Jedro

Mestna občina je v IV. točki sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena toženi zvezi športnih društev do pravnomočnosti odločitve o lastninjenju športnih objektov dovolila uporabo teh nepremičnin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek mestne občine, naj toženi zvezi športnih društev naloži izročitev v zahtevku navedenih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mestna občina v postopku lastninjenja športnih objektov v družbeni lastnini na podlagi prvega odstavka 64. člena Zakona o športnih objektih (v nadaljevanju ZSpo)1 izdala Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL z dne 25. 3. 1999 (v nadaljevanju Sklep), s katerim je sporne nepremičnine razglasila za športne objekte splošnega pomena, tožena zveza športnih društev pa je v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo priglasila zahtevek, s katerim je uveljavljala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico ona.2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mestna občina v VI. točki tega Sklepa navedla tudi, da do pravnomočnosti Sklepa, torej do odločitve o zahtevku zveze športnih društev, upravljanje športnih objektov ostane nespremenjeno. Ocenilo je, da je ta določba Sklepa pravna podlaga za posest zveze športnih društev. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je ob prvem sojenju ugodilo pritožbi mestne občine in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališče, da VI. točke sklepa ni mogoče razlagati tako, da bi do njegove pravnomočnosti toženka obdržala upravljanje, pač pa tako, da bo to obdržala do trenutka, ko bo postalo jasno, kdo je lastnik športnega objekta. Nato pa je odločilo, da je bilo lastninjenje končano že tedaj, ko je tožnica izdala Sklep, s katerim je določila športne objekte občinskega pomena. Sodišče druge stopnje je dodalo še, da javni interes v športu v ničemer ne okrni tožničine pravice zahtevati vračilo nepremičnin.

3. Na podlagi revizije tožene zveze športnih društev je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 139/2016 z dne 19. 9. 2018 reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi je uvodoma pojasnilo, da se je glede poteka lastninjenja športnih objektov postopoma v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se priglasitev zahtevka po določbi drugega odstavka 64. člena ZSpo nanaša le na primere, ko lastninjenje sploh ne pride v poštev, torej na primere, ko športni objekti niso bili v družbeni lastnini (ko je društvo torej na njih že imelo lastninsko pravico, formalno pa je bila na njih vpisana družbena lastnina), in da ima naravo procesne predpostavke za (kasnejše) uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem splošne pristojnosti. Vrhovno sodišče je poudarilo, da ob uveljavitvi ZSpo še ni bilo jasno, kdo in v kakšnem postopku bo odločil o priglašeni lastninski pravici. Tako iz besedila Sklepa mestne občine izhaja, da je menila, da bo ona tista, ki bo odločala o toženkinem zahtevku. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je že s sprejemom Sklepa (tudi med strankama) postalo jasno, kdo je lastnik spornih nepremičnin in da je bilo lastninjenje tedaj že končano. Navedlo je, da pa je zmotno tudi izhodišče sodišča druge stopnje pri presoji, ali obstoji javni interes, da ima sporne objekte v posesti toženka. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je v primerih, ko je na športnih objektih obstajala družbena lastnina, zakonodajalec sicer dal prednost lokalni skupnosti: ta lahko v roku enega leta po uveljavitvi zakona športne objekte, ki jih je treba olastniniti, opredeli kot objekte občinskega pomena in s tem na njih pridobi lastninsko pravico, a prednost pri uporabi je dal društvom (21. člen ZSpo). Zato je Vrhovno sodišče poudarilo, da se javni interes ne odraža le v tem, kdo je njihov lastnik, pač pa tudi v tem, kako naj z njimi upravlja oziroma kdo jih lahko uporablja. Vrhovno sodišče je opozorilo, da je pritožbeno sodišče sicer pravico do rabe spornih športnih objektov skozi javni interes presojalo, a je kljub sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 254/2013 spregledalo njeno nosilno vodilo. Vrhovno sodišče je v tej zadevi, v kateri je društvu že bila odvzeta posest, zavzelo stališče, da je treba presoditi, ali je bila ta društvu odvzeta v skladu z načelom javnega interesa v športu. Zaradi varovanja javnega interesa lastnik ni omejen le pri nadaljnjih razpolaganjih, pač pa že pred tem, pri vprašanju, ali sploh lahko uspešno odvzame posest društvu. Poudarilo je, da je ta presoja je v sodbi sodišča druge stopnje izostala. Dodalo je še, da je toženka v reviziji opozorila, da je v drugem pravdnem postopku s tožbo zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na več nepremičninah, vključno z nepremičninami, ki so predmet tega postopka, da pa je bila odločitev vmesnem času že preizkušena pred Vrhovnim sodiščem (II Ips 314/2017).

4. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem sojenju pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da VI. točka Sklepa, po kateri do odločitve o zahtevku zveze športnih društev upravljanje športnih objektov ostane nespremenjeno, predstavlja pravno podlago za posest zveze športnih društev. Dodalo je še, da pa bi glede na izid pravdnega postopka v zadevi II Ips 314/2017 odpadel tudi osrednji lastninskopravni argument tožeče mestne občine.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča mestna občina vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje ali obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge ali prve stopnje. Tožeča stranka izpostavlja, da se ne Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ne višje sodišče v izpodbijani odločbi nista opredelili do vprašanja, kdo je lastnik spornih nepremičnin. Obenem pa navaja, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na izid drugega postopka prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Meni, da je s tem kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in poseglo v njeno pravico do izjave. Meni, da je bilo poseženo tudi v njene ustavne pravice iz 2., 22., 23., 25., 33., 67. in 69. člena Ustave RS. Izčrpno utemeljuje, zakaj je odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 314/2017 napačna in reviziji prilaga ustavno pritožbo, ki jo je vložila zoper to odločbo. Meni, da napačna odločitev v zadevi II Ips 314/2017 ne bi smela predstavljati podlage za napačno odločitev tudi v obravnavani zadevi in bi moralo Vrhovno sodišče z odločitvijo o tej zadevi, počakati vsaj do odločitve Ustavnega sodišča o vloženi ustavni pritožbi. Opozarja, da je v obravnavanem sporu sodišče do vključno sodbe II Cp 1322/2015 predhodno vprašanje o obstoju lastninske pravice rešilo v korist tožeče stranke in da to, da je bilo v drugem postopku predhodno vprašanje rešeno drugače, ne bi smelo predstavljati podlage za spremembo odločitve v obravnavani zadevi. Poudarja, da kasnejših odločb, sprejetih šele po vložitvi revizije, sodišča ne bi smela upoštevati kot dokazov, sploh pa ne po uradni dolžnosti. Tožeča stranka še poudarja, da višje sodišče ni presodilo upravičenja tožene stranke do posesti z vidika javnega interesa. Vztraja pri stališču, da VI. točka Sklepa ne more biti pravna podlaga za posest tožene stranke, saj ne gre za dokončen posamični akt, zato tudi nima učinkov kot sta pravnomočnost in izvršljivost. Poudarja, da je zato, ker Sklep ne more postati pravnomočen, določba VI. točke Sklepa vezana na nemogoč razvezni pogoj. Meni, da razlaga, da je bila posest nepremičnin s Sklepom za nedoločen čas dana toženi stranki, prekomerno posega v njeno lastninsko pravico in je sporni člen sklepa ničen, ker nasprotuje 37. členu SPZ. Opozarja tudi, da ji glede načela javnega interesa v športu ni bila dana možnost izjave, saj ne pravdni stranki, ne sodišče tega vprašanja ni štelo za pravno pomembnega pri odločitvi. Meni, da bi ji višje sodišče zato moralo pred odločitvijo dati možnost, da se o tem izjavi, ker pa tega ni storilo je kršilo 7. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da so razlogi sodišča druge stopnje nejasni in pomanjkljivi in je zato podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu (glej zgoraj točko 3) že obrazložilo, zakaj je bilo materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bilo s sprejemom Sklepa lastninjenje končano in da je bilo že takrat jasno, kdo je lastnik spornih nepremičnin. Sodišče druge stopnje je ob pravilnem materialnopravnem izhodišču ponovno preizkusilo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in se je strinjalo z oceno, da je mestna občina, ki je imela po zemljiškoknjižnih podatkih na spornih zemljiščih pravico uporabe, v VI. točki Sklepa toženi zvezi športnih društev dovolila uporabo teh zemljišč do pravnomočnosti Sklepa. Sprejelo je razlago sodišča prve stopnje, da to pomeni do pravnomočnosti odločitve o lastninjenju spornih nepremičnin. Obe sodišči sta ugotovili, da enako izhaja tudi iz dopisa tožnice toženki z dne 7. 6. 2001 (B 21). Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da ta ugotovitev zadošča za odločitev, da ima tožena stranka veljavno pravno podlago za posest spornih nepremičnin in da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato tožeča stranka tudi nima prav, ko v reviziji navaja, da je odločitev v zadevi II Ips 314/2017 bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Tako se izkažejo kot neutemeljeni vsi nadaljnji revizijski ugovori, da sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati odločb o predhodnem vprašanju, ki so bile v drugih postopkih sprejete šele po vložitvi revizije in predlog, naj Vrhovno sodišče z obravnavo revizije počaka do odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi v zadevi II Ips 314/2017. 9. Tožeča stranka v reviziji tudi meni, da je razlaga sodišč napačna, ker sta z njo posesti nepremičnin dali prednost pred lastninsko pravico. To nikakor ne drži, saj bo tožeča stranka na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo na spornih nepremičninah lastninsko pravico pridobila šele, če bo pravnomočno zavrnjen zahtevek tožene stranke, s katerim ta od sodišča zahteva ugotovitev, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila še pred uveljavitvijo ZSpo in da zato do lastninjenja po ZSpo sploh ne more priti. Neutemeljene so tudi navedbe v reviziji, da je predmet obveznosti, ki ga določa VI. točka Sklepa nemogoč, saj je vezan na pravnomočnost sklepa, ki ne bo nastopila. Kot je bilo že povzeto, sta sodišči namreč ugotovili, da je tožeča stranka toženi stranki dovolila posest nepremičnin do pravnomočne odločitve o zahtevku tožene stranke (21. točka obrazložitve sodišča prve stopnje in 15. točka obrazložitve sodišča druge stopnje).

10. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi le dodalo, da z vidika javnega interesa ni problematično, da toženka do pravnomočne odločitve o lastninski pravici upravlja s športnim parkom, ker je ZSpo v 21. členu pri uporabi športnih objektov izrecno prednost dal društvom.3 Glede na sprejeto drugačno izhodiščno stališče sodišča druge stopnje, navedeni razlogi za odločitev niso bistvenega pomena (obiter dictum), zato niso utemeljene revizijske navedbe, da bi moralo sodišče tožeči stranki glede tega vprašanja dati možnost, da se izjavi.

11. Že iz povedanega izhaja, da so razlogi obeh sodišč povsem razumljivi in jih je mogoče preizkusiti, zato tudi ni utemeljen očitek tožeče stranke o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.4

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije.

1 Ur. l. SRS št. 22/1998. 2 64. člen ZSpo je določal: 1. Športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča na katerih so športne površine in so prešla po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti.2. Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavljajo lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasijo pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena.3. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. 4. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti. 5. Za objekte, ki postanejo lastnina društev v skladu z določili tega zakona, se uporabljajo določbe, ki veljajo za javne športne objekte. 3 21. člen ZSpo: 1.) Športna društva, ki izvajajo letni program imajo za izvajanje nacionalnega programa, pod enakimi pogoji, prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. 2.) Obvezni športni programi šolske športne vzgoje, ki se izvajajo v (na) javnih športnih objektih, imajo prednost pred izvajalci letnega programa. 3.) Način vzdrževanja, uporabe, upravljanja in koriščenja javnih športnih objektov se opredeli s pogodbo. 4 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.