Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 122. člena ZNP si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razdelilo skupno premoženje udeleženk nepravdnega postopka, ki ga predstavljajo nepremičnine vpisane v vl. št. 29, 35 in 201 k.o. tako, da postane R.B. lastnica parcel št. 832, 833, 836/1, 836/2, 837/1, 837/2, 837/3, 837/4, 837/7 in 838/1, vse vl. št. 35, k.o.; M.R.lastnica parcele št. 904/2 vpisane v vl. št. 29, k.o.; J.P. lastnica parcele št. 1108/3, vpisane v vl. št. 201 k.o. in parcel št. 993/1, 993/3, 994/1, 994/2, 1001, 1108/1 in 1111/1, vse vl. št. 29, k.o. ter F.P. lastnica parcel 839 in 840, vpisanih v vl. št. 35 k.o.. R.B. je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna ostalim udeleženkam v roku treh mesecev plačati razliko v vrednosti, ki presega vrednost njenega solastniškega deleža in sicer M.R. 731.695,75 SIT, J.P. 592.808,75 SIT in F.P. 1.701.018,75 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper tak sklep se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka R.B., ki formalnega pritožbenega predloga ne podaja. V pritožbi navaja, da na kmetiji dela že vsa leta; plačevala je vse izdatke za pokojno mamo, kmečko zavarovanje zanjo, stroške, ki so jih povzročili mamini spori s sosedi; ob tem pa hodila v službo v predilnico v L.. Ker je bila mati zelo bolna, je pritožnica vse delo pri kmetiji opravila sama. Sestre so od doma že trideset let, vse so delale zase, domov niso hodile pomagati. Mama je vedno govorila, da bo kmetija ostala pritožnici; da bodo dobile tudi sestre vsaka 1/4, pa ji niso povedale. Če bi pritožnica to vedela, ne bi obdelala celotne kmetije, ampak le svoj delež. Pritožnica še navaja, da se ne strinja z ocenitvijo zemlje, saj je J.Š. zemljo ocenila, tako kot so ji naročile sestre. Pritožnica zahteva, da ji sestre povrnejo vsaka 1/4 pogrebnih stroškov z obrestmi. V nadaljevanju pritožnica še navaja, da naj sestre zemljo kar vzamejo, če imajo pravico do nje; sama jim ne bo ničesar plačevala, saj nima denarja.

Na pritožbo sta v skladu z določbo četrtega odstavka 31. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) odgovorili predlagateljici, ki smiselno predlagata zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 118. do 130. člena Zakona o nepravdnem postopku o postopku za delitev stvari in skupnega premoženja.

Udeleženke nepravdnega postopka so dedinje po pokojni M.B.. Iz sklepa o dedovanju (list. št. 88 v spisu) je razvidno, da zapustnica ni napravila oporoke, zato je nastopilo zakonito dedovanje; tako se dedovale zapustničine hčere - udeleženke nepravdnega postopka, vsaka do 1/4. Sodišče je s sklepom o dedovanju ugotovilo, v kakšnem razmerju dedinje dedujejo; določilo je torej dedne deleže, ne pa deležev na posameznih zapuščinskih stvareh. Dedinje so skupne lastnice nepremičnin, katerih delitev se predlaga.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na pritožničino trditev, da ima sama pravico do večjega dednega deleža, kot sestre. Vsi razlogi, ki jih pritožnica v pritožbi, pa tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje, navaja kot razloge, zaradi katerih bi ji šel večji delež na skupnem premoženju, so takšni, da bi jih pritožnica lahko oz. morala uveljavljati že v zapuščinskem postopku. Lahko bi npr. zahtevala izločitev v korist potomca po določbi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V zapuščinskem postopku pritožnica ni podala nobenega ugovora v tej smeri; ko je sodišče prve stopnje prekinilo nepravdni postopek, da bi tožnica v smislu določbe prvega odstavka 9. člena ZNP vložila tožbo, da je njen dedni delež večji od 1/4, pa pritožnica takšne tožbe ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so deleži udeleženk na skupnem premoženju enaki, to je četrtinski. V postopku za delitev skupnega premoženja pritožnica ne more doseči, da bi ji pripadel večji delež na skupnem premoženju, kot v sklepu o dedovanju določeni delež 1/4. V skladu z določbo prvega odstavka 122. člena ZNP si mora sodišče prizadevati, da se praviloma opravi fizična delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje citirano določbo pravilno uporabilo. Pritožnica je ves čas postopka (tako v svojem predlogu z dne 12.10.1989; kot na vseh kasnejših narokih; tudi po umiku predloga, ko se je postopek nadaljeval po predlogu J. P. in M.R. z dne 21.1.1993 in tudi na zadnjem naroku dne 18.3.1999) želela, da se ji v izključno last dodelijo parcele, ki ji jih je v izpodbijanem sklepu dodelilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je torej pritožničinemu predlogu glede načina delitve v celoti sledilo in je torej izpodbijani sklep v celoti v skladu z njenimi izraženimi interesi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je sodišče pravilno ocenilo, da ima pritožnica upravičeno večji interes, da dobi ta zemljišča, takšen interes pa so ji priznavale tudi ostale udeleženke postopka. Pritožnica namreč omenjena zemljišča obdeluje ter na njih živi.

Ker pa je ob takšni razdelitvi nepremičnin, ki v celoti sledi pritožničinim interesom, pritožnica prejela nepremičnine v večji vrednosti, kot znaša njen 1/4 delež na skupnem premoženju, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo tretjega odstavka 122. člena ZNP pravilno odločilo, da je dolžna ostalim udeleženkam plačati razliko med vrednostjo njihovih solastninskih deležev in premičnin, ki so jih prejele. Pritožnica je takšnemu izplačilu pred sodiščem prve stopnje nasprotovala z obrazložitivjo, da ji takšen, večji delež, pripada; kar ponovi tudi v pritožbi, vendar pa je bilo že zgoraj obrazloženo, da to ne drži. Tudi pritožbena navedba, da pritožnica ne bo ničesar plačala, ker nima denarja, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa.

Pritožnica v pritožbi graja tudi cenitev, ki jo je opravila J.Š.. Pritožbeno sodišče poudarja, da pritožnica na cenitev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imela nobenih pripomb; dejstvo, da se cenilka z njo ni pogovorila, pa ob tem, da si je nepremičnine ogledala v naravi, na pravilnost opravljene cenitve ni moglo vplivati.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo dejansko stanje; pri delitvi skupnega premoženja je v skladu z določbami 122. člena ZNP pravilno sledilo interesu pritožnice in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora sodišče v skladu z 2. odstavkom 365. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP paziti po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).