Jedro

Glede na to, da tožniku po plačilu preživnine za preživljanje ostane le nekaj čez 200,00 EUR oziroma minimalna plača, bi bila po mnenju pritožbenega sodišča s plačilom sodne takse za redni postopek na prvi stopnji v višini 615,00 EUR občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani. Tožnik je res solastnik do ½ hiše, vendar gre za nepremičnino, ki mu prihodkov ne prinaša, saj v njej živi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožnika za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek na prvi stopnji po tar. št. 1111 ZST-1 v višini 615,00 EUR, ugodi.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v osmih zaporednih mesečnih obrokih po 76,88 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15. dne v mesecu po pravnomočnosti tega sklepa, naslednjih sedem obrokov pa 15. dne v naslednjih sedmih mesecih, neplačane obroke pa bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo (pritožbenemu sodišču predloženo 1. 10. 2013) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ali pa pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik od svojega delodajalca, poleg plače, mesečno prejemal dvakratno nakazilo po približno 430,00 EUR in da naj bi tožnik mesečno na svoj račun prejel skoraj 1.000,00 EUR. Iz izpisa prometa na transakcijskem računu za vsak mesec v letu 2011 je razvidno, da tožnik od delodajalca prejema plačo z zamudo, zaradi česar v določenih mesecih sploh ne prejme nobenih nakazil iz naslova plače (kot npr. v mesecih maj, junij in julij 2011), v posledici pa v določenih mesecih od delodajalca prejme več nakazil iz naslova plače (kot npr. v mesecih februar, september in oktober 2011). Tako tožnik od delodajalca prejema nakazila samo iz naslova plač in iz nobenega drugega naslova. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik v mesecu septembru prejel še 100,00 EUR. Iz prometa na transakcijskem računu za september 2011 je razvidno, da je znesek 100,93 EUR, dne 1.9.2011 prejel iz naslova plače za maj 2011. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi bil lastnik hiše višjega cenovnega razreda. Je solastnik hiše do ½ in ne njen izključni lastnik, ni pa tudi jasno, zakaj naj bi hiša v vrednosti 205.000,00 EUR sodila v višji cenovni razred. Pritožniku se tudi vzbuja dvom v njegovo pravno varnost, saj ga je drugo sodišče – Okrajno sodišče v Grosupljem v postopku I 59/2006, ob enakih oziroma podobnih podatkih, plačila sodne takse (in to le v višini 100,00 EUR, v konkretnem primeru pa je taksa kar 615,00 EUR) oprostilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi izpiska transakcijskega računa (priloga C1) v zvezi s plačilnimi listi, ki jih je predložil tožnik, ni mogoč zaključek, da tožnik poleg redne plače na tekoči račun prejema še dodatna nakazila in to dvakrat mesečno po približno 430,00 EUR. Nasprotno, iz listin je razvidno, da na transakcijski račun prejema izključno plačo, saj je ves promet v dobro vknjižen kot plača (npr. „plača maj 2011“, nakazana 1.9.2011, „plača junij 2011“, nakazana 6.9.2011 ipd.). Upoštevaje ugotovljeno – da tožnik prejema plačo 536,37 EUR mesečno in nesporno dejstvo, da plačuje preživnino za svoja sinova po 159,43 EUR in 171,44 EUR mesečno, skupaj torej 330,87 EUR in mu ostane za preživljanje le nekaj čez 200,00 EUR oziroma minimalna plača, bi bila po mnenju pritožbenega sodišča s plačilom sodne takse za redni postopek na prvi stopnji v višini 615,00 EUR občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja ali se preživljajo njegovi družinski člani (prvi odstavek v času odločanja sodišča prve stopnje veljavnega 11. člena Zakona o sodnih taksah). Tožnik je res solastnik do ½ hiše, vendar gre za nepremičnino, ki mu prihodkov ne prinaša, saj v njej živi. Upoštevaje vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).