Jedro

Tožena stranka pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice njene polnoletne hčerke pravilno ni štela za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP, saj se za družinske člane prosilca štejejo otroci prosilca le dokler jih je ta dolžan preživljati; to je v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti. Zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja pa izpolnjevanja ostalih pogojev v konkretnem postopku ni bilo potrebno ugotavljati, ker to ne bi imelo vpliva na odločitev. Prav tako na odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da tožnica stalno živi v Nemčiji, kjer so stroški višji kot v Sloveniji, saj so upravičenci do BPP le tisti državljani RS, ki v Sloveniji stalno prebivajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, v nadaljevanju: ZBPP) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje za vložitev tožbe zaradi vračila dolga in oprostitve plačila stroškov sodnega postopka oziroma oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka je v postopku na podlagi listin, ki jih je vlogi priložila tožeča stranka (izjave o premoženjskem stanju prosilke in njene družine z dne 17. 6. 2002, odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v letu 2000 z dne 17. 1. 2000, sklepa Okrajnega sodišča v A. z dne ...., pisma pokojnika z dne 8. 9. 1997, potrdila o državljanstvu za tožnico in njeno hčerko, potrdila o višini katastrskega dohodka ter o oprostitvah in olajšavah pri odmeri davka od dohodka iz kmetijstva za leto 2001 z dne 9. 10. 2002, zemljiškoknjižnega predloga z dne 16. 2. 2001 s prilogami, zemljiškoknjižnega izpiska št. ...., pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 26. 6. 2002, fotokopije listin (s kratico PIC) glede prijave dolga v zapuščinskem postopku po pok. A.A. in izpisa stanja ter pregleda opravljenih transakcij na certifikatnih računih, izpisa stanja na računu vrednostnih papirjev v centralnem registru KDD za tožnico in njeno hčerko, potrdila Zavarovalnega urada Deželnega glavnega mesta B. o višini mesečnega bruto dohodka z dne 2. 10. 2002 in potrdila Območne socialne službe Deželnega glavnega mesta B. o prejemanju plačil po zveznem socialnem zakonu o pomoči - BSHG z dne 30. 7. 2002) ugotovila, da iz Potrdila o višini bruto dohodka tožnice z dne 2. 10. 2002 izhaja, da tožnica mesečno prejema rento Deželnega zavarovalnega urada C. v višini 545,23 EUR bruto in stanarino mesta B. v višini 121,00 EUR bruto, iz Potrdila o prejemanju plačil po zveznem socialnem zakonu o pomoči (BSHG) pa je razvidno, da tožnica od dne 1. 7. 1996 poleg rente prejema tudi plačila po zveznem socialnem zakonu o pomoči (BSHG), in sicer dopolnilno socialno pomoč za preživljanje. Tožena stranka ugotavlja, da tako iz navedenih potrdil izhaja, da povprečni mesečni bruto dohodek tožnice za obdobje šestih koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje 666,23 EUR bruto oziroma 156.497,40 SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 9. 9. 2003, po katerem 1 EUR znaša 234,90 SIT. Tožena stranka še ugotavlja, da mesečna plača po 3. členu Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999 - 2001 (Uradni list RS, št. 39/99 in spremembe) od zadnje spremembe oziroma uskladitve z dne 1. 8. 2003 znaša 110.380,00 SIT. Tožena stranka zaključuje, da povprečni mesečni dohodek prosilke presega višino minimalne plače, zato meni, da je tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dalje: BPP) neutemeljena, saj se finančni položaj prosilca po 12. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. V konkretnem primeru je tožnica sicer v svoji prošnji navedla kot družinskega člana hčerko C.C. z EMŠO ..., vendar pa tožena stranka na podlagi tega podatka tožničine hčerke (EMŠO ...) ugotavlja, da je bila imenovana že ob vložitvi tožničine prošnje za BPP polnoletna, zato bi jo bila tožnica dolžna preživljati zgolj v primeru šolanja. Ker pa tožnica, kljub pozivu tožene stranke, v postopku ni predložila zahtevanega potrdila o šolanju za hčerko C.C., je ni more šteti za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP in je ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice. Zoper uvodoma navedeno odločbo vlaga tožnica tožbo iz razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker meni, da je odločba tožene stranke nezakonita. V tožbi navaja, da prejema tožnica nizko pokojnino in iz tega razloga tudi denarno pomoč, ki je bila sicer upoštevana pri bruto dohodku tožnice. Vendar pa je ta denar vse, kar ima tožnica na razpolago za preživetje, pri čemer plačuje za najemnino 308,06 EUR, kar je 72.363,30 SIT, in za elektriko 84 EUR, kar je 19.731,60 SIT. Ta znesek je v zimskem času zaradi ogrevanja še višji, poleg tega pa mora enkrat letno plačati tudi komunalne stroške. Stroški za njeno zdravljenje mesečno znašajo 40 EUR. Poleg tega pa plačuje tudi stroške za telefon in televizijo, tako da ji za hrano, obutev in oblačila ostane zelo malo denarja. V tožbi poudarja, da je potrebno upoštevati, da živi tožnica v Nemčiji, kjer so vsi stroški bistveno višji kot v Republiki Sloveniji. Glede na to meni, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči, saj ji sredstva, ki jih prejema, zadostujejo za golo preživetje in z njimi ne more kriti stroškov za odvetnika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in poudarja, da je prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker je ugotovila, da finančni položaj tožnice ni takšen, da bi brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne zmogla stroškov sodnega postopka. Navaja še, da je v izpodbijani odločbi natančno z navedbo ustreznih materialnih določb ZBPP razloženo, kako je tožena stranka ugotavljala finančni položaj prosilke, ki predstavlja prvi pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Izrecno so navedeni tudi dokazi, ki so bili v ta namen izvedeni in katere listine so bile upoštevane kot dokaz pri ugotavljanju njenega finančnega položaja, zato se tožena stranka v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Finančni položaj je tožena stranka ugotovila v skladu z jasno in pravno nedvoumno določbo 1. odstavka 14. člena ZBPP, po katerem se v dohodek prosilke oziroma njene družine med drugim štejejo vsi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma in v tujini. Tožena stranka je ugotovila, da povprečni mesečni bruto dohodek, ki ga je tožnica prejela v šestih mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP, presega minimalno plačo, ki od zadnje uskladitve 1. 8. 2003 znaša 110.380,00 SIT, mesečni povprečni bruto dohodek tožnice pa 666,23 EUR oziroma 156.497,40 SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe. Zaradi navedenega so po mnenju tožene stranke neutemeljene in pravno nepomembne tožničine navedbe, da ima na razpolago zelo malo denarja, ker plačuje najemnino, elektriko in komunalne stroške ter da je treba upoštevati, da živi v Nemčiji, kjer so življenjski stroški bistveno višji. Iz previdnosti tožena stranka poudarja, da tožnica prejema zgolj dopolnilno socialno pomoč v obliki stanarine, ker njen mesečni dohodek ne zadošča za kritje vseh stroškov v Nemčiji.

Tožena stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena ZUS prijavil svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožeči stranki je bil v odgovor poslan odgovor tožene stranke na tožbo (osebna vročitev izkazana 19. 11. 2003), vendar je svoj odgovor podala šele po izteku osemdnevnega sodno določenega roka za odgovor dne 29. 11. 2003, zato je sodišče njen odgovor (v katerem le ponavlja tožbene navedbe in podrobneje opisuje svoje stroške in na sploh svoje življenje ter zdravstveno stanje) poslalo toženi stranki in zastopniku javnega interesa v vednost ne da bi jim določilo rok za morebiten odgovor.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po pregledu upravnih spisov ugotovilo, da so razlogi in odločitev tožene stranke, ki jih navaja v izpodbijani odločbi, pravilni in skladni z zakonom (v konkretnem primeru ZBPP), zato jih sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Izpodbijana odločba temelji na določbi 37. člena ZBPP. Ta določba v 2.točki 2. odstavka določa, da pristojni organ za BPP z odločbo zavrne prošnjo kot neutemeljeno, v 1. odstavku 13. člena pa določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Po določbi 1. odstavka 12. člena ZBPP pa se finančni položaj prosilca, v konkretnem primeru tožnice, ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina (razen če ni s tem zakonom določeno drugače). Med strankama ni sporna višina tožničinih dohodkov, ki jih je tožena stranka skladno s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila med postopkom na podlagi dokazil ki jih je predložila sama tožnica, za obdobje zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo prošnje za BPP. Prav tako med strankama ni sporna niti okoliščina, da tožnica kljub zahtevi tožene stranke v odrejenem roku (niti pozneje) ni predložila potrdila o šolanju svoje polnoletne hčerke CC. Ker je po sistematiki zakonskega teksta ZBPP med pogoji za dodelitev BPP na prvem mestu določen finačni pogoj po 1. odstavku 12. člena in 1. odstavku 13. člena ZBPP je po presoji sodišča je pravilen zaključek tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Tožena stranka pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice njene polnoletne hčerke C.C. pravilno ni štela za družinskega člana v smislu 23. člena ZBPP in je ni upoštevala pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice, saj se po določbi 2. alinee 1. odstavka 23. člena za družinske člane prosilca po ZBPP štejejo otroci prosilca le dokler jih je ta dolžan preživljati; to je v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma do dopolnjenega 26. leta starosti. Zaradi neizpolnjevanja finančnega pogoja po 1. odstavku 12. člena ZBPP v zvezi s 1. odstavkom 13. člena ZBPP pa po mnenju sodišča izpolnjevanja ostalih pogojev v konkretnem postopku ni bilo potrebno ugotavljati, ker to ne bi imelo vpliva na odločitev v konkretnem primeru. Prav tako na odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da tožnica stalno živi v Nemčiji, kjer so stroški višji kot v Sloveniji, saj so upravičenci do BPP le tisti državljani RS, ki v Sloveniji stalno prebivajo (1. točka 1. odstavka 10. člena ZBPP). Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je uvodoma navedena odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena. Zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.