Jedro

Nezadovoljstvo toženca z odločitvami pristojnega sodišča v drugih zadevah ne spada med tehtne razloge za delegacijo pristojnosti, čeprav je šlo nezadovoljstvo njegove partnerke tako daleč, da je v zvezi s predhodnim postopkom vložila kazensko ovadbo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec v predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča (zaradi suma pristranskosti Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, Višjega sodišča v Celju in vseh ostalih okrajnih sodišč iz njegove sodne pristojnosti) navaja, da je njegova partnerka že podala ovadbo zoper A. A., predsednico Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, ker je pri vodenju sodnega postopka v zadevi N 12/2011 ravnala nezakonito in nepravilno, kar je ugotovilo tudi Višje sodišče v Celju, vendar vseeno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (pri čemer je tedaj njegovo partnerko zastopala kot odvetnica tožnica v obravnavanem postopku). Nadalje toženec navaja, da je „slišal“, da se je v zadevi P 127/2019 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah zaradi „vez in sorodstva“ ene od strank na Višjem sodišču v Celju pravda obrnila v njen prid ter da je nepravilnosti saniralo šele Vrhovno sodišče. Navaja še, da je prijatelju B. B., višje sodnice na Višjem sodišču v Celju, prodal oldtajmerja, na kar je med njima prišlo do spora, zato se mu utegne navedena sodnica na instanci za tisti spor maščevati. V zvezi z višjo sodnico C. C. pa navaja, da prihaja iz istega okoliša, kjer se je odvijalo dejansko stanje opisanih pravd, zato ni mogoče izključiti naključne ali namerne povezanosti s sodnico, zoper katero je vložena kazenska ovadba. Predlaga, naj Vrhovno sodišče določi za postopanje in odločanje v tej zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer izven območja Višjega sodišča v Celju.

2. Sodeča sodnica Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah s toženčevim predlogom ne soglaša, ker je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in namenom prenosa pristojnosti. Poudarja, da se zoper njo ne nanaša noben očitek.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Delegacijo je torej mogoče dopustiti predvsem takrat, kadar bi bila določitev drugega pristojnega sodišča smotrna zaradi razlogov ekonomičnosti ter v tistih primerih, ko je objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča. Pravni standard "drugih tehtnih razlogov" zajema različne okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samo zadevo, ampak lahko nanjo vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Predlagatelj delegacije mora zato navesti in utemeljiti konkretne razloge in okoliščine, ki se nanašajo na prav vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča, ki bi lahko pri razumnem človeku in v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti sojenja na tem sodišču. 5. Okoliščin, ki jih navaja predlagatelj, ni mogoče uvrstiti med „drug tehten razlog“ v smislu 67. člena ZPP. Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja posamičnih sodnikov, ki sodijo v konkretni zadevi, so praviloma namenjena redna in izredna pravna sredstva zoper sodniške odločitve, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Če se tožencu poraja dvom v pravilnost odločitev sodeče sodnice in v njeno nepristranskost, se mora prvenstveno poslužiti teh pravnih sredstev. Tudi nezadovoljstvo toženca z odločitvami pristojnega sodišča v drugih zadevah ne spada med tehtne razloge za delegacijo pristojnosti, čeprav je šlo nezadovoljstvo njegove partnerke tako daleč, da je v zvezi s predhodnim postopkom vložila kazensko ovadbo. Toženčeve pavšalne navedbe o nezakonitostih in nepravilnostih v drugih postopkih ter o morebitnih maščevanjih višjih sodnic pa ostajajo na ravni neizkazanih domnev. Prav tako ni objektivno, v očeh povprečnega razumnega opazovalca, utemeljen pomislek, da bi ena od sodnic tega sodišča lahko vplivala na odločitve prav vseh drugih sodnikov. Sodniki namreč odločajo na podlagi ustave in zakonov ter morajo biti načeloma sposobni objektivno in neodvisno od zunanjih pritiskov odločati v vseh sporih. Institut delegacije pristojnosti pomeni izjemo od splošnih pravil o krajevni pristojnosti, zato je razloge za delegacijo pristojnosti sodišča treba razlagati restriktivno (po sodni praksi so taki, denimo, primeri, ko je ena od strank zaposlena na sodišču in podobno). Okoliščine konkretnega primera pa delegacije pristojnosti ne utemeljujejo.

6. Ker predlog za določitev pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen, ga je Vrhovno sodišče zavrnilo.