Jedro

Pošta, ki je bila naslovljena na šolo s pripisom za tožnico (brez posebne oznake osebno ali zaupno), in katerega pošiljatelj je bil učbeniški sklad, se je nanašalo na tožničino delo v šoli in ne gre za osebno pošto tožnice, ki jo sicer varuje pravica do tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Kot naslovnik je bila v pismu namreč določena šola in ne tožnica, zato jo je toženka kot ravnateljica smela odpreti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 dalje do plačila in za objavo sodbe v tiskanih izdajah S.N., Ve., V. in v glasilu O.M.T.L. (točka I. izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v 15 dneh od vročitve sodbe povrne pravdne stroške v znesku 692,35 EUR, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka dvakrat ocenila tožnico z oceno uspešno in da komisiji za pritožbe ni takoj predložila celotne dokumentacije ter dokumentacije tudi ni izročila tožnici. Toženkin namen pri ocenjevanju je bil ponižanje in diskriminiranje tožnice. Nadalje je toženka tožnico javno razžalila na konferenci dne 15. 10. 2009, ko jo je označila kot „kvazistrokovnjakinjo“, kar so potrdile zaslišane priče. Rekla je tudi, da v naziv svetnika napredujejo tisti, ki si tega ne zaslužijo. Toženka je pred celotnim kolektivom izjavila, da šola nima koristi od tožničine aktivnosti na mednarodnih konferencah in da tožnica hodi v službo zgolj zaradi socialne varnosti. Prav tako jo je toženka užalila z dopisom z dne 23. 12. 2011, s katerim jo je opozorila na kršitev delovne obveznosti in jo neupravičeno obtožila, da je ravnala v nasprotju z navodili delodajalca, ko je zamudila na dan odprtih vrat, pri čemer ji pred izdajo opozorila ni omogočila ustnega razgovora. Drugim zaposlenim kljub enakim ali hujšim kršitvam takšnega opozorila ni izdala. Neresnično je bilo tudi prikazano, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti, saj o pričetku dela dne 25. 11. 2011 ni bila pravilno obveščena in je tudi inšpekcijski nadzor pokazal, da šola nima pravilno urejenega sistema komunikacije. Toženka je posegla v tožničine osebnostne pravice tudi z odprtjem pošte v letu 2004, ki je bila naslovljena na tožnico. Toženka je na izredni seji v letu 2009 napačno predstavila, da pošta ni bila naslovljena na tožnico, z namenom, da jo prikaže v slabi luči. Prav tako jo je toženka po krivem obtožila, da je zaposlena pri drugem delodajalcu in pozvala, da predloži soglasje za dopolnilno delo, čeprav drugim zaposlenim za takšno soglasje ni bilo treba zaprositi. Nadalje jo je tožnica diskriminatorno obravnavala pri sestavi urnika za šolsko leto 2011/2012, ko je morala dežurati v petek ob 14.30, z delom pa je na ta dan pričenjala že ob 7.15 in je morala na dežurstvo čakati 2 uri in 50 minut. Ostalim zaposlenim ni bilo treba čakati na dežurstvo toliko časa. Meni, da izvedensko mnenje ni popolno, saj ni pojasnjeno, kako so določeni zatrjevani dogodki vplivali na tožničino duševno trpljenje. Izpostavlja tudi, da je bila šola izpostavljena inšpekcijskemu nadzoru zaradi pravno neurejenega stanja in da ni šlo za namerne prijave. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo izpovedb prič M.G.K. in Z.K., iz katerih izhaja, da je toženka tožnico obravnavala drugače kot ostale zaposlene. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse navedbe tožnice in svojo odločitev pravilno in skrbno obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

6. V skladu s četrtim členom Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (v nadaljevanju Uredba o napredovanju) mora odgovorni oziroma nadrejena oseba oceniti javne uslužbence. Kriteriji za ocenjevanje so določeni v 2. členu Uredbe o napredovanju in niso natančno določeni, kar pomeni, da mora odgovorna oseba po lastni strokovni presoji oceniti, katera ocena je primerna. Dobra ocena delovne uspešnosti tako pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. Zgolj dejstvo, da je toženka tožnico ocenila z oceno dobro in da je kasneje komisija za pritožbe to oceno spremenila v odlično, tako ne more pomeniti diskriminacije ali neenakopravnega obravnavanja na delovnem mestu, pa tudi ne posega v čast in dobro ime. Tožnica ni dokazala, da bi imela toženka namen, da jo z oceno poniža ali diskriminira. Toženka je svojo določitev za oceno dobro v ocenjevalnem listu tudi obrazložila, v predloženi oceni pa ni nobene izjave, ki bi pomenila poseg v tožničino čast in dobro ime. Zgolj dejstvo, da toženka komisiji za pritožbe ni takoj predložila vse dokumentacije pa tudi ne kaže na zaničevalni namen. Neutemeljeno tudi pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je toženka tudi po ugovoru podala oceno dobro. Tožnica ima namreč zoper odločitev nadrejenega o oceni v skladu s 17a. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) možnost vložiti pritožbo (kar je tudi izkoristila), posebnega ugovora zoper oceno pa ZSPJS in Uredba o napredovanju ne predvidevata.

7. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da toženka z odprtjem pošte, ki je bila naslovljena na šolo s pripisom za tožnico, ni posegla v tožničino zasebnost. Pošta, ki je bila naslovljena na šolo s pripisom za tožnico (brez posebne oznake osebno ali zaupno), in katerega pošiljatelj je bil učbeniški sklad, se je nanašalo na tožničino delo v šoli in ne gre za osebno pošto tožnice, ki jo sicer varuje pravica do tajnosti pisem in drugih občil (37. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS)(1). Kot naslovnik je bila v pismu namreč določena šola in ne tožnica, zato jo je toženka kot ravnateljica smela odpreti. Ko je toženka na konferenci v letu 2009 dogodek - odpiranje pošte v letu 2004, ponovno izpostavila, tožnice ni žalila ali je neenakopravno obravnavala, saj je zgolj predstavila, kaj se je zgodilo in zakaj je odprla pošto.

8. V skladu s 146. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR)(2) mora delavec delodajalca, pri katerem je zaposlen za poln delovni čas, zaprositi za soglasje za dopolnilno delo pri drugem delodajalcu. Z dopisom, z dne 20. 10. 2010, je toženka tožnico zgolj opozorila na to obveznost (ni pa ji dela prepovedala), zato takšno opozorilo ne more pomeniti diksriminacije na delovnem mestu, četudi toženka morebiti druge delavce ni pozivala, naj zaprosijo za soglasje. Čeprav je bila s tožničinim delom na radiu seznanjena že vse od leta 1998, to še ne pomeni, da je toženka vedela tudi, na podlagi kakšne pogodbe in v kakšnem obsegu opravlja tožnica delo na radiu. Za odločitev tako ni bistveno, ali je tožnica delo radijske voditeljice opravljala na podlagi podjemne pogodbe oziroma pogodbe o avtorskem delu, za katero ni potrebovala soglasja delodajalca, saj tožnica niti ne zatrjuje, da toženka z delom na radijskem programu ne bi soglašala ali da bi ji ga prepovedala.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni bila diskriminirana s tem, ko je bilo njeno delo razporejeno tako, da je imela med šolskimi urami in urami dežurstva dve uri in 50 minut časa. Toženka je čakala na dežurstvo med delovnim časom. Ta čas je namenjen tudi temu, da učitelj opravi opravila, ki jih v času šolskih ur oziroma poučevanja v razredu ne more, kot to izhaja iz izpovedbe M.D.. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič M.G.K., M.D. in S.H. ugotovilo, da je bilo delo v šoli običajno organizirano na način, da so tudi drugi učitelji morali dežurati v popoldanskih urah (tudi v petek) in na dežurstvo tudi čakati, saj ni bilo mogoče drugače organizirati delovnega procesa. Poleg tega je še dodati, da urnikov dežuranja ni sestavljala le toženka, ampak tudi drugi zaposleni (S.H.), ki so urnike sestavljali na enak način. Tudi v tem pogledu torej toženka ni tožnice obravnavala drugače kot ostalih zaposlenih.

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženka tožnici dne 23. 12. 2011 izročila opozorilo o kršitvi delovnih obveznosti, ker je tožnica dne 25. 11. 2011 (v opozorilu je bil naveden napačen datum dneva odprtih vrat - 23. 11. 2011), ko je imela šola dan oprtih vrat, prišla na delovno mesto namesto ob 12.00 ob 13. 25 uri. Res je, da je toženka naknadno navedeno opozorilo izbrisala oziroma razveljavila, saj je šolska inšpekcija ugotovila, da na šoli ni bilo ustrezno pravno urejeno, na kakšen način se delavci obveščajo o delovnih obveznostih in so bili zaradi tega kasneje na šoli sprejeti akti, ki so obveščanje urejali. Vendar pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je med delavci šole obstajal ustni dogovor, da spremljajo elektronsko pošto in da je toženka tožnico pravočasno oziroma dva dni pred dnevom odprtih vrat (23. 11. 2011) obvestila, kdaj mora priti v šolo. Prav tako dejstvo, da toženka pri izdaji opozorila ni upoštevala vseh določil ZDR(3) in tožnici ni omogočila ustnega zagovora, še ne pomeni, da gre za diskriminacijo ali neenakopravno obravnavanje na delovnem mestu. Navedeno opozorilo je bilo namreč izbrisano in za tožnico ni imelo nobenih posledic. Opozorilo tudi ni imelo nobene žaljive vsebine, zato z njim čast in dobro ime tožnice nista bili prizadeti.

