29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 117/2005 z dne 22. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1165/2004 z dne 28. 9. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. P 37/2004 z dne 13. 4. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Tožeča stranka je v pravdi uveljavljala primarni tožbeni zahtevek zoper zavarovalnico (prvo toženko) in pritožnico (drugo toženko) za solidarno plačilo zavarovalnine in tri podrejene tožbene zahtevke, in sicer prvi podrejeni tožbeni zahtevek zoper obe toženki za solidarno plačilo zavarovalnine ter drugi in tretji podrejeni tožbeni zahtevek (le) zoper pritožnico za plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugodilo tretjemu podrejenemu tožbenemu zahtevku in pritožnici naložilo plačilo odškodnine v višini 4.018.168 SIT, ostale tožbene zahtevke pa je zavrnilo. Presodilo je, da zavarovalna pogodba ni bila sklenjena, ker zavarovalna ponudba sklenitelja ni prispela k zavarovalnici (prvi toženki) in zato ni bilo podlage za plačilo zavarovalnine. Sodišče je ugotovilo, da je bil vzrok za nesklenitev zavarovanja ravnanje pritožnice, ki je z malomarnim nadzorom nad mrežo sodelavcev in nad tem, kdo razpolaga z originalnimi obrazci za sklenitev življenjskega zavarovanja, opustila svojo skrbnost in omogočila tretji nepooblaščeni osebi, da je zlorabila originalne obrazce. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njeno revizijo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi sodiščem očita, da so jo neenako obravnavala, s tem ko so le njej naložila plačilo odškodnine, prvi toženki – zavarovalnici pa ne. Če ni podana odškodninska odgovornost prve toženke, potem naj tudi pritožnica ne bi bila odgovorna za nastalo škodo. Nobeno sodišče naj ne bi pojasnilo, katera pravila stroke in običaje naj bi pritožnica kršila. V dokaznem postopku naj ne bi bilo ugotovljeno, kako je tretja oseba prišla do originalnih obrazcev. Poleg tega naj bi tudi prva toženka izvajala seminarje in ne zgolj pritožnica, pri čemer naj sodišče sploh ne bi ugotavljalo, ali je za zlorabo obrazca odgovorna prva toženka. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnice, ki se nanašajo na vprašanje, kako je tretja nepooblaščena oseba prišla do obrazcev, po vsebini pomenijo le ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki na raven človekovih pravic ne sega. Zato pritožnica s tem ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Očitek pritožnice, da so jo sodišča obravnavala neenako, ker so le njej naložila plačilo odškodnine, prvi toženki pa ne, bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Vendar je ta očitek neutemeljen. Tožeča stranka namreč zoper prvo toženko sploh ni uveljavljala odškodninskega zahtevka, temveč zgolj zahtevek za (solidarno) plačilo zavarovalnine. Zato sodišče tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja povezanega z morebitno odškodninsko odgovornostjo prve toženke.

5.Pritožnica sodiščem očita še, da niso pojasnila, po katerih pravilih stroke in običajih bi morala ravnati. Tudi ta očitek je neutemeljen. Že sodišče prve stopnje je pritožnici pojasnilo, da se je profesionalno ukvarjala s posredništvom pri sklepanju zavarovanj in bi zato morala predvideti, da z originalnimi obrazci lahko pride do zlorab, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je pritožnica originalne obrazce razdeljevala (na seminarjih) brez nadzora. S tem je bilo pritožnici pojasnjeno, da gre za pravila in običaje, ki so značilni za dejavnost posredništva pri sklepanju zavarovanj. Z navedenim stališčem sodišča prve stopnje sta se strinjali tudi Višje in Vrhovno sodišče, ki sta pojasnili, zakaj ga sprejemata. Dejstvo, da se pritožnica z odločitvijo ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić