Jedro

Zaradi nepopolne dokazne ocene glede izpovedb prič (ko je sodišče v razlogih odločitve povzelo le del izpovedb, obstajajo pa nasprotja med tem, kar so povedale priče in zaključki sodišča), je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, ker obširnih kršitev ni moglo samo odpraviti, saj bi s tem preveč posegalo v pravice strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v novo odločanje.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz razlogov, ker je štelo, da je le-ta za škodni dogodek, ki je nastal 4.8.2004, sama odgovorna. Tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki in se je tega dne poškodovala tako, da ji je kotna brusilka, ki jo je držala v rokah, zdrsnila in jo porezala po nogah. Sodišče je zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je zakrivil poškodbo ker se ni držal navodil nadrejenega in ker je bil na delu v vinjenem stanju. Zato je štelo, da ni podana niti objektivna niti subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V obširni pritožbi izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje, sodišču očita, da je dokaze ocenilo le delno, da ni ocenilo mnenja izvedenca iz področja varstva pri delu, kot tudi ni določilo drugega izvedenca, oziroma odredilo neposredno zaslišanje prvega. Samo bi moralo zaključiti, da mnenje izvedenca ni uporabno. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je bil vinjen in je o tej okoliščini napačno ocenilo dokaze. Tudi se ni ukvarjalo s tehnično brezhibnostjo brusilnega stroja in je v tem delu spregledalo izvedenčevo ugotovitev, da kotni brusilni stroj, ki so ga uporabljali, ni imel dokumenta, iz katerega bi bila razvidna njegova brezhibnost. Absolutna bistvena kršitev določb postopka pa je podana tudi zaradi tega, ker so razlogi na katere se opira sodba v nasprotju z vsebino posameznih listinskih dokazov v spisu, predvsem pa z vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Iz dokazov, ki jih je sodišče izvedlo, ni moč zaključiti, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Izvedenec je v mnenju natančno opisal kršitve tožene stranke, sodišče pa se do tega dela mnenja ni opredelilo. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi v tem, ko je sodišče samo presojalo katere dele izvedeniškega mnenja bo upoštevalo, katere pa ne. Najmanj, kar bi sodišče moralo na podlagi vseh dokazov zaključiti, je odstotek sokrivde za nastalo škodo. Sodišče pa tudi ni obravnavalo njegovih trditev o tem, da v kolikor bi bil vinjen, bi tožena stranka morala odrediti ukrepe, s katerimi bi preprečila njegovo delo. Sodišče je zmotno dokazno ocenjevalo izpovedbe prič, te izpovedbe ni ocenjevalo celostno in se tudi ni ukvarjalo z verodostojnostjo posamezne izmed omenjenih prič. Zmotno se je oprlo zgolj na izpovedbo priče S. Š., ki je pristranska priča kot tudi na izpovedbo priče F. H. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Nasprotna stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem izpodbija trditve tožeče stranke, navaja, da je sodišče odločilo pravilno in predlaga, da se pritožba zavrne ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je zatrjeval naslednja dejstva, ki so po mnenju pritožbenega sodišča odločilna glede na pravno podlago: - tožnik je bil delavec tožene stranke, dne 4.8.2004 se je poškodoval pri delu na delovnem mestu, ko je s kotno brusilko obdeloval plastične jaške za odtok vode; - ko je rezal, mu je sodelavec brez opozorila izključil vtičnico za kotno brusilko iz električne napeljave in ko se je z brusilko v rokah obrnil, da bi pogledal, kaj je narobe, je sodelavec ponovno vključil brusilko nazaj na električno omrežje, brusilka se je zato ponovno zagnala ter se zaradi navora obrnila proti njegovi nogi ter ga pri tem telesno poškodovala; - delo s kotno brusilko predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti, kotna brusilka je nevarna stvar, zato je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti; - ker pa tožena stranka ni poskrbela, da bi bilo delo, ki ga je opravljal varno, ker njegov sodelavec tožnika ni opozoril preden je izklopil kotno brusilko in ga tudi ni opozoril, da jo bo vklopil nazaj v električno omrežje, tožniku ni zagotovila varnih pogojev za opravljanje dela, zato je tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti.

Po vložitvi odgovora na tožbo pa je še navajal, da v času škodnega dogodka ni bil vinjen, da so izjave prič neresnične, da ni res, da bi med delom zahajal v bližnji lokal in užival alkoholne pijače, sicer pa bi morala tožena stranka v takšnem primeru odrediti preizkus alkoholiziranosti ali pa zahtevati, da to opravi zdravstvena ustanova. Krivdna odgovornost je podana v tem, ker nihče od zaposlenih ne bi smel brez opozorila izključiti kotne brusilke iz električnega omrežja med opravljanjem dela, predvsem ne, če za to ni razlogov. Prav tako jo nihče ne sme ponovno vklopiti. Pred prvim narokom je še navedel, da v kolikor bi bil v kritičnem času vinjen mu tožena stranka ne bi smela dopustiti, da bi delal, pač pa bi ga morala odstraniti iz dela in ker tega ni storila, je tudi v primeru, da bi bil v tem času vinjen, v celoti odškodninsko odgovorna. Tudi če bi držale trditve o tem, da je bil pogostokrat vinjen, bi ga morala tožena stranka vselej, kadar je to ugotovila, odstraniti iz dela in mu ne bi smela pustiti delati. Ker pa vsega tega ni storila in je dopuščala, da je potrditvah tožene stranke delal vinjen, je tudi iz tega razloga odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku. Sicer pa tudi eventualna vinjenost ni v vzročni zvezi z nastankom škode.

To so bile bistvene navedbe tožeče stranke, glede na ugovore tožene stranke, ki je v svojih ugovorih predvsem navajala, da je bil tožnik na delu vinjen, da je bil pogostokrat vinjen, da ga je moral nadrejeni iskati v lokalu, in da tožnik ni smel delati s kotno brusilko ...

Sodišče je v zvezi s trditvami ene in druge stranke zaslišalo priče K. G., M. Z., S. Š. in H. F. ter tožnika kot stranko. Prav tako je v dokaznem postopku zaslišalo izvedenca s področja varstva pri delu in od izvedenca nato, glede na pripombe tožeče stranke, zahtevalo dopolnitev mnenja. Sodišče je sicer v razlogih sodbe opravilo dokazno oceno izpovedb prič, vendar pa pritožba pravilno opozarja na to, da je le-to podalo nepopolno, da obstajajo nasprotja med tem, kar so povedale priče in med zaključki sodišča prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče ni dokazno ocenilo izpovedb prič, in je zato ravnalo v nasprotju z določbo 8. čl. ZPP, po kateri mora sodišče o tem katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Res je, da velja načelo proste presoje dokazov, vendar pa to ne pomeni, da lahko sodišče ocenjuje le-te samovoljno, da lahko povzame le del izpovedbe, ne da bi prepričljivo povedalo zakaj drugemu delu ni sledilo. Vestnost dokazne presoje pomeni, da mora sodišče oceniti vsak dokaz celostno, z standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti takšna ocena preverljivo obrazložena. Obrazložitev pa mora biti takšna, da z izčrpno in poglobljeno ter razumno argumentacijo prepriča ne le stranke, ampak tudi pritožbeno sodišče. Tega pa iz sodbe sodišča prve stopnje ni moč razbrati, saj sodišče dokazov ni celostno ocenjevalo, v razlogih sodbe pa so celo nasprotja med tem, kar so povedale posamezne priče in med zaključki sodišča. Predvsem se je ukvarjalo le z vinjenostjo oškodovanca, ki je sicer lahko odločujoč faktor, ne more pa biti edino merilo za objektivno presojo dokazov. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je v celoti sledilo priči F. H., pri tem pa ni upoštevalo, da je ta priča prizadeta priča, kot tudi ni upoštevalo, da je prizadeta priča S. Š., ki je še vedno zaposlen pri toženi stranki. Ne samo, da sodišče ni ocenilo vseh dokazov, ampak je sodbo gradilo na napačni predpostavki, saj je pretežni del sodbe obrazlagalo krivdno odgovornost tožnika in le-tej prilagodilo dokazno oceno. Ko je ocenjevalo izpovedbi teh dveh obremenilnih prič, ni upoštevalo pravil logike – kako to, da je bil tožnik takrat, ko je F. H. vklopil brusilko na električno omrežje ravno pri brusilki, kako to, da je bila brusilka prižgana (?) zakaj sodišče ni verjelo priči Z. M., ki je, po mnenju pritožbenega sodišča neprizadeta priča in ki je prepričljivo povedal, da sta s tožnikom takrat opravljala enaka dela, to je rezanje plastičnih jaškov. Ob logični oceni dokazov, tudi pritožbeno sodišče meni, da je verjetneje, da je tožnik opravljal dela z Z. M. in da je manj verjetno to, kar sta izpovedali ostali dve priči. Vsekakor pa sodišče ne bi smelo zaključiti, da določena dejstva izhajajo na podlagi enotnih izpovedb prič, saj to ni res.

V izpovedbi priče S. Š. je več nedoslednosti, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo razčistiti. Tako je ta priča povedala, da ve, da je bil tožnik takrat pijan, zato mu je delovodja rekel, da ne sme delati. Iz kavarne je prišel vinjen, kar je osebno videl, v tem času je brigadir (H.) delal s „fleksarico“, tožnik pa je proti njemu nekaj pokazal s prstom, nakar je tožnik vklopil „fleksarico“ in se sam poškodoval. Navedel je še, da je bilo tožniku delo s kotno brusilko prepovedano. Že v tem delu so nejasnosti in že ta izpovedba je v nasprotju z zakjučki sodišča prve stopnje, saj iz te izpovedbe izhaja, da je tožnik sam vklopil „fleksarico“ in se poškodoval. Tudi pri nadaljnjem razčiščevanju ob zaslišanju te priče je priča povedala, da takrat, ko se je tožnik vrnil iz gostišča je bil na gradbišču izklopljen električni tok in da je tožnik pogledal brigadirja ter vklopil kotno brusilko, nato pa je še pojasnil, da takrat, ko je prišel tožnik iz gostišča, je prišlo do prepira med njim in brigadirjem, do izklopa električne brusilke iz omrežja. Izpovedba te priče je zmedena, iz njene izpovedbe ni moč razbrati, kako je prišlo do nezgode, oziroma ne izhaja to, kar je povedala priča F. H. in kar je zaključilo sodišče. Nasprotno pa je bila izpovedba priče Z. M. jasna in prepričljiva. Priča je povedala, da škodnega dogodka ni videla, ker je šla v tem času v skladišče po list za kotno brusilko, ko pa se je vrnila pa je bil tožnik že poškodovan. M. je še povedal, da sta s tožnikom opravljala enaka dela v zvezi z jaški in sicer sta rezala plastične jaške. H. tožniku ni prepovedal dela s kotno brusilko, je pa ustno kot pisno vedno vse zaposlene opozarjal na delo z brusilko kot tudi z ostalimi stroji in da naj bodo posebno pazljivi pri delu. Ta priča ni ničesar povedala o tožnikovi vinjenosti, o tem ali je bil tožnik takrat na gradbišču vinjen, povedala je