Jedro

Sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (kadar konkurirata nedopustno ravnanje oškodovalca in prispevek oškodovanca), temveč mora rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi tožnica sedanje težave trpela tudi, če poškodbe sploh ne bi bilo. Pri tem pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec (ki ne trpi za revmo in osteoporozo) ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg tožničine škode večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (oziroma odgovorna oseba) mora sprejeti oškodovanca takšnega, kot je.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Presodilo je, da toženkino valorizirano predpravdno plačilo v višini 1.000.000 SIT prestavlja pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku avgusta 2001, zato tožnica ni upravičena do nadaljnje odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sledilo le izvedenskemu mnenju dr. B. N., ki je za tožnico neugodno. Sodišči prve in druge stopnje očitata tožnici, da ni predlagala novega izvedenca. V 254. členu ZPP je določeno, da se v primeru neskladnosti, v kolikor se te ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci. Sodišče tožnici ne more šteti v škodo dejstva, da ta ni predlagala še tretjega izvedenca medicinske stroke. Iz tega izhaja bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica se ne strinja z navedbo v sodbi višjega sodišča, da je glede na naravo tožničinih poškodb za podajo izvedenskega mnenja merodajno specialistično področje ortopedije, zato ni pomislekov glede izvedenskega mnenja dr. N., ki ga tožnica ni izpodbila z izvedenskim mnenjem drugega izvedenca tega specialističnega področja. Sodišče se s tem postavi v položaj medicinskega strokovnjaka. Če bi bilo sodišče sposobno oceniti, katero specialistično področje je merodajno glede poškodbe tožnice, bi moralo že na predlog tožnice pritegniti izvedenca specialista ortopeda. Poleg tega je tožnica prepričana, da je izvedenec travmatolog primernejši za podajo izvedenskega mnenja glede na naravo tožničinih poškodb. Travmatologi in kirurgi se dnevno srečujejo s poškodbami, kakršno je utrpela tožnica, ortopedi pa ne delajo v ambulanti. Po mnenju tožnice izvedensko mnenje dr. N. tudi ni prepričljivo. Ugotavlja skoraj za polovico omejeno gibljivost desnega ramenskega sklepa in za polovico zmanjšano grobo moč desne roke, vsa ta dejstva pa pripiše degenerativnim spremembam kljub temu, da se te degenerativne spremembe niso pokazale v levi zgornji okončini, ki je normalno gibljiva. Tožnica se zavzema, da se ji odmeri odškodnina v celotnem zahtevanem znesku.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnica se je avgusta 2001 poškodovala, ko je njen mož pri vzvratni vožnji traktorja s prikolico zapeljal v njo in ji pri tem stisnil desno stran telesa (prsni koš in desno roko). Nastalo škodo je toženka zavezana povrniti na podlagi zavarovanja avtomobilske odgovornosti, zato je že pred pravdo poravnala nesporni del odškodnine v znesku 1.000.000 SIT. V tej pravdi tožnica vtožuje nadaljnjo odškodnino, ki naj bi ji še pripadala glede na utrpelo nepremoženjsko škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta višino te škode presojali sledeč predvsem ugotovitvam drugega postavljenega izvedenca (dr. B. N.), ki je bil angažiran, ker toženka ni sprejela mnenja prvega izvedenca (dr. B. V.). Ključna ugotovitev drugega izvedenca, ki se je tudi bistveno razlikovala od ugotovitev prvega izvedenca, je bila, da je nepremoženjska škoda tožnice le v 50 odstotkih posledica opisane nesreče, 50 odstotkov pa gre pripisati degenerativnim spremembam (osteoporoza vratne hrbtenice in revmatizem desnega ramenskega sklepa), ki so bile pri tožnici prisotne že pred omenjeno nesrečo. Te degenerativne spremembe je sicer v mnenju upošteval tudi prvi izvedenec, vendar je zavzel stališče, da je bila poškodba tožnice sprožilni moment za (vse) nastale težave.