11. Tožnica tudi ni dokazala, da jo je toženka javno razžalila na konferenci dne 15. 10. 2009. Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč toženka najprej na konferenci predstavila svoje mnenje o napredovanju v svetništvo na splošno, nato pa še tožničin predlog za napredovanje, kateremu je pritrdila in predlagala, da tožnica napreduje v naziv svetnika. Nobena od zaslišanih prič (B.Š., S.H.), ki so bile prisotne na konferenci, toženkinega govora niso razumele tako, da bi tožnico poimenovala kot „kvazistrokovnjakinjo“, niti niso v govoru zasledile kaj drugega, s čimer bi bila prizadeto tožničino dobro ime. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka na konferenci rekla, da v naziv svetnika napredujejo tisti, ki si tega ne zaslužijo in da je toženka na šoli zaposlena zgolj zaradi socialne varnosti, sicer pa takšni izjavi nista objektivno žaljivi(4). Iz izpovedb prič, zaslišanih v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 65091/2010, ki jih izpostavlja pritožba, prav tako ne izhaja, da bi toženka tožnico označila kot „kvazistrokovnjakinjo“ oziroma, da bi o njej rekla kaj žaljivega, temveč zgolj to, da je podala svoje videnje, kakšne lastnosti naj bi imel učitelj svetnik. Ob dejstvu, da je toženka tožničinemu predlogu za napredovanje v nadaljevanju pritrdila, je bilo njen govor razumeti tako, da tožnica ima primerne lastnosti za svetnico, tako pa so ga tudi dojemali ostali učitelji, prisotni na konferenci.

12. V inšpekcijskih postopkih ugotovljene nepravilnosti na šoli glede evidentiranja delovnega časa in komuniciranja med zaposlenimi niso relevantne za odločitev, saj zaradi teh nepravilnosti tožnica ni utrpela nobene škode.

13. V vsakem delovnem okolju so nesporazumi. Vendar pa vsak nesporazum ali konflikt še ne pomeni posega v pravno zavarovano dobrino, ki bi bil podlaga za priznanje odškodnine. Nesporazumi v delovnem okolju gotovo vplivajo na vzdušje in razumljivo je, da so se ostali zaposleni skušali morebitnim nesporazumom izogniti, vendar zaradi tega toženka ni utrpela pravno priznane škode. Na podlagi vsega navedenega je tako zaključiti, da toženka ni posegla v tožničino pravico do zasebnosti (35. člen URS), in tudi ne v pravico do časti do dobrega imena (34. člen URS). Prav tako iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi toženka tožnico zaradi kakšne osebne okoliščine neenakopravno obravnavala (6. člen ZDR), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno izvedenko psihiatrične stroke pozvati, da dopolni mnenje. Za odškodninsko odgovornost morajo biti podane predpostavke odškodninske odgovornosti in sicer: da je nastala škoda, da škoda izvira iz protipravnega – nedopustnega ravnanja, ter da obstaja pravnorelevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker toženka ni ravnala protipravno, sodišču prve stopnje ne bi bilo treba s pomočjo sodne izvedenke ugotavljati, ali je toženki morebiti nastala škoda (duševne bolečine) in kaj je vzrok za nastale duševne bolečine. Dopolnitev izvedenskega mnenja tako ne bi mogla vplivati na odločitev in zato ni bila potrebna.

15. Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženka dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k rešitvi zadeve in zato za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP).

Op. št. (1) : V organih javne uprave je bilo v skladu s 10. in 11. členom tedaj veljavne Uredbe o poslovanju organov javne uprave z dokumentarnim gradivom (v nadaljevanju Uredba o poslovanju) izrecno določeno, da pošto odpira pooblaščeni delavec. Prepovedano je zgolj odpiranje pošte, ki je naslovljena na delavca in ima posebno oznako osebno. V organih javne uprave je torej obvezno, da pošto, naslovljeno na delavca, odprejo že v sprejemni pisarni, če nima posebne oznake osebno. Šola sicer ni organ javne uprave, vendar pa iz navedenega izhaja, da ravnanje toženke pri odpiranju pošte ni bilo neobičajno.

Op. št. (2) : Ki je veljal v času škodnega dogodka.

Op. št. (3) : V skladu s s tretjim odstavkom 177. člena ZDR mora delodajalec v disciplinskem postopku omogočiti zagovor delavcu, razen če le-ta to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri zagovoru lahko po pooblastilu delavca sodeluje predstavnik sindikata ali druga s strani delavca pooblaščena oseba.

Op. št. (4) : Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime (Sodba II Ips 784/2007 z dne 25. 3. 2010).