le, da so šli večkrat v gostišče, da pa ne ve kaj je tožnik pil. Popolnoma drugače je povedal F. H., zato pritožbenemu sodišču ni jasno, kako je lahko sodišče štelo, da gre za skladne izpovedbe prič. Tako je že v tem delu o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar izhaja iz zapisnikov o izvedbi dokazov, na kar pritožnik v pritožbi tudi opozarja. Prav tako pa so tudi razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je takšnega značaja, da je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Pritožnik pa pravilno opozarja tudi na kršitev postopka v zvezi z oceno mnenja izvedenca s področja varstva pri delu. Tožeča stranka se z mnenjem izvedenca ni strinjala, na njega je podala konkretne pripombe, zato bi sodišče prve stopnje moralo, da bi upoštevalo načelo neposrednosti in ustnosti postopka, izvedenca zaslišati na glavni obravnavi. Izvedenec bi s svojo izpovedbo in dopolnitvijo mnenja na glavni obravnavi stranki odgovoril na tisto, kar je štela, da ji ni jasno. S tem, ko je sodišče dopustilo, da izvedenec kljub pripombam stranke, dopolni mnenje pisno, je kršilo načelo neposrednosti in ustnosti postopka (ZPP člen 4, 253). Sicer pa je sodišče tudi drugače napačno ocenjevalo ta dokaz. V razlogih sodbe je le povzelo, da je izvedenec navedel, da se delo s kotno brusilko šteje za nevarnejše delo, ker lahko, med drugim pride tudi do izmika stroja iz oprijema rok, do česar je prišlo v konkretnem primeru, da mora biti kotni brusilnik varno priključen na električno napetost, pred vklopom kotnega brusilnika ga je treba čvrsto držati z obema rokama na ročki in ohišju. Sodišče je nato zaključilo, da tožnik v času poškodbe po mnenju izvedenca brusilke ni držal pravilno, predvsem pa ne čvrsto, kar je v nasprotju z navodili in oceno tveganja na osnovi 14. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Nato pa je sodišče zaključilo le, da je tožnik opravljal delo, ki mu ni bilo odrejeno in se ga je lotil sam, kljub izrecni prepovedi H. in začelo z razlaganjem tožnikovega krivdnega ravnanja. Pri tem pa sploh ni razčistilo vseh tistih okoliščin iz katerih bi izhajalo, zakaj je prišlo do poškodbe. Povzelo je le en del izvedenčevega mnenja, tisti del, ki obravnava ravnanje tožnika, pa še tu je le navedlo, da tožnik ni držal brusilke pravilno, ni pa ocenjevalo tistih trditev, iz katerih izhaja, da je bil tožnik prepričan, da brusilka ni vklopljena, zato jo je tudi prijel niti ni ocenjevalo, zakaj je prišlo do situacije, ko se je brusilka najprej izklopila iz električnega omrežja, očitno pa ne tudi s stikalom na sami brusilki, niti kdo in zakaj ter kdaj je bila ponovno vklopljena. V tem delu sta si izpovedbi tožnika in pa priče H. popolnoma nasprotni, sodišče pa mora ti izpovedbi oceniti, še posebno ob spoštovanju pravil logike. Če je namreč H. delal s kotno brusilko, potem je treba razčistiti, zakaj je bila izklopljena iz omrežja in zakaj ni bila izklopljena z gumbom na sami brusilki. Sodišče je napravilo zaključke o krivdnem ravnanju tožnika ne da bi razčistilo ta pravno pomembna dejstva, pri tem pa ravnalo kot da bi bil tožnik obtoženec v kazenskem postopku.