7. Iz navedenega izhaja, da je v obravnavani zadevi odločilno vprašanje vzročne zveze oziroma natančneje vprašanje, ali je (vsa) tožničina nepremoženjska škoda v vzročni zvezi s poškodbo, za katero odgovarja toženka. Pri presoji je treba razlikovati med dvema sklopoma vzročnih zvez: 1. vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in 2. vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. V obravnavani zadevi vzročna zveza med dejanjem (povzročitev poškodbe pri vzvratni vožnji s traktorjem) in škodnim dogodkom (poškodbo ramena in prsnega koša) ni sporna, vprašljiva pa je vzročna zveza med škodnim dogodkom (poškodbo ramena) in konkretnim obsegom nastale škode (zmanjšana groba moč in gibljivost desne roke). Upoštevaje izvedensko mnenje drugega izvedenca sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da slednja ni podana glede vseh ugotovljenih težav tožnice in da gre 50 odstotkov škode pripisati degenerativnim spremembam, za katere toženka ne odgovarja.

8. Stališče teorije(1) in sodne prakse(2) je, da pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev neposlovne odškodninske obveznosti, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja (tudi predhodne bolezni) oškodovanca. To sicer ne pomeni, da vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni treba ugotavljati, kajti tudi ta sklop vzročne zveze mora biti podan. Vendar mora pri tem sodišče izhajati iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica (posledica izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega dogodka; vzročna zveza pa je podana, kadar je konkretni obseg nastale škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka, (neobičajno) večji zaradi osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je namreč utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja (192. člena ZOR), pri čemer se kot „prispevek“ k nastali škodi ne more obravnavati njegovo (predhodno) bolezensko stanje.

9. V obravnavani zadevi je drugi izvedenec, ki mu sodišči sledita, ocenil, da je 50 odstotkov težav, ki jih tožnica trpi, posledica poškodbe, 50 odstotkov težav pa je posledica bolezni. Takšen pristop je posledica napotka sodišča prve stopnje, ki je drugemu izvedencu posebej naložilo, da razmeji posledice poškodbe in posledice bolezni. Na podlagi takšnega izvedenskega mnenja sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da tožnica utemeljeno zahteva le povračilo tiste nepremoženjske škode, ki je „čista“ posledica nesreče, ne pa večje nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi součinkovanja nesreče in tožničine predhodne bolezni. Takšna presoja je materialnopravno zmotna. Napačen napotek sodišča je namreč privedel do situacije, ko izvedensko mnenje drugega izvedenca dejansko razmejuje po eni strani težave, ki bi pestile povprečnega oškodovanca ob tovrstni poškodbi, in po drugi strani večje težave, ki jih trpi tožnica zaradi predhodnega bolezenskega stanja. Iz prej opisanega pravilnega materialnopravnega izhodišča pa izhaja, da sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti (kadar konkurirata nedopustno ravnanje oškodovalca in prispevek oškodovanca), temveč mora rešiti vprašanje, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da so konkretne težave, ki jih trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s poškodbo. Drugače povedano, presoditi mora, ali je verjetno, da bi tožnica sedanje težave trpela tudi, če poškodbe sploh ne bi bilo. Pri tem pa ni pomembno, da povprečni oškodovanec (ki ne trpi za revmo in osteoporozo) ne bi utrpel takšnega obsega škode ob enaki poškodbi in da je konkreten obseg tožničine škode večji zaradi degenerativnih sprememb, ki so jo pestile že pred poškodbo. Oškodovalec (oziroma odgovorna oseba) mora sprejeti oškodovanca takšnega, kot je. Šele če ne bi bilo verjetno izkazano, da je oškodovančeva (konkretna) nepremoženjska škoda povezana s poškodbo, bi lahko sodišče zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

10. Iz povedanega izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče dejansko stanje ugotavljati glede na zgoraj opisano normativno izhodišče. Presoditi bo moralo, ali je verjetno izkazano, da je konkreten obseg tožničine nepremoženjske škode v vzročni zvezi z nastalo poškodbo oziroma, ali je po drugi strani verjetno, da bi tožnica te konkretne težave trpela, četudi poškodbe sploh ne bi bilo. Pri tem pa bo moralo upoštevati tudi, da predhodno bolezensko stanje tožnice ne daje podlage za delno razbremenitev odgovornosti toženke, čeprav je zaradi tega konkretna škoda večja. Ker je revizija utemeljena že iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, se revizijsko sodišče s preostalimi revizijskimi očitki ni ukvarjalo.

11. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Plavšak, N. v Juhart, M. (ur.) in Plavšak, N. (ur.): OZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 711-713. Op. št. (2): Prim. sodbo in sklep II Ips 1249/2008 z dne 12.3.2009.