Jedro

Uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku sicer povzroči pretrganje zastaranja. Vendar pa iz predložene kazenske ovadbe izhaja, da naj bi si ovadeni pridobil protipravno premoženjsko korist "zase" in ne za gospodarsko družbo (toženo stranko), katere direktor je bil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 52.060,00 SIT (nadaljnjih) pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Proti navedeni sodbi se je tožeča stranka pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred dnem 14.07.1999, ko je začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je drugostopenjsko sodišče pritožbeni postopek nadaljevalo po določbah starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je vtoževala plačilo računov (z obračunanimi zamudnimi obrestmi), od katerih je zadnji zapadel v plačilo dne 12.08.1994, in ne dne 13.08.1994 (gl. prilogo A2), medtem ko je tožeča stranka izvršilni predlog vložila dne 02.09.1997, kar je po preteku 3-letnega zastaralnega roka iz prvega odst. 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da se je zastaranje v skladu s 388. čl. ZOR pretrgalo z vložitvijo kazenske ovadbe zoper H. B. (direktorja tožene stranke), medtem ko je v pritožbi zatrjevala, da se je pretrgalo z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zoper direktorja tožene stranke, ki ga je tokrat poimenovala kot H. M. Uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku sicer povzroči pretrganje zastaranja, vendar pa ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da se na to dejstvo (brez svoje krivde) ni mogla sklicevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odst. 496.a čl. ZPP/77). Sicer pa iz predložene kazenske ovadbe (zoper H. B.) niti ne izhaja, da bi tožeča stranka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek. Da ji je nastala škoda v znesku 835.658,61 SIT, je namreč zatrjevala v utemeljitev suma storitve kaznivega dejanja goljufije. Zato pa iz ovadbe z dne 09.10.1996 (list. št. 29-30) izhaja, da naj bi si H. B. protipravno premoženjsko korist pridobil "zase" (gl. list. št. 30) in ne za gospodarsko družbo (toženo stranko), katere direktor je bil. Glede na navedeno se pokaže, da ni bilo pogojev za pretrganje zastaranja. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. čl. ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.