Iz mnenja izvedenca varstva pri delu pa ne izhaja zgolj to, kako je tožnik prijel brusilko in kaj bi bilo prav. Pritožnik pravilno opozarja na to, da je izvedenec v mnenju opisal tudi druge kršitve tožene stranke, iz katerih pa bi lahko izhajala tudi njena odškodninska odgovornost. Pritožnik tudi pravilno opozarja na dejstva, ki jih je zatrjeval in ki jih sodišče prve stopnje kljub temu, da bi jih moralo, ni obravnavalo. Tožnik je namreč zatrjeval, da je tožena stranka odgovorna tudi za to, ker ni preprečila, da bi na gradbišču delal vinjen delavec, le-to pa izhaja tudi iz mnenja izvedenca s področja varstva pri delu, ki se je ukvarjal tudi s temi kršitvami. Tudi pritožbenemu sodišču se zdi nelogično, da bi odgovorni delavec tožene stranke pripeljal tožnika na gradbišče kljub temu, da je videl, da je bil vinjen in kljub temu, da je vedel, da uživa alkoholne pijače, saj bi v tem primeru moral ravnati prav gotovo drugače. Izvedenec je povedal kakšna so pravila po zakonu in kolektivni pogodbi, kako mora delodajalec ravnati z vinjeno osebo kot tudi, da ga mora odstraniti z delovnega mesta. Zakaj tožena stranka ni tako ravnala, če držijo njene trditve in izpovedba H., ni jasno. Vsekakor pa iz tega izhaja, da je dopuščala takšno situacijo, s to okoliščino pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, pa čeprav bi se moralo. Prav gotovo je podana vsaj soodgovornost tožeče stranke, v kolikor držijo trditve tožene stranke, vendar pa ob vsem tem ne pomeni, da ne obstaja tudi (so)odgovornost tožene stranke, ki je kot profesionalna organizacija, vse to tolerirala. V tej smeri sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni raziskovalo, sodba pa tudi nima razlogov o teh dejstvih, ki so odločilna in ki jih je tožeča stranka tudi zatrjevala.

Pritožbene navedbe, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem tehnične brezhibnosti stroja niso utemeljene, saj tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da brusilni stroj ne bi bil tehnično brezhiben. Zato se sodišču prve stopnje o tej okoliščini tudi ni bilo potrebno ukvarjati. Tudi pritožbeni očitki o tem, da je sodišče sledilo izvedencu, ki je bil pristranski, niso utemeljeni. Izvedenec je pojasnil katere podatke je iskal pri direktorju tožene stranke, vse to pa še ne pomeni, da je bil izvedenec tudi pristranski. Ogled kraja dogodka ni bil potreben, zato izvedencu tudi ni bilo potrebno obveščati stranke o tem, v kolikor je šel na kraj in si ga pogledal zato, da bo lažje podal mnenje, pa to ni kršitev. Sodišče pa s tem, ko ni upoštevalo določenega dela izvedenčevega mnenja in sicer tistega, ki se nanaša na uporabo prava, ni kršilo določb pravdnega postopka. Po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ni res, da bi bilo mnenje izvedenca neuporabno, res pa je, da bi moralo sodišče izvedenca zaslišati neposredno, v kolikor se tožeča stranka ni strinjala z pisnim mnenjem in je hotela razčistiti določena vprašanja.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob ponovnem odločanju razčistiti te nepravilnosti in ob pravilni pravni podlagi- določbi člena 131 OZ, razčistiti ravnanje ene in druge stranke, seveda ob pravočasni trditveni podlagi strank. Če bo štelo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, bo moralo razčistiti ali je tožena stranka zatrjevala in dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde, torej nedopustno. Najprej bo moralo ugotoviti, kako in zakaj je prišlo do nezgode, nato pa, ali in kaj je tožena stranka prekršila, oziroma ali je ravnala s tisto stopnjo skrbnosti, ki se zahteva od strokovnjaka, ki se ukvarja z gradbeništvom. Presojalo bo, ali je ravnala nepravilno, na primer prekršila predpise o varnem delu. Pri deležu oškodovanca pa bo moralo ravnati v skladu z določbo 171 člena OZ, po kateri ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Pritožbeno sodišče kršitev, ki so obsežnejše, ni moglo samo odpraviti, saj bi pri tem preveč poseglo v pravice strank, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje (ZPP člen 354). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (ZPP člen 165/3).

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno z končno odločitvijo, stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni in jih zato stranka nosi sama (ZPP člen 155).