Jedro

Stroški za pravno zastopanje nedvomno sodijo med stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP. Po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre. Postopek se je namreč nedvomno začel na tožničino zahtevo, ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve (sprejete na podlagi pritožbe) povrne stroške postopka. Tretji odstavek 113. člena ZUP sicer določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali nagajivosti, jih, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, krije sam, vendar pa organ ni udeleženec postopka.

Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja drugostopni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopkla.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z odločbo, št. 330-427/2016-15 z dne 11. 10. 2016, odločil, da odobritev pravnega posla notarskega zapisa darilne pogodbe opr. št. ..., ki sta jo dne ... sklenila A.A. kot darovalec in tožnica kot obdarjenka, na podlagi katere bo tožnica pridobila tam navedene nepremičnine, ni potrebna (1. točka izreka), vlogo v delu, ki se nanaša na tam navedene nepremičnine, ki so opredeljene v območje stavbnih zemljišč, zavrgel (2. točka izreka), s to odločbo nadomestil odločbo, št. 330-427/2016-8 z dne 13. 9. 2016 (3. točka izreka) in še odločil, da tožnica sama trpi stroške postopka (izpodbijana 4. točka izreka). V zvezi z odločitvijo v 4. točki izreka je organ navedel, da je v pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 13. 9. 2016 tožnica priglasila stroške postopka v skupni višini 160,89 EUR. Glede na prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) gredo stroški v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Zato je organ tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice (1. točka izreka), zavrnil zahtevek tožnice za povračilo stroškov postopka (izpodbijana 2. točka izreka) in s sklepom zavrnil zahtevek tožnice za povračilo stroškov upravne takse (izpodbijani sklep). V obrazložitvi je potrdil odločitev prvostopnega organa iz 4. točke izreka, posledično pa na podlagi prvega odstavka 116. člena, prvega odstavka 118. člena ter 248. člena ZUP zavrnil tožničina zahtevka.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je bila primorana vložiti pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa z dne 13. 9. 2016 zaradi napake tega organa. Škodo trpi tisti, ki jo je povzročil. To pomeni, da je pritožbene stroške, ki so nastali tožnici, povzročil upravni organ, zato jih tožnica ne more trpeti, saj je bila pritožba upravičena glede na to, da je prvostopni organ svojo odločbo nadomestil. Pravilno bi bilo tako odločeno, da se tožnici povrnejo stroški, ki so ji nastali zaradi vložitve pritožbe (upravna taksa ter strošek pritožbe), kar se tiče ostalih stroškov, pa jih glede na 113. člen ZUP trpi tožnica sama. Posledično je zato napačna tudi odločitev drugostopnega organa v 2. točki izreka odločbe ter sklepu. Ta tožba je že tretje pravno sredstvo, ki ga je tožnica primorana vložiti. Tožnici je tako sedaj treba povrniti stroške dveh pritožb ter strošek upravnega spora. V prvem odstavku 113. člena ZUP pa pritožbeni stroški niti niso navedeni. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo v 4. točki izreka spremeni tako, da se pritožbene stroške po Odvetniški tarifi tar. št. 28, tč. 5 v znesku 114,75 EUR, skupaj z materialnimi stroški v višini 2 % in DDV po stopnji 22 %, skupaj 142,79 EUR, ter upravno takso za pritožbo v višini 18,10 EUR tožnici povrne (1. točka), da se spremeni 2. točka odločbe drugostopne odločbe tako, da se tožnici povrnejo stroški za drugo pritožbo po Odvetniški tarifi tar. št. 28, tč. 5 v znesku 114,75 EUR, skupaj z materialnimi stroški v višini 2 % in DDV po stopnji 22 %, skupaj 142,79 EUR ter spremeni sklep, da se upravna taksa za pritožbo v višini 18,10 EUR tožnici vrne (2. točka), toženka pa je dolžna povrniti tožnici stroške tega postopka v višini sodnih taks po odmeri sodišča in stroške za tožbo po odvetniški tarifi (3. točka).

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice, se sklicevala na 113. člen ZUP in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru tožnica izpodbija odločitev o stroških postopka.

7. Po prvem odstavku 118. člena ZUP organ v odločbi odloči o stroških postopka, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati. Po prvem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 8. V zadevi ni sporno, da je tožnica v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 13. 9. 2016 zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka in sicer stroške za pravno zastopanje, hkrati pa je vložila tudi zahtevek za povrnitev upravne takse za pritožbo. Stroški za pravno zastopanje nedvomno sodijo med stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP, zato ne drži, da se za pritožbene stroške (in njihovo povrnitev) ta določba ne nanaša. V zadevi tudi ni sporno, da se je postopek (odobritev pravnega posla) začel na tožničino zahtevo.

9. Sodišče se ne strinja s tožničinim razlogovanjem, da je upravičena do povrnitve stroškov pritožbe, ker je prvostopni organ na podlagi pritožbe tožnice zoper prvostopno odločbo z dne 13. 9. 2016 odpravil svojo odločbo z dne 13. 9. 2016 in jo nadomestil z odločbo z dne 11. 10. 2016. Po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški v breme organa namreč le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre. Postopek se je namreč nedvomno začel na tožničino zahtevo, ZUP pa ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve (sprejete na podlagi pritožbe) povrne stroške postopka. Tretji odstavek 113. člena ZUP sicer določa, da kadar povzroči kakšen udeleženec stroške v postopku po svoji krivdi ali nagajivosti, jih, ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena, krije sam, vendar pa organ ni udeleženec postopka.

10. Glede na povedano ZUP ne daje podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Tudi sodna praksa teh določb ni drugače interpretirala (npr. sodbe Upravnega sodišča RS, I U 639/2015, IV U 155/2010, I U 356/2011). Ker pa je bila odločitev prvostopnega organa pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice na drugi stopnji in zavrnitvi zahtevka za povračilo upravne takse za pritožbo. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja namreč tudi, kadar stroške odmerja drugostopni organ. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopni organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot veljajo na prvi stopnji (tj. po prvem odstavku 113. člena ZUP).

11. Če pa tožnica meni, da ji je zaradi takšnega postopanja organa nastala škoda, pa jo lahko uveljavlja po splošnih pravilih obligacijskega prava z zahtevkom v civilnem postopku.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).