. čl. ZOR), potem je takšen pravni posel izpodbojen. Po 1. odst. 112. čl. ZOR lahko pogodbena stranka, v katere interesu je bila izpodbojnost ugotovljena, zahteva, da se pogodba razveljavi. 117. čl. ZOR nadalje določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti oz. enega leta od prenehanja sile, v vsakem primeru pa ta pravica preneha s pretekom 3 let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je vsak od tožnikov z njegovim tedanjim delodajalcem I. H. d.d., katerega pravni naslednik je tožena stranka, sklenil pisni sporazum o dogovorni odpravnini, v katerem je bilo dogovorjeno izplačilo odpravnine v nižjem znesku, kot pa je bila določena v 36f. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR) in s katerim so se tožniki odpovedali razliki do polne odpravnine po citiranem členu ZDR. V tem sporazumu so si tudi izgovorili, da se jim del dogovorjene odpravnine izplača ob izplačilu zadnje plače, preostali del pa naslednji mesec. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, temelječo na izpovedbah tožnikov in prič ter listinski dokumentaciji, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila volja tožnikov pri sklepanju teh pisnih sporazumov o dogovorni odpravnini obremenjena z napako, zaradi katere bi bili ti sporazumi izpodbojni v skladu z določbami ZOR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da so se z ozirom na slabo stanje družbe I. R. (nerentabilno poslovanje, sanacijski ukrepi, veliki stroški zaradi procesa prestrukturiranja, ukinjanje določenih programov, v delu proizvodnje so bili delavci poslani na čakanje na delo doma, nepravočasno izplačevanje prenizkih plač, zaradi česar je prišlo tudi do prekinitve dela), glede na stečaj nekaterih drugih družb v regiji (I. S.) oz. glede na informacije o možnem stečaju obratov vratarne, žage in mehanične delavnice, tožniki odločili, da bodo podpisali ponujene pisne sporazume o izplačilu delne odpravnine. Ta odločitev je prav gotovo temeljila tudi na možnosti izgube zaposlitve zaradi eventuelnega stečajnega postopka nad njihovim delodajalcem. Delavci, katerim je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, v spornem obdobju do odpravnin niso bili upravičeni, saj je delavcem ta pravica pripadala šele s spremembami in dopolnitvami Zakona o jamstvenem skladu (Ur.l. RS št. 53/99), ki je stopil v veljavo 3.7.1999. Pritožbeno sodišče tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da razgovorov A. s tožniki, v okviru katerih je sicer lahko bilo tudi govora o nevarnosti stečaja (kar bi pomenilo, da tožniki do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v posledici začetka stečajnega postopka nad njihovim delodajalcem ne bi bili upravičeni) ni šteti niti za grožnjo niti za prevaro v smislu 60. oz. 65. čl. ZOR. Verbalna grožnja o možnosti stečaja nad delodajalcem tožnikov, kot je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne predstavlja ogrožanja nobene od pravno zavarovanih dobrin, kar bi pri tožnikih povzročilo utemeljen strah, ki bi vlival na oblikovanje njihove volje v zvezi s podpisom ponujenega sporazuma. Predočenje o možnosti stečajnega postopka in pravnih posledicah le-tega ob dejanski situaciji, kakršna je vladala pri delodajalcu tožnikov v spornem obdobju, po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja grožnje, kot jo opredeljuje 60. čl. ZOR. Grožnja, ki v bistvu predstavlja psihično prisilo, le tedaj lahko vpliva na svobodno voljo sklenitelja, če ga neposredno prisili k sklenitvi pravnega posla zaradi utemeljenega strahu, da bo v nasprotnem primeru (torej, če tega posla ne bo sklenil) ogrožena napadena pravno zavarovana dobrina. S seznanitvijo tožnikov o stečaju pa ni prišlo do napada na njihovo dobrino, ki bi bila pravno zavarovana, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožnikov, ki se sklicujejo na zagotovljeno svobodo dela (49. čl. Ustave RS), na dolžnost države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo (66. čl. Ustave RS) in na to, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija in da zakon določa način in pogoje dedovanja (67. čl. Ustave RS).

V konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o bistveni zmoti, v kateri naj bi bili tožniki in zaradi katere naj bi podpisali sporazume o odpravnini. Zmota je bistvena, če predstava sklenitelja pogodbe o določeni okoliščini ne ustreza resničnosti in je sklenitelj ravno zaradi te okoliščine sklenil pravni posel s tako vsebino. Zmota je bistvena, če se nanaša na lastnosti predmeta pogodbe, na osebo, s katero se sklepa pogodba (kadar se sklepa glede na to osebo) oz., če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so tožniki sporazume o dogovorni odpravnini sklenili zaradi možnosti, da bo nad njihovim delodajalcem izveden stečajni postopek, kar pa bi bilo možno opredeliti kvečjemu kot zmoto v nagibu. Nagib je vzrok, ki ni sestavina pogodbe, pa se stranka vseeno zaradi njega odloči za sklenitev pravnega posla. Zmota v nagibu je kot bistvena zmota upoštevna le v primeru neodplačnih pravnih poslov, kar določa 62. čl. ZOR, sporazumi o dogovorni odpravnini pa to niso.

Po stališču pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnikov, iz katerih izhaja, da so tožniki sporazume o dogovorni odpravnini sklenili zaradi prevare. Prvi odstavek 65. čl. ZOR določa, da lahko stranka, pri kateri druga stranka povzroči zmoto ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Pritožbene trditve tožnikov o tem, da jim je tožena stranka dejanski položaj prikazovala zmotno s tem, da jih je prepričevala o stečaju, čeprav so vodilni delavci pri toženi stranki že od začetka vedeli, da do stečaja ne bo prišlo, nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Iz izpovedb tožnikov in prič J. L., N. L. in J. M., pa tudi iz drugih izvedenih dokazov je razvidno, da je bil delodajalec tožnikov v spornem obdobju resnično v težki ekonomski in finančni situaciji. Ta je bila posledica izgube velikega dela južnega trga (80%) in 15 mio DEM likvidnih sredstev, izgube maloprodajne mreže (izguba vseh zalog) in neizterljivost terjatev do kupcev na bivšem trgu, kar je pojasnil J. L.. Tudi iz informacije o poslovanju za obdobje I-VII/95 za I. H. z dne 17.9.1996 (B/4) je razvidno, da je to podjetje v obdobju I-VII/95 in I-VII/96 poslovalo z izgubo, pri čemer so se rezultati tekočega poslovanja za leto 1996 izboljševali. Neuresničevanje planiranih postavk in nedoseganje obsega realizacije ter poslovanje z izgubo od leta 1992 dalje je razvidno tudi iz poslovnega poročila za leto 1995 (B/10), ki je bilo obravnavano na 47. seji upravnega odbora tožene stranke z dne 29.3.1996 (B/19). Na tej seji so člani upravnega odbora razpravljali o izgubi tožene stranke (1 mio DEM v januarju in februarju 1996) in o ukrepih za izboljšanje te situacije. Ekonomske težave tožene stranke so razvidne med drugim tudi iz zapisnika 45. seje upravnega odbora (B/13), kjer se je razpravljalo o združevanju poslovanja družb R., H. in H. ter o oblikovanju ukrepov za izboljšanje tega stanja. Glede na navedeno po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožnikov, da naj bi tožnike vodilni delavci tožene stranke z neresničnimi izjavami spravili v zmoto glede stečaja, zaradi katerega so tožniki podpisali sporazume o dogovorni odpravnini. Iz listinske dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil pri pristojnih organih tožene stranke obravnavan predlog stečaja, čeprav se je o možnosti stečaja sicer govorilo. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno zaključilo, da volja tožnikov v času sklepanja teh sporazumov ni bila obremenjena z napako (60., 61. oz. 65. čl. ZOR), zaradi katere bi bilo potrebno te sporazume razveljaviti. V situaciji, kakršna je bila pri delodajalcu v spornem času, so delavci med možnostjo prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka s pravico do dogovorne odpravnine (za večino od njih tudi s pravico iz 2. odst. 36d. čl. ZDR) in nadaljnim delom pri toženi stranki v težkih ekonomskih razmerah (slabo poslovanje, izplačevanje plač v prenizkem znesku in z zamudo, možnost stečaja delodajalca) izbrali prvo možnost. Neutemeljena je tudi pritožba tožnikov zoper sklep o odmeri sodne takse. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnike v tem individualnem delovnem sporu šteti za navadne sospornike (2. tč. 1. odst. 191. čl. ZPP), pri čemer je po 195. čl. ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka. Vsak navadni sospornik je zavezan za plačilo sodne takse glede na višino njegovega tožbenega zahtevka, ki ga v tem sporu vtožuje. Bistvo navadnega sosporništva je, da je glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati za vsakega sospornika različno sodno odločbo, pri čemer so taki sosporniki le v procesno pravnem razmerju. To pomeni, da so formalni (in ne materialni) sosporniki. Glede na to nastane pri navadnih sospornikih podobna situacija kot v primeru, če je več pravd združenih v skupno obravnavanje. Na podlagi v spornem obdobju še veljavne tč. 5d tar.št. 2 taksne tarife (Ur.l. SRS št. 1/90 - prečiščeno besedilo, 14/91, Ur.l. RS št. 38/96, 20/98, 50/98 - ustavna odločba, 70/2000) se v primeru, če je bilo več pravd združenih v skupno obravnavanje, plača taksa za sodbo v vsaki pravdi posebej, kot da pravde niso bile združene, isto pa velja za sodno takso za pritožbo zoper takšno sodbo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi zoper sodbo in sklep niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi tožnikov kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP, 365/2. čl. ZPP).

Glede na to, da tožniki s pritožbama niso uspeli, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.