Jedro

V primeru enostranske odsvojitve predmeta skupnega premoženja začne zastaranje denarnega zahtevka drugega zakonca teči, ko zaradi pravnomočne sodne odločbe ali sporazuma razvezanih zakoncev, ni več spora o deležu na tem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII. točki izreka (stroškovnem delu) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta, in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 17. 4. 2012 (I. točka izreka), ugotovilo, da tožnici pripada na skupnem premoženju, na idealnem solastniškem deležu do 1/3 parc. št. 607/2, k.o. X. (v naravi stanovanje na naslovu T.), solastninska pravica do 1/5 (oziroma solastniški delež do 1/15 na celotni nepremičnini) (II. točka izreka), ugotovilo, da tožnici pripada na skupnem premoženju 1/5 zneska prejete kupnine iz kupoprodajne pogodbe z dne 27. 9. 2004 za prodano nepremičnino parc. št. 35/5, k.o. Y., v znesku 21.281,92 EUR (III. točka izreka), zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev, da pripada tožnici iz naslova najemnine za stanovanje v T. 5.007,51 EUR, za ugotovitev, da ji pripada iz naslova terjatev za hipotekarni posojili znesek 20.000,00 EUR in znesek 4.613,17 EUR (IV. točka izreka), tožencu naložilo, da tožnici plača 21.281,92 (V. točka izreka), zavrnilo višji zahtevek za izplačilo (VI. točka izreka), in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 3.536,77 EUR (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranka, vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

3. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem (zavrnilnem) delu sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede deležev na skupnem premoženju. Sodišče je tožencu verjelo glede višine dohodkov, ki jih ni izkazal z materialnimi dokazi. Nerazumljivo je, zakaj je tožencu poklonilo vero, čeprav se je med postopkom izkazalo, da ni resnicoljuben (hotel je prikazati, da s tožnico ni imel življenjske in ekonomske skupnosti), in se je z neresničnimi navedbami hotel razbremeniti dajatev tožnici iz naslova deležev na skupnem premoženju. Dejstvo je, da sta obe pravdni stranki zaslužili približno enako, saj sta imeli obe približno enako izobrazbo in sta opravljali približno enako plačano delo. Glede na izobrazbo in vrsto dela tožencu ni mogoče slediti, da je prejemal plačo okrog 1.000,00 EUR mesečno. Trajanje zaposlitve tožnice ne more odločilno za ugotavljanje prispevka k nastanku skupnega premoženja, saj tožnica le kratek čas ni delala. Res je, da ni bila ves čas redno zaposlena, vendar pa so priče potrdile, da je delala na črno. Izpad dohodkov pa je tudi nadomestila s svojim delom in skrbjo v gospodinjstvu. Prispevala je več kot toženec, saj je v gospodinjstvo prispevala zaslužek (plačo), ki ga je prejela za svoje delo. Z delom doma in skrbjo za otroka je omogočila toženi stranki, da je lahko pridobivala skupno premoženje. Prispevek tožeče stranke glede varstva in vzgoje otroka ter delo v gospodinjstvu je nesporno večji od prispevka tožene stranke, čemur toženec izrecno ni nasprotoval. Sodba ne obrazloži načina ugotovitve prispevka strank k nastanku skupnega premoženja, ne obrazloži, zakaj znaša prispevek tožnice le 1/5, prispevek toženca pa 4/5. Nasprotuje dokazni oceni sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi prejela doto. Da bi bila dota lahko dana so potrdile zaslišane priče, ki so povedale tudi, da toženec pred poroko ni imel denarja. Navajanje tožnice v zvezi z doto je bolj verjetno. Sodba brez materialnega dokaza ugotovi, da naj bi toženec iz kupnine, ki jo je prejel za nepremičnino – stanovanjsko hišo na parc. št. 35/5 k.o. Y., poplačal tudi domnevne dolgove. Glede plačila ni predložil nobenih dokazov, sodba pa tudi ne obrazloži, kolikšen naj bi bil znesek teh dolgov. Le pavšalno navede, da je dejanski izkupiček znašal 25.500.000,00 SIT, od česar tožnici odmeri 1/5, čeprav bi ji morala pripadati polovica kupnine oziroma 53.204,80 EUR. Sodba neupravičeno zavrne njene tožbene zahtevke za ugotovitev, da ji pripada znesek iz naslova prejete najemnine, iz naslova prejete kupnine za stanovanje v K. in iz naslova terjatev za dani hipotekarni posojili. Ne soglaša s stališčem sodbe, da gre v tem delu za nesklepčno tožbo, sicer pa sodba zavzetega stališča niti ne obrazloži. Tožbeni zahtevki so obrazloženi in podprti s potrebnimi dokazi, zato bi jim sodišče prve stopnje moralo ugoditi.

4. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo (v ugodilnem) delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba pri oceni trajanja življenjske in ekonomske skupnosti ne upošteva trditev toženca, da je življenjska in ekonomska skupnost trajala samo osem mesecev po sklenitvi zakonske zveze. Tožnica je 5. 1. 2010 umaknila tožbeni zahtevek v točkah 1, 2, 4 in 5, s čimer se je toženec strinjal in postavila nov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega je zahtevala, da ji toženec iz naslova skupnega premoženja plača znesek v višini 105.776,58 EUR. Toženec je ugovarjal nesklepčnost in zastaranje tožbenega zahtevka. Ker je tožnica tožbeni zahtevek umaknila, je sodišče odločalo o nečem, kar je bilo že odločeno in je s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V pripravljalni vlogi je tožnica po nalogu višjega sodišča modificirala tožbeni zahtevek, ki pa mu je toženec ugovarjal iz razloga, ker je bil zahtevek umaknjen, ugovarjal pa je tudi zastaranje tožbenega zahtevka in nesklepčnost. Vztraja pri ugovoru zastaranja, saj je do razveze prišlo v letu 2004, tožbeni zahtevek pa je bil postavljen 17. 4. 2012, kar pomeni po petletnem splošnem zastaralnem roku. Iz ugodilnega dela tožbenih zahtevkov ni razvidno, za kakšno premoženje gre in kakšni so deleži in niso sprejemljivi razlogi sodbe, da je zahtevek le nerodno oblikovan. Tožnica v tožbi trdi, da je bilo v šestih letih ustvarjeno skupno premoženje v znesku 190.308,00 EUR, kar je sicer mogoče, vendar ob računskem preizkusu njenih dohodkov ni podlage za zaključek, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju kar 1/5. Po podatkih, ki jih predloži tožnica, računsko izhaja, da je v času trajanja zakonske zveze zaslužila kvečjemu 9.000,00 EUR. Tožnica ni vedela, kako in kje je toženec kupil stanovanja, niti kako je potekalo plačevanje gradnje, samo oskrbovanje s hrano, pa ne more predstavljati prispevka h gradnji ali pridobivanju skupnega premoženja. Zaslužen denar, ki mu ga je dajala, ne pomeni ekonomske soodvisnosti. Glede na to, da sta oba črnogorske narodnosti, gre bolj za običaj. Vprašljiv pa je tudi njen prispevek pri vzgoji in varstvu otroka, saj je tožnica, ko je odšla, otroka pustila pri njem, kjer je še vedno. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Ocenjenega uspeha tožeče stranke v višini 59 % ni mogoče preizkusiti, ker sodba nima obrazložitve. Glede na to, da je tožnica s tožbo zahtevala 45.605.500,00 (vrednost spornega predmeta 190.308,38 EUR), s spremembo tožbe 3. 3. 2009 pa je znižala tožbeni zahtevek in zahtevala le še 105.776,58 EUR, pritožbeno sodišče pa je delno spremenilo izpodbijano sodbo 23. 3. 2011 (tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.259,39 EUR je zavrnilo), bi moralo sodišče to upoštevati. Razmerje uspeha pravdnih strank med postopkom se je spreminjalo, zato bi moralo ovrednotiti uspeh tožene stranke do spremembe tožbe in po spremembi ter upoštevati delni umik in pri odločitvi upoštevati tudi 158. člen ZPP. Tožnica je od toženca zahtevala, da ji na račun skupnega premoženja, pridobljenega v zakonski zvezi plača 190.308,38 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 21.281,92 EUR, kar pomeni, da je bil uspeh tožeče stranke glede na celoto lahko le 11 %. V kolikor pa bi se upoštevala sprememba oz. delni umik, pa je bila v preostalem delu tožeča stranka uspešna le do 1/5 oziroma 20 %.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

6. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o nazadnje modificiranem tožbenem zahtevku (pripravljalna vloga 17. 4. 2012). Toženec je sicer res modificiranemu tožbenemu zahtevku, kot trdi v pritožbi, ugovarjal, ker naj bi bil zahtevek umaknjen, kar pa ne drži. Tožnica je, kot ugotavlja pritožba, res 5. 1. 2010 umaknila zahtevke v točkah 1., 2., 4. in 5. modificiranega tožbenega zahtevka z dne 3. 3. 2009, vendar je hkrati postavila nov tožbeni zahtevek, ki ga je nazadnje modificirala v pripravljalni vlogi 17. 4. 2012. V bistvenem je tožnica torej le preoblikovala že postavljene tožbene zahtevke, res pa je, da je prvotno iz naslova skupnega premoženja zahtevala plačilo 190.308,38 EUR, z modificiranim tožbenim zahtevkom 5. 1. 2010 pa 105.776,58 EUR. Očitana bistvena kršitev določb postopka, ki je po pritožbeni trditvi toženca v tem, da je, ker je tožnica tožbeni zahtevek umaknila, sodišče odločalo o nečem, kar je bilo že odločeno, ni podana.

7. Tožnica je med postopkom sicer spreminjala tožbene zahtevke, vendar pa se od vložitve tožbe dalje spor nanaša na njuno skupno premoženje (ugotovitev, kaj spada v skupno premoženje in delež na njem), čeprav je zahtevala z večino tožbenih zahtevkov (razen v tožbenih zahtevkih v II. in III. točki izreka), kot bo obrazloženo v nadaljevanju, že izplačilo denarnega zneska ustreznega njenemu solastniškemu deležu (potrditvah v tožbi v skladu z zakonsko domnevo polovičnega deleža). Če se spor nanaša na skupno premoženje, se pravna narava ne spremeni le zato, ker je eden od zakoncev po razpadu zakonske skupnosti in brez soglasja drugega odsvojil del ali celoto njunega skupnega premoženja in tudi ne zato, ker se v pravdi že zahteva delitev, kot je to uveljavljala tožnica. V primeru enostranske odsvojitve predmeta skupnega premoženja začne zastaranje denarnega zahtevka drugega zakonca teči, ko zaradi pravnomočne sodne odločbe ali sporazuma razvezanih zakoncev, ni več spora o deležih na tem premoženju (1). V predmetni zadevi pa je med strankama še vedno spor tudi glede deleža, s katerim je (ponovno) odločeno s sedaj izpodbijano sodbo. Neutemeljen je zato ugovor zastaranja, pri katerem toženec vztraja.

8. Za ugotovitev, katero premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, je skupno premoženje, je odločilna okoliščina dejanskega trajanja ekonomske in življenjske skupnosti. V ponovljenem postopku sprejeta dokazna ocena sodbe, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala od sklenitve zakonske zveze do tožničine odselitve, to je oktober 2003 (razveza pravdnih strank je bila 26. 4. 2004), je prepričljiva in življenjsko logična. K izčrpnim in pravilnim razlogom sodbe (10. do 17. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Sodba, kot pravilno navaja toženec v pritožbi, res ne upošteva njegove trditve, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala le osem mesecev po sklenitvi zakonske zveze, ker je spoznal drugo žensko, navede pa prepričljive razloge, zakaj mu ne verjame. Toženec pa obrazloženo tem razlogom niti ne nasprotuje.

