Jedro

Glede krajevne pristojnosti se sodišče strinja, da je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151. c člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Prvi odstavek je namreč, v kontekstu celotnega besedila 151. c člena, razumeti kot osnovno pravilo, da je carinski dolg nastal tam, kjer so nastale okoliščine za nastanek carinskega dolga. Če kraja nastanka okoliščin iz 1. odstavka 151. c člena ni mogoče določiti, se uporabi katero od ostalih ustreznih naveznih okoliščin iz nadaljnjih odstavkov (tudi 3.) tega člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Carinskega urada A z dne 13. 3. 2001, s katero je prvostopni organ tožnika kot voznika in s tem kot solidarnega dolžnika zavezal k plačilu carine, trošarine in davka na dodano vrednost v skupnem znesku 2.400.730,00 SIT za plinsko olje, ki je bilo po enotni carinski listini z dne 27. 8. 1999 Carinske izpostave B (v nadaljevanju: ECL) napoteno na Carinsko izpostavo A, pa tja ni nikoli prispelo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba AAA d.o.o., B, dne 27. 8. 1999 kot glavni zavezanec po ECL prijavila na Izpostavi B cisterno plinskega olja D2. Blago je bilo napoteno na Carinsko izpostavo A z rokom predaje 28. 8. 1999. Ker Izpostava v B ni prejela podatka o razdolžitvi tranzitne listine (ECL), je poslala poizvednico izpostavi A, ta pa je odgovorila, da blago po navedeni ECL ni bilo prijavljeno. Ker je bil to eden od številnih podobnih primerov, je bilo po pooblaščenem carinskem delavcu opravljeno naknadno preverjanje deklaracij, najprej pri špediterju in nato še pri prevozništvu Transport AA s.p., G 12, C, ki je opravilo prevoz po vozniku-tožniku. Pri tem je bilo na podlagi CMR ugotovljeno, da je blago dne 27. 8. 1999 prevzela družba BBB d.o.o. iz D. Zato je prvostopni carinski organ po presoji tožene stranke ravnal pravilno, ko je izdal odločbo in po opravljenem naknadnem preverjanju dokumentacije izdal odločbo ter z njo na podlagi 151. člena in točke a) 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, v nadaljevanju: CZ) naknadno obračunal carinski dolg ter ga naložil v plačilo tudi tožniku. Po 122. členu CZ se namreč tranzitni postopek začne s prepustitvijo blaga v tranzit in konča, ko je blago predloženo namembnemu carinskemu organu. Za pravilno ravnanje z blagom in njegovo predložitev namembnemu organu je po določbah 3. odstavka 125. člena CZ odgovoren tudi prevoznik. Če tranzitni postopek ni pravilno izveden, se carinski dolg obračuna v skladu s točko a) 1. odstavka 146. člena CZ, vendar le v primeru, če ne gre za situacije, ki so navedene v 145. členu CZ. Po določbi 145. člena CZ pa nastane carinski dolg pri uvozu (tudi) z odstranitvijo carinskega blaga izpod carinskega nadzora, in sicer v trenutku odstranitve. V skladu s 3. odstavkom istega člena je carinski dolžnik poleg ostalih tudi oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora, to pa je v danem primeru tožnik, ki je po ugotovitvah naknadne kontrole kot voznik oziroma prevoznik carinsko blago odstranil izpod carinskega nadzora prej, preden je bil zanj poravnan carinski dolg, s tem da je dne 27. 8. 1999 gorivo pretočil v A v rezervoarje družbe CCC d.o.o., kateri ga je prodala družba BBB d.o.o. iz D, ki je prevzem blaga tudi potrdila na mednarodnem tovornem listu. Na podlagi določb CZ in Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju: ZCS) je bil pravilno določen tudi krajevno in stvarno pristojen carinski organ (Carinski urad A) za izvedbo doplačilnega postopka. Generalni carinski urad za izdajo doplačilnih odločb ni pristojen. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožena stranka še navaja, da je bil tudi inšpekcijski pregled opravljen skladno s predpisi, in da so preiskovalci pooblaščeni za ukrepanje na podlagi 62. člena CZ, ki omogoča naknadni pregled deklaracij in drugih dokumentov, ki so povezani z uvoženim blagom. Inšpektor, ki opravi pregled, ne odloča v zadevi. Njegova naloga je, da sestavi zapisnik o ugotovitvah pregleda, ta pa je potem podlaga za izvedbo doplačilnega ali kakšnega drugega postopka skladno z zakonom. Pri tem se v doplačilnem postopku ne ugotavlja krivdne odgovornosti za posamezna dejanja, temveč gre (oziroma je šlo tudi v pogledu tožnika) le za ugotavljanje tistih okoliščin, zaradi katerih po CZ nastane carinski dolg, kar ima za posledico, da se le-ta naknadno obračuna. Tako je bilo po presoji tožene stranke tudi v tožnikovem primeru ugotovljeno, da je ravnal s carinskim blagom nezakonito, ko ga je po prehodu meje zapeljal direktno do cisterne zaradi pretočenja iz tovornjaka in ga s tem odstranil izpod carinskega nadzora, čeprav je pri odhodnem carinskem organu prejel ECL z napotkom, kdaj in kateremu namembnemu carinskemu organu mora blago predati. Iz ECL tudi ni razvidno, da bi šlo za postopek, pri katerem se blago lahko odpelje k prejemniku prej, kot so opravljene carinske formalnosti. Tožena stranka zato kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni ugovor, da je tožnik kot voznik ravnal po navodilih drugih oseb in poudarja, da je zanj kot voznika edino veljavno tisto navodilo, ki izhaja iz ECL. Tožena stranka zavrača tudi ugovor, da so bila v zadevi bistveno kršena pravila postopka iz 146. člena ZUP. Poudarja, da so bili vsi carinski dolžniki, tudi tožnik, seznanjeni z ugotovitvami iz inšpekcijskega postopka, da je nanje tožnik podal pripombe in v zvezi z njimi tudi prejel ustrezen odgovor. Zahteva po ustni obravnavi je neupravičena, v postopku ni strank z nasprotujočimi interesi, gre le za solidarno odgovornost več oseb, ki so carinski dolžniki na podlagi različnih dejanskih okoliščin iz 145. člena CZ, zato je neupravičen tudi očitek, da 150. člen CZ, ki solidarno odgovornost izrecno določa, ne bi smel biti uporabljen. V zvezi z ostalimi pritožbenimi ugovori pa tožena stranka ugotovi le, da ne vplivajo na odločitev.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravi. Tožena stranka se pri določitvi krajevne pristojnosti ne sklicuje na ustrezne zakonske določbe. 145. člen CZ govori o trenutku nastanka carinskega dolga in zato te določbe v pogledu krajevne pristojnosti ni mogoče uporabiti. Uporabiti bi bilo treba določbo tretjega odstavka 151. c člena, ki določa, da se šteje, da je carinski dolg nastal tam, kjer je postopek začet, če še ni zaključen. V prid temu govori tudi četrti odstavek 20. člena ZUP, po katerem se subsidiarno določi krajevna pristojnost po kraju, kjer je nastal povod za postopek. Ta pa je nastal v B, kjer je bila vložena ECL. V 18. členu ZUP je določeno, da se krajevna in stvarna pristojnost z dogovorom med strankami ne more spremeniti. Sicer pa prvostopni carinski organ za vodenje postopka in odločanje tudi stvarno ni pristojen. Če se odločba opira samo na zapisnik carinskih inšpektorjev, bi lahko takšno določbo izdal samo organ, kjer sta ti osebi zaposleni. Tako pa je postopek vodil delavec tistega organa, ki je odločil o pritožbi, medtem ko je prvostopni organ le povzel ugotovitve iz zapisnika instančnega organa. S tem je bilo kršeno načelo devolutivnosti, zaradi takšnega načina vodenja postopka pa stranki ni bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Aktivna vloga pritožbenega organa v ugotovitvenem postopku pa sproža tudi dvom v nepristranost odločanja na drugi stopnji in so zaradi tega ogrožene temeljne ustavne pravice tožnika. Tožnik nadalje opozarja na postopek o prekršku, sprožen zoper tožnika. Tega vodi drug carinski urad, čeprav po tožnikovem mnenju kaj takega ni dopustno. Razen tega se v navedenih postopkih odloča na dveh različnih trditvenih podlagah, čeprav z eno opustitvijo ni moglo priti do dveh prepovedanih posledic. Na vprašanje, kaj se je s spornim blagom zgodilo in zakaj ni bilo zaseženo, pa tožnik ni dobil odgovora v izpodbijani odločbi, kar ponovno pomeni kršitev njegovih ustavnih pravic. Odločba tudi ne odgovori na pritožbeni ugovor, da je tožnik le izvrševal podjemniško pogodbo v skladu z navodili naročnika prevoza, in da mu zato ni mogoče očitati, da je on odstranil blago izpod carinskega nadzora. To je mogoče očitati le dejanskemu lastniku oziroma neposrednemu posestniku blaga. Pri ugotavljanju neposredne posesti pa je treba izhajati tudi iz predlogov za prekrške zoper voznike, ki so prevažali naftne derivate saj ti potrjujejo, da so bili vozniki posredni posestniki, neposredni pa špediter, ki je tudi po CZ glavni zavezanec za carinski dolg. Vsi ostali udeleženci, zlasti prevoznik, so zavezani subsidiarno, zato uveljavlja tudi ugovor zaporedja. Tožnik vztraja, da je potrebna ustna obravnava, ker so si interesi nasprotujoči že med špediterjem in tožnikom, pa tudi med tožnikom in uvoznikom, saj je slednji fizično odvzel dokumente voznikom, zahteval predajo blaga in s tem prevzel za blago vso odgovornost. Ustna obravnava pa je bila obvezna tudi zato, ker tožniku ni bila dana možnost, da ga v ugotovitvenem postopku zastopa pooblaščenec. Zapisniki so zato sestavljeni v nasprotju z ZUP, tožniku pa je izostala ustavna pravica do enakega varstva pred sodišči in drugimi državnimi organi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenje kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi dejansko stanje ni sporno. Tako ni sporno, da gre pri plinskem olju iz ECL za blago v tranzitu, ki ni bilo predano namembni carinarnici, prav tako ni sporno, da je bil tožnik voznik cisterne s plinskim oljem, da je na meji prejel ECL in da je blago namesto na carino odpeljal na raztovarjanje, tam pa omogočil odstranitev zalivk in prečrpanje plinskega olja v rezervoar kupca blaga. S tem je odstranil blago, ki je bilo še v tranzitu in torej pod carinskim nadzorom izpod carinskega nadzora prej, preden je bil plačan carinski dolg, kar skladno z določbami 145. člena CZ pomeni, da je v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora nastal carinski dolg, in da je za ta dolg odgovoren tožnik kot voznik oziroma kot tisti, ki je blago izpod carinskega nadzora odstranil. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča carinarnica ravnala pravilno, ko je tudi tožniku v postopku naknadne kontrole naložila v plačilo carinske dajatve, tožena stranka pa, ko je takšno odločitev potrdila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odgovorila na vse pritožbene navedbe, zato je tožbeni očitek, da ni odgovorila na "relevantne poudarke" neutemeljen in brez podlage. Po presoji sodišča pa so neutemeljene tudi ostale tožbene navedbe. Kot je pravilno pojasnila že tožena stranka je stvarna pristojnost organov, ki so odločali v zadevi, utemeljena v določbah 14. točke 12. člena ZCS (za Carinski urad) oziroma 14. točke 10. člena ZCS (za Generalni carinski urad). Glede krajevne pristojnosti pa se sodišče strinja, da je ustrezna podlaga zanjo v 1. odstavku 151.c člena CZ in ne v 3. odstavku, kot trdi tožnik v tožbi. Prvi odstavek je namreč, v kontekstu celotnega besedila 151. c člena, razumeti kot osnovno pravilo, da je carinski dolg nastal tam, kjer so nastale okoliščine za nastanek carinskega dolga. Če kraja nastanka okoliščin iz 1. odstavka 151. c člena ni mogoče določiti, se uporabi katero od ostalih ustreznih naveznih okoliščin iz nadaljnjih odstavkov (tudi 3.) tega člena. Takšna je tudi razlaga zakonskega besedila po komentarju Carinskega zakona, ki ga je spisala Mateja Vraničar (Založba Šircelj Consulting d.o.o., Trzin 2001).

Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev, da ne gre za odločanje istega organa na prvi in drugi stopnji, pojasnila že tožena stranka, zato se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Kaj se je dogajalo z blagom po tem, ko je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora in torej po tem, ko je nastal carinski dolg, pa za carinske organe v tej zadevi ni več pomembno. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da je delal po navodilih prejemnika, saj je bilo zanj kot voznika edino relevantno navodilo, ki ga je vsebovala ECL, kateremu pa nesporno ni sledil. Uspešno se tudi ne more sklicevati na postopek o prekršku in na pristojnost organov in njihove ugotovitve v tem postopku, saj gre, kot pravilno pojasnjuje že tožena stranka, za povsem drug postopek, ki na carinskega nima neposrednega vpliva. Z zakonom (150. člen CZ) je določena zaveza tožnika kot solidarna, zato tudi njegov ugovor zaporedja ni utemeljen. O nasprotujočih si interesih carinskih dolžnikov oziroma zakaj to niso in zakaj ni potrebna ustna obravnava je tudi vse obrazložila in pojasnila tožena stranka, zato se sodišče v tej zvezi sklicuje na njeno obrazložitev in njenih navedb ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče le še dodaja, da tudi nadaljnje očitane kršitve postopka niso podane. Tožnik je imel ves čas postopka možnost, da ga zastopa pooblaščenec, zapisnik pa je sestavljen pravilno, vključno s pravnim poukom, v katerem je navedeno, da so možne pripombe. Oboje je nenazadnje tožnik tudi izkoristil, ko je podal pripombe po pooblaščencu in nanje prejel odgovor. Njegovi interesi so bili torej ustrezno varovani že v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji, to pa pomeni, da tožniku v tej zvezi očitno ni izostala nobena zakonska in še manj ustavna pravica. Obračun uvoznih dajatev kot tak pa v zadevi tudi ni sporen.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče glavne obravnave kljub predlogu tožeče stranke ni opravilo, ker dajejo podatki dosedanjega postopka za odločitev sodišča zadostno podlago, glavna obravnava pa tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča.