Jedro

Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 264.286 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2002, višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 2.840.019 SIT) pa je zavrnilo. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 16.754 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudni obrestmi od 10.9.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglaša s stališčem, da ravnanje policistov vsaj do 15.1.1999 (ko so dobili odgovor nemških oblasti) ni bilo protipravno, za čas po tem pa tožnik ni izkazal nobene škode.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se o tem, ali je določen postopek državnega organa protipraven, lahko ocenjuje šele po koncu tega postopka in na podlagi njegovega rezultata. Zaseg njegovega avtomobila je bil takrat, ko je bil opravljen, sicer zakonit. Policija je namreč podvomila v pristnost številke na njegovem ohišju. Z dnem vložitve kazenske ovadbe pa je zadeva prešla v pristojnost državnega tožilstva. In ker je državni tožilec dne 21.1.1998 ovadbo zoper tožnika zavrgel ter o tem obvestil policijo, ni bilo več nobene podlage, da je avtomobil še naprej zasežen. Avtomobil bi morala policija tožniku vrniti. Končni rezultat celotnega postopka je bil, da številka na ohišju avtomobila ni bila ponarejena, kar pomeni, da je bilo ravnanje policije protipravno. Podobno je v kazenskih postopkih. Tudi, če so državni organi med kazenskim postopkom ravnali v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) gre obdolžencu, če je na koncu oproščen, pravica do odškodnine.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je odločilnega pomena ugotovitev, da vsaj do 15.1.1999 ravnanje policistov ni bilo protipravno, ter da pri tem ni pomembno, kakšna je bila nadaljnja (pravna) usoda postopka: se pravi, ali je bila teza o ukradenem avtomobilu ovržena, ali potrjena. Če bi se vprašanje, ali je bilo določeno ukrepanje oblastnih organov protipravno, presojalo za nazaj, odvisno od tega, kako se je postopek končal, bi to pomenilo, da določena ravnanja in ukrepi oblastnih organov lahko legitimira samo tak (kazenski) postopek, ki se konča z obsodilno sodbo. Zaostreno do absurda bi bil potem protipraven vsak postopek, ki se ne bi iztekel v obsodilno sodbo. Tako stališče bi lahko privedlo do dveh skrajnosti: iz postopka bi bodisi izginila dejanska možnost, da bi se končal kako drugače kot z obsodilno sodbo, bodisi se postopki sploh ne bi začenjali - kajti namen postopka je prav v tem, da se ugotovi, ali je oseba, zoper katero se postopek začne, storila očitano kaznivo dejanje in ali je zanj odgovorna. Oprostilne sodbe in druge oblike končanja postopka, ki ne pomenijo obsodbe obdolženca, so zato vgrajene v samo bistvo kazenskega postopka. Kajti če bi bi se postopek, skupaj z vsemi dejanji in ukrepi, ki so ga sestavljali, lahko začel samo, če bi bilo že v naprej jasno, da se bo končal "uspešno" - z obsodilno sodbo (v nasprotnem bi bil namreč po mnenju revizije protipraven), potem sploh ne bil bil potreben. Obdolženec bi bil namreč že v naprej obsojen - s samim dejstvom, da se je postopek zoper njega sploh začel, sam postopek pa bi bil zgolj izvotljen, samemu sebi namenjen ritual. Res je, da ima "neutemeljeno" priprti v vsakem primeru pravico do odškodnine. Vendar ne zaradi tega, ker bi se protipravnost tega ukrepa ocenjevala za nazaj, samo z vidika končnega izida postopka, pač pa, ker je pravico do odškodnine za "neutemeljen" pripor ZKP (v 538. členu in nasl.) uredil tako, da protipravnost škodljivega ravnanja ni predpostavka pravice do povračila škode. Če ta pravica ne bi bila posebej predpisana, je iz splošnih določb o povrnitvi škode ne bi bilo mogoče izvesti - preprosto zato, ker bi manjkal element protipravnosti. Delovanje organov oblasti v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, tudi če je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda(1).

Napačno je tudi revizijsko stališče, da od dneva, ko je državno tožilstvo zavrglo ovadbo zoper tožnika, ni bilo več podlage za zaseg njegovega avtomobila. Ker so policisti utemeljeno sumili, da je avtomobil ukraden, so ga zasegli - za kar so imeli podlago v določbah 148. in 220. člena ZKP. Avtomobil je namreč mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Bistveno je, da je so policisti sumili, da je (bil) avtomobil ukraden, ter da so imeli za svoj sum realno podlago.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. D Jadek Pensa, Komentar Ustave Republike Slovenije, ur. L Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 298. Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 622/2000 z dne 30.8.2001: " Sama uvedba določenega postopka, ki je predviden z zakonom, ne more biti protipraven poseg v človekovo pravico niti v primeru suma storitve kaznivega dejanja Š...Ć. Dokler postopek poteka tako, kot je predvideno z zakonom in nesorazmerno ne posega v katero od človekovih pravic, ki so navedene v Ustavi (na primer prepoved mučenja ali varstvo osebne svobode, ki sta opredeljeni v 18. in 19. členu URS), ni mogoče zahtevati prepovedi posega ali odškodnine zaradi storjenega posega."