9. Upoštevaje ugotovitev, da je življenjska in ekonomska skupnost trajala do oktobra 2003, sodba materialnopravno pravilno upošteva, da je premoženje, ki sta ga do takrat pridobila zakonca, njuno skupno premoženje.

10. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR sicer velja domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju, če je kateri od zakoncev ne uspe izpodbiti. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodbe, da je toženec uspel dokazati obstoj takih okoliščin, ki nudijo podlago za priznanje višjega deleža njemu. Pri določitvi deleža se ne upošteva le višina dohodka, temveč tudi druge okoliščine, kot npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vse te okoliščine sodba pravilno upošteva. Ob ugotovitvi, da je imel toženec bistveno višjo plačo, da je bila tožnica nekaj časa nezaposlena, da v obdobju, ko ni bila zaposlena, pred letom 2000, ni mogla prispevati k ohranitvi skupnega premoženja in preživljanju družine, da sta približno enako prispevala k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za otroka, pritožbeno sodišče nima pomislekov v oceno sodbe, da znaša prispevek tožnice k ugotovljenemu skupnemu premoženju 1/5, prispevek toženca pa 4/5. Zavzemanje tožnice za višji delež oziroma toženca za nižji delež tožnice je neutemeljeno. Določitev deleža ni matematičen izračun in je neupravičen očitek tožnice, da odločitve ni mogoče preizkusiti oziroma, da ni obrazložena. Po drugi strani pa toženec s trditvijo, da je tožnica v obdobju trajanja življenjske in ekonomske skupnosti zaslužila le 9.000,00 EUR, pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Zadošča, da sodba navede okoliščine, ki jih je upoštevala pri prisoji višjega deleža (22. točka obrazložitve). Dejstvo, da tožnica ni bila (redno) zaposlena, čeprav je res delala na črno (toženec to priznava), je treba ustrezno ovrednotiti, kot to stori sodba. Zmotno je pritožbeno stališče tožnice, da pri določitvi deleža „trajanje zaposlitve“ tožnice ne more biti odločilno, ker je izpad dohodkov nadomestila z delom in skrbjo v gospodinjstvu ter z varstvom in skrbjo za otroka. Po ugotovitvi sodbe sta za otroka skrbela oba (tožnica sama priznava, da sta ga izmenično varovala do leta 2003), sicer pa sta pravdni stranki do preselitve v svoje stanovanje (avgust 2002) živeli pri toženčevih starših, pri čemer sta se pri kuhi izmenjavali s toženčevo mamo. Pritrditi je tožencu, da tožnica tudi pri ohranitvi in nastanku premoženja, razen da je svoj zaslužek dajala tožencu (toženec je z njim po svoje razpolagal), ni prispevala, saj niti ni bila seznanjena z nakupi stanovanj, posojili in gradnjo (pri gradnji je sodelovala le s pripravo hrane).

11. Zaključek sodbe, da tožnici ni uspelo dokazati, da je prejela doto v višini 30.000,00 DEM, temelji zlasti na ugotovitvi sodbe, da celo njeni bližnji (brat, svakinja), z doto, še manj pa z njeno višino, niso bili seznanjeni. S pritožbeno trditvijo, da so zaslišane priče potrdile, da „bi bila dota lahko dana“, pravilnosti dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti. Sicer pa je tožnica tudi sama (zaslišanje na list. št. 76) povedala, da ne ve, koliko je bilo tožencu izročeno kot njena dota. Brez podlage je zato tožničino prikazovanje, da je njeno navajanje v zvezi z doto veliko bolj verjetno kot toženčevo zanikanje njenega prejema.

12. Zahtevek za plačilo polovice najemnine od oddaje nepremičnine parc. št. 607/2, sodba zavrne (30. točka obrazložitve), ker tožnica ni ponudila zadostne trditvene podlage, druge tožbene zahtevke pa zaradi nesklepčnosti (31. točka obrazložitve). Za slednje pojasni, kako bi moral biti postavljen tožbeni zahtevek, sklicuje pa se tudi na odločbo višjega sodišča, ki je prvo sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo, med drugim tudi zaradi nepravilno postavljenih tožbenih zahtevkov. Z zadnje modificiranim tožbenim zahtevkom (po razveljavitvi prve sodbe) tožnica še vedno zahtevkov, ki jih sodba zavrne, ni ustrezno postavila. Z njimi zahteva delitev, s katero toženec ni soglašal in ne ugotovitve, kaj je skupno premoženje in kolikšen je delež. Drugače je s tožbenima zahtevkoma, ki jima sodba ugodi. Iz tožbenega zahtevka (II. točka) izreka je razvidno, da se nanaša na ugotovitev, da je skupno premoženje 1/3 solastnega deleža parc. št. 607/2, k.o. X., na katerem sodba prizna 1/5 delež (tožnica je uveljavljala polovični delež glede na zakonsko domnevo). S tožbenim zahtevkom v III. točki izreka sodbe tožnica smiselno zahteva ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje 1/5 zneska prejete kupnine iz kupoprodajne pogodbe z dne 27. 9. 2004 za prodajo nepremičnine parc. št. 35/5, k.o. Y., kar predstavlja znesek 21.281,92 EUR. Z njim tožnica zahteva plačilo denarnega zneska, ki ga je toženec prejel, ko je to nepremičnino (del skupnega premoženja) brez tožničinega soglasja, po razpadu njune skupnosti odtujil. Toženec je torej preprečil delitev z razpolaganjem v nasprotju s 54. členom ZZZDR, zato ima tožnica, skupna lastnica, po ugotovitvi deležev, pravico do plačila vrednosti svojega deleža na odsvojeni skupni stvari. Slednje ji sodba prisodi v V. točki izreka, ko tožencu naloži izplačilo zneska 21.281,92 EUR, kar ustreza 1/5 deležu prejete kupnine.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče brez materialnega dokaza ugotovilo, da je toženec iz kupnine poplačal domnevne dolgove in da sodišče le pavšalno navede (ne obrazloži, kolikšen naj bi bil znesek domnevnih dolgov), da je dejanski izkupiček znašal 25.500.000 SIT. Da je toženec za gradnjo hiše najel posojilo, je izkazano z zemljiškoknjižnim izpiskom (priloga C2), iz katerega je razvidno, da je bila v času toženčevega lastništva te nepremičnine (nepremična je bila odtujena po prenehanju zakonske zveze) vpisana hipoteka. Slednje zadošča, da sodba (28. točka) tožencu verjame, da je posojilo izplačal iz kupnine, ki jo je prejel, in da znaša preostanek 160.409,62 EUR. Petino (glede na ugotovljen delež tožnice) sodba prizna tožnici.

14. Pritrditi pa je tožencu glede stroškovne odločitve, ki je ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov. Ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi sodba oceni, da je uspeh tožnice 59 %. Pritožba upravičeno opozarja na spremembe tožbe (tožba 22. 6. 2006, spremembe tožbe 3. 3. 2009, 5. 1. 2010, 17. 4. 2012). Pri spremembi tožbe 5. 1. 2010 tožnica navaja, da „umika zahtevke v točkah 1, 2, 4. in 5. že postavljenega zahtevka z dne 3. 3. 2009“ in postavi modificiran tožbeni zahtevek, pri čemer spremeni označeno vrednost spornega predmeta od prvotno 190.308,38 EUR, kolikor zahteva, da ji toženec plača iz naslova skupnega premoženja, na vrednost 105.776,58 EUR. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP narekuje ugoditev toženčevi pritožbi, razveljavitev odločitve v stroškovnem delu sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

15. Sicer uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih razlogov na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče sicer pritožbo toženca, in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo, in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki s pritožbama glede odločitve o glavni stvari nista uspeli. Toženec je uspel le s stransko terjatvijo, stroškovnim delom, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj VS sodbo II Ips 108/2001.