Jedro

Ker določba 4.odst. 364.čl. ZKP ne predpisuje, da mora biti razlog oprostitve naveden v izreku sodbe, neskladje, ko je sodišče v izreku navedlo, da se obdolženec oprosti iz razloga po 2.tč. 358.čl. ZKP, medtem ko se v obrazložitvi kot razlog za oprostitev navaja silobran, kar bi narekovalo uporabo 1.tč. 358.čl. ZKP, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP.

Navedba, da je obdolženec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, ne izključuje silobrana, saj tudi pri tem obdolženec ravna naklepno, le da je zato, ker je dejanje storjeno v okoliščinah iz 2.odst. 11.čl. KZ, protipravnost dejanja izključena.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obsojeni J.T. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 19.6.1997 po 2. odstavku 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj ugotovi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pritožbeno sodišče pa prekršilo določbo 1. odstavka 392. člena ZKP.

Obdolženi J.T., ki mu je bila na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.člena ZKP je podana tudi takrat, če izrek sodbe nasprotuje sam sebi, ali če so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če je obdolženec oproščen obtožbe, mora po 4. odstavku 364. člena ZKP izrek sodbe obsegati opis dejanja, katerega je bil obtožen ter odločbo o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, če je bil podan. V takem primeru je treba po 9. odstavku iste določbe v obrazložitvi navesti zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se obdolženec oprošča. Vrhovni državni tožilec navaja, da je podano nasprotje v izreku sodbe. Poudarja, da je sodišče obdolženca oprostilo obtožbe iz razloga po 2. odstavku 358. člena ZKP (pri čemer vložnik meni, da gre očitno za 2. točko 358. člena istega zakona), istočasno pa navedlo, da je obdolženi storil dejanje v silobranu, tedaj, da dejanje, ki ga je obtožen ni kaznivo dejanje, kar bi narekovalo oprostitev po 1. točki 358. člena ZKP. To nasprotje je po vložnikovem naziranju take narave, da pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana procesna kršitev ni podana. Glede na določbo 4. odstavka 364. člena ZKP, ki ne predpisuje, da mora biti razlog oprostitve naveden v izreku sodbe, kljub navedenemu neskladju, na katerega utemeljeno opozarja vrhovni državni tožilec, ne gre za tako nasprotje v izreku, ki bi že samo na sebi pomenilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Z vložnikom zahteve se tudi ni mogoče strinjati, ko zatrjuje, da so razlogi o odločilnih dejstvih v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Vrhovni državni tožilec poudarja, da je sodišče v 3. odstavku obrazložitve sodbe zapisalo, da se kaznivo dejanje grdega ravnanja stori le naklepno, da se mora storilec zavedati svojega dejanja in ga hoteti ter da je sledilo oškodovancu, da ga je obdolženec prijel za moda in da je utrpel sled poškodbe na hrbtu, čeprav sam ni vedel, kako je poškodba nastala. Na ta način je po mnenju vložnika zahteve kot podlago za izrek oprostilne sodbe smiselno nakazalo izključitev kazenske odgovornosti oziroma zmoto, kljub temu pa ugotovilo, da je obdolženec dejanje storil v silobranu. S takim vložnikovim stališčem se ni mogoče strinjati, kajti navedba, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje mogoče storiti le naklepno, pri čemer je sodišče navedlo intelektualno in voljno sestavino direktnega naklepa, nikakor ne izključuje silobrana, saj tudi pri tem obdolženec ravna naklepno, le da je zato, ker je dejanje storjeno v okoliščinah določenih v 2. odstavku 11. člena KZ, protipravnost dejanja izklučena. Tudi navedba v razlogih, da obdolženec ni znal pojasniti, kako je nastala poškodba na hrbtu oškodovanca J.G., ne sama po sebi, ne v povezavi z ostalimi dejstvi, ugotovljenimi v izpodbijani sodbi, ni v nasprotju z zaključkom, da je obdolženec kaznivo dejanje storil v silobranu.

Gotovo bi k boljši razumljivosti sodbe prispevalo, če bi sodišče v njenih razlogih zapisalo, potem ko je ugotovilo, da je obdolženec dejanje storil v silobranu, da dejanje, za katerega je bil obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje, ker je protipravnost takega ravnanja izključena. Zgolj zaradi tega, ker tega ni izrečno navedlo, ni mogoče trditi, da so razlogi o tem odločilnem dejstvu v pravnomočni sodbi popolnoma nejasni.

Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjska sodba vendarle v zadostni meri konsistentna, tako da kljub napačnemu sklicevanju na 2. odstavek 358. člena ZKP pri izreku oprostilne sodbe ne dopušča nobenih dvomov, da je bil obdolženi J.T. obtožbe oproščen, ker je dejanje storil v silobranu in da zato ne gre za kaznivo dejanje, torej iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Glede sklicevanja prvostopenjskega sodišča v sklepnem delu obrazložitve na 2. odstavek 357. člena ZKP pa tudi vrhovni državni tožilec ugotavlja, da je prišlo le do pisne napake.

Ob upoštevanju navedenih razlogov se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato tudi pritožbeno sodišče ni ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 392. člena ZKP, ker ni ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, marveč je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče je na podlagi povedanega ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.