Jedro

Četudi med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko v letu 1990 ni bil sklenjen pisni sporazum o prevzemu delavcev in četudi prejšnji delodajalec tožniku ni izdal odločbe k razporeditvi k toženi stranki, je iz okoliščin razvidno, da je šlo za prehod tožnika k toženi stranki. Iz tega razloga je dolžna tožena stranka, ki je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožniku plačati odpravnino, pri izračunu katere se upošteva tudi delovna doba, ki jo je tožnik dosegel pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v znesku 7.328,61 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2008 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 obračunati bruto znesek v višini 166,25 EUR po odbitku davkov, ki se plačujejo od bruto zneska regresa pa tožeči stranki izplačati 134,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 147,78 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila pod izvršbo (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povrnitev sodnih stroškov. Navaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1990 do aprila 2008, to je skupaj 17 let, sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker je upoštevalo tudi delovno dobo, ki jo je tožnik dosegel pri prejšnjem delodajalcu oz. kot je zavzelo stališče, da je bil prevzet od prejšnjega delodajalca k toženi stranki. Ni mogoče šteti, da je šlo za prenos dejavnosti in na tej podlagi za prenos tožnika od prejšnjega delodajalca. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil k toženi stranki razporejen od pravnega prednika tožene stranke. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, samo dejstvo, da je bil tožnik pred 1990 zaposlen v T.E. še ne pomeni delovnopravne kontinuitete. Sodišče bi moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR/02), ni povsem enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02 – sprememba delodajalca). Teh dveh institutov zaradi razlik pri opredelitvi in zakonsko določenih posledicah tudi ni mogoče enačiti. Pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri zadnjem delodajalcu je za izplačilo odpravnine podana z upoštevanjem instituta prevzema delavcev v drugo organizacijo, ki je bil določen s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, s spremembami; v nadaljevanju: ZTPDR) - ta se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis – in ga je v nadaljevanju oblikovala sodna praksa, nato pa je bil natančneje opredeljen v 11. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93, s spremembami: SKPG) in kasneje v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97, s spremembami: SKPgd). Če so prevzeti delavci pridobili pravice na podlagi prevzema, jih je potrebno upoštevati tudi po 1. 1. 2003. V primerih prevzema določene dejavnosti z vsemi delavci, ki brez vmesne prekinitve delovnega razmerja nadaljujejo delo v isti dejavnosti pri drugem delodajalcu, je sodna praksa štela, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja, zaradi česar je pri uveljavljanju odpravnine šteti, kot da delavec ob prehodu k drugemu delodajalcu ni spremenil zaposlitve in mu priznati odpravnino ob upoštevanju celotne delovne dobe in ne le delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Za obstoj prevzema k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR torej ni odločilno, ali sta delodajalec prenosnik in prevzemnik sklenila pisni sporazum, oziroma da delodajalec – prenosnik ni tožniku izdal odločbe o razporeditvi k toženi stranki, če iz okoliščin izhaja, da je dejansko prišlo do prenosa dejavnosti in prehoda tožnika k novemu delodajalcu. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožniku pri prejšnjem delodajalcu S.E. delovno razmerje prenehalo dne 31. 12. 1989, pri toženi stranki pa je neprekinjeno, s 1. 1. 1990, pričel opravljati enako delo, z istimi sredstvi in v istih prostorih kot pri prejšnjem delodajalcu. Sledilo je prepričljivi izpovedi tožnika, ki je pojasnil okoliščine ob prehodu k toženi stranki, ko je nadaljeval z istim delom, neprekinjeno opravljanje dela pa izhaja tudi iz podatkov delovne knjižice. Ker tožena stranka ni uspela dokazati, da bi s tožnikom v letu 1990 sklenila pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo v tožnikovem primeru za prevzem k drugemu delodajalcu po 15. členu ZTPDR. Ker je tožnik v letu 1990 nadaljeval z neprekinjenim delom pri toženi stranki, ki mu je priznavala pravice iz delovnega razmerja, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik pri prejšnjem delodajalcu uveljavljati sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Ker je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zaradi uvedbe postopka likvidacije, mu je dolžna v skladu z 109. členom ZDR izplačati odpravnino in tudi sorazmerni del regresa za tekoče leto.

Ker je bil tožniku tudi pravilno prisojen sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008, v skladu z določbami Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračila stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (Ur. l. RS, št. 62/2008; KPPI